Severna Makedonija in Golem Korab 2764 m)

 Iz Bolgarije ( Musala )sva pot nadaljevala proti Makedoniji. Daljši postanek sva si privoščila v glavnem mestu Makedonije, Skopju.

Ne vem, kako naj povem, da tokratni zapis ne bo tako slikovno bogat, kot so ostali, saj sem naredil veliko, prav začetniško napako. Namreč, izbrisal sem slike polovice potovanja. Makedonija in vse, kar je bilo naprej sem izbrisal. Seveda ne namerno, ampak... Posnetke sem prenesel s kartice na računalnik. Vsaj mislil sem tako. Kartico sem izbrisal in jo presnel z novimi fotografijami. Šele kasneje sem ugotovil, kakšno neumnost sem naredil. Na srečo sem nekaj posnetkov naredil tudi s telefonom, a res samo nekaj.

Prvo noč v Makedoniji sva prespala na črpalki ob cesti. Veliko prometa, živahno celo noč, pa vseeno zadovoljivo. Od tu sva šla zjutraj v Skopje. Parkirala sva na parkirišču pred muzejem, kjer sva bila parkirana skoraj ves dan (park 4 night). Parkirišče je zelo blizu starega dela mesta, vendar sem kasneje na isti aplikaciji zasledil, da so se pojavili vlomi v avtodome in posledično kraje vrednih stvari. Midva sva imela srečo.

Mesto Skopje je, če bi ga moral na hitro opisati, mesto kipov. Res jih ne zmanjka. Ni pretirano veliko, tako, da se ga lahko razišče peš v enem dnevu. Veliko je takšnih in drugačnih lokalov, kjer se lahko najeste in odžejate. Cene so primerljive s kvaliteto lokala, so pa zmerne. Skozi Skopje teče reka Vardar, ki da mestu poseben čar.

 Skopje sva obdelala že v preteklosti, tako, da sva se skozi mesto tokrat bolj sprehodila in enostavno uživala. Najprej sva obiskala stari del, nato pa sva se sprehodila še ob reki Vardar. Po poznem kosilu, ki sva si ga privoščila, sva pot nadaljevala do 15 km oddaljenega kanjona Matka.

Skopje, staro mestno jedro

Skromno kosilce :-)

Most poln kipov in zanimive zgradbe ob reki. Žal nekatere že tudi počasi propadajo.

Vožnja proti kanjonu ne obeta nekakih presežkov, saj pot pelje po dokaj nerazvitih vaseh. Veliko starih avtomobilov, skromnih hiš in umazanih, radovednih otrok. Ko pa pridemo do kanjona, pa je čisto druga zgodba. Jezero v kanjonu je umetno, nastalo pa je davnega 1937. leta, ko so zajezili reko Tresko za akumulacijo vode za hidroelektrarno.

Kanjon je zanimiv iz vseh pogledov. Sama lokacija je nekaj posebnega. Jezero je ujeto med visoke hribe. Tukaj domuje kar nekaj živali in rastlin, ki so na seznamu ogroženih vrst. V kanjon se lahko pridete samo malo skriti pred vročino zunaj, lahko pa svoj čas porabite tudi za druge aktivnosti. Po jezeru vozijo barčice, s katerih si lahko ogledate kanjon in na koncu še zanimivo jamo. Možno je najeti kajak in jezero preveslati. Za tiste, ki uživajo v hoji je speljana steza ob celotnem jezeru. Steza se včasih spusti vse do vode, že po nekaj ovinkih pa gledamo na vodo iz vrtoglave višine. V kanjonu je kar nekaj plezalnih in pohodniških poti. Tu je tudi kar nekaj cerkva in samostanov. Najbolj poznan in obiskan je samostan sv. Andreja.

Midva sva v kanjon prišla popoldne. Ker je bil najin prvotni cilj v Makedoniji obiskati in se povzpeti na najvišji vrh se za ostalo niti nisva zanimala. Kanjon sva našla čisto slučajno, ko sva se peljala mimo smerne table. Ker sva imela čas, sva se odločila, da ga greva pogledat. Prvi dan sva poiskala primeren parkirni prostor, kjer sva tudi prespala in se sprehodila po stezi ob jezeru. Hodila sva dokler se je kaj videlo. Naslednji dan sva se odločila za vožnjo z ladjico in ogled jame na koncu. Zelo mikavne pa so tudi pohodniške poti nad kanjonom, ki bodo morale pa počakati na prihodnjič. 

Barčice vozijo številne obiskovalce

Mirno, zeleno, zanimivo, lepo...

Kar nekaj jam je v okolici, najgloblja pa bi lahko bila celo najgloblja na svetu

   Popoldne sva se odpeljala iz kanjona in se namenila proti jezeru Mavrovo, ki je del Narodnega parka Mavrovo. Ta narodni park je največji v Makedoniji. Midva sva ga izbrala za svoj cilj, ker se ob jezeru nahaja stara cerkev, ki jo poplavlja. Ob najinem obisku je bila na kopnem in sem si jo ogledal tudi od znotraj. Je močno poškodovana in izropana. Se pa v njej vrši bogoslužje, ker imajo postavljen zasilni oltar. Fotografij vam, žal, ne morem pokazati, si jo pa lahko poiščete na netu.

Zdaj pa sva se res obrnila proti najinemu glavnemu cilju v Makedoniji. Najvišjemu vrhu Makedonije in Albanije, Golem Korab. Zanimivo je, da je točno 100 metrov nižji od našega Triglava.

Za izhodišče sva si izbrala vojaško karavlo, ki se nahaja na višini 1473 m. Od Mavrova sva se peljala v smeri Debra in po navodilih z internetne strani hribi.net našla cesto, ki pelje proti karavli. Včasih je bila to lepo vzdrževana makadamska cesta po kateri si se, po besedah domačinov, z lahkoto peljal s hitrostjo tudi preko 40 km/h. Danes pa je od tega ostal skupek kotanj in skal, ki tvorijo nekaj podobnega cesti. In če imaš namesto terenca še 6 m dolg kamper, si obsojen na dve uri guncanja in poskakovanja, preden po približno 10 km dosežeš cilj. No ja, midva sva bila prisiljena odnehati že kakih 100 m preje, ker je iz ceste štrlela tako velika skala, da so osebne avtomobile dobesedno nosili čeznjo. Midva pa sva parkirala ob cesto pri dveh čebelarjih, od katerih sva dobila kar nekaj informacij o življenju v tem koncu.

Že zvečer sva si pripravila vse potrebno za turo, da zjutraj čimprej začneva s hojo, da se ne bova že na začetku poti kuhala na vročem soncu. Spala sva zelo dobro, saj je bila temperatura precej nižja kot v dolini. Vstala sva zgodaj, tako, da sva s hojo začela že nekaj minut po peti uri. Vsi, ki so bili parkirani pri karavli, in bilo jih je kar nekaj, so še spali, ali pa so ravno lezli iz šotorov, ko sva šla mimo. Bili smo kar pisana druščina iz velikega dela Evrope.

Pot se začne po gozdu a traja le kratek čas. Kmalu pridemo na odprto in tako je vse do vrha. Skoraj ves čas se hodi po travi. Prvi del je strmejši, potem se gre okoli hriba, skoraj po ravnem, zadnji del pa se spet postavi pokonci. Že po poti so krasni razgledi, z vrha pa se vidi na eno stran velik kos Albanije, na drugo pa Makedonije. Vrh je točno na meji in je najvišji vrh Makedonije in Albanije. V eno stran je pot dolga nekaj čez 9 km. Za gor sva potrebovala okrog 4 ure, za dol pa dobre 3. Nabere pa se preko 1400 višinskih metrov. Pot res ni nevarna je pa vseeno kar naporna, sploh zaradi vročine. Vrh je bil samo najin in prve planince namenjene na vrh, sva začela srečevati šele na polovici zadnje strmine. Večina jih je delovala izmučenih, saj je sonce že neusmiljeno pripekalo. Če kdaj, je tokrat še kako veljal pregovor, rana ura, zlata ura.

V avtu sva se stuširala, se malo podprla in šla še na kratek obisk k najinima sosedoma. Zakonski par iz Skopja že leta preživlja poletja v hribih, kjer se ukvarjata s čebelarstvom. Malo smo poklepetali, pogledali najine slike z vrha, saj gospa še ni bila gor in se kmalu poslovila. Bila sta res prijetna in prijazna sogovornika.  

Dokaj normalen del poti proti zapušćeni karavli

Malo manj kot na polovici poti gremo mimo zgradbe, ki jo čez poletje koristijo pastirji ovac. Konec junija je bilo še prazno. 

Razgledi so celo pot čudoviti, zato je škoda hiteti

Zanimivo je, da je na tej višini pri nas samo še skala z zaplatami trave, tukaj pa je vse zeleno

Pot je zelo udobna in res nenevarna

Gneče ni. No ja, nikogar ni po cele ure, kar se pri nas res dogaja samo na najbolj skritih stezicah.

Pot je lepo označena in res nisva bila nikoli v dvomih, kod gre pot 

Zadnji del poti je malo bolj kamnit, vendar položen in postane celo malo dolgočasen. Zadnje dobre pol ure poti pa je strme in ker tudi sonce več ne prizanaša zna biti dokaj naporno 

Vrh Severne Makedonije in Albanije

Cvetja je bilo konec junija neverjetno veliko

Dokler smo živeli v skupni državi je bilo to območje v veliki meri zaprto za javnost. Tu so hodile samo partulje albanske in jugoslovanske vojske

Kljub visokim temperaturam je bilo še kar nekaj zaplat snega

Velik del poti do karavle poteka ob vodi

 

S Koraba sva se napotila proti Ohridskem jezeru. Ker sva v mestu Ohrid že bila in v njegovi bližini tudi kampirala, sva se tokrat namenila na drugo stran jezera. Izbrala sva kamp Sunrise. To je majhen, družinski kamp čisto ob jezeru. Je lepo urejen, možno je tudi najeti sobo in imajo lepo urejeno restavracijo. Osebje je zelo prijazno in ustrežljivo. Na plaži so ležalniki in senčniki, ki jih lahko gostje uporabljajo brezplačno. Cena kampiranja je bila konec junija (predsezona) 15€ za kamper in dve osebi. Oskrba avtodoma je brezplačna. Toplo priporočam.

Ob najinem obisku je bil kamp dokaj prazen

Lepo urejena plaža

Zaradi goste, naravne sence je tenda ostala zaprta

  Iz kampa vodi lepo tlakovana pot do mesta Struga, ki je oddaljeno slaba 2 km. Mesto je zgrajeno na obeh bregovih reke Crni Drim, ki je tudi iztok iz Ohridskega jezera.

Meni zanimiva izkušnja je bila obisk frizerja. Doma me striže žena, tako, da nisem bil pri "pravem" frizerju že več kot 30 let. Na moje striženje sva doma malo pozabila in bi bil po tritedenskem dopustu že kar lepo zaraščen. Me je pa na sprehodu po mestu žena začela nagovarjati, da bi se lahko ustavila pri enem frizerju, ki jih je kar nekaj, da me ostriže. Priznam, da sam še pomislil nisem na to. Najprej mi je bilo malo hecno, da bi se strigel v Makedoniji. Na koncu sem vseeno pristal na stolu pod veščimi "bricotovimi" rokami. Precej si je dal opraviti z mojimi lasmi, ki jih sploh ni več tako veliko. Moram priznati, da sem bil na koncu z njegovim delom zelo zadovoljen. Ko mi je pa povedal ceno, sem ga pa še enkrat vprašal, ker sem bil prepričan, da nisem prav razumel. Zaračunal mi je 2,5 €. Dal sem mu 5€ in človek naju je od zadovoljstva in hvaležnosti pospremil čisto ven, na dvorišče. Pa še naj pridem, je zaklical za nama. Mogoče pa res...

Mesto ni veliko, zanimivo se je sprehoditi skozi stari del. Ob reki je veliko restavracij, kjer se za solidno ceno še bolj solidno najeste. Tudi navala turistov še ni bilo. Pomešala sva se med domačine in preživela prijeten večer.

Iz kampa vodi v mesto lepo tlakirana pot

Struga

Reka Crni Drim. Iztok iz jezera

Zanimiva ulica

Tudi on je bil na sprehodu...

Nekdo je dobil dež, mi pa kar dve mavrici

Iz Makedonije sva se preko Albanije prepeljala še v Črno goro, kjer sva pa preživela še preostanek najinega dopusta ob morju.

Že večkrat sva se odpravila v te konce in še nikoli nisva bila razočarana. Prijazni ljudje, med katerimi se počutiva kot doma. Lepa, stara mesta, lepa narava, stabilno vreme, prijazne cene in še bi se našlo. Edino, kar naju moti in se včasih malo obrneva stran, so smeti, a se tudi tukaj stvari zadnja leta izboljšujejo. Sigurno se še vrneva, saj nama je ostalo še veliko neraziskanega.

Hvala, da ste bili z nama. Se še kaj oglasiva, do takrat pa lepo pozdravljeni!

 

Musala ( 2925 m ) - najvišji vrh Balkana in Sofija

 Najvišji vrh Bolgarije in hkrati tudi celotnega Balkanskega polotoka je Musala. Visok je 2925 m, kar pomeni, da je za 61 m višji od našega Triglava.

Iz Srbskega Midžorja sva se sredi dneva odpravila proti Bolgariji. Peljala sva se skozi Pirot, kjer sva si v mestu ogledala Pirotsko trdnjavo, ki je lepo obnovljena. Ni nek presežek, pa vseeno vredna ogleda.

Lepo obnovljena Pirotska trdnjava.

Trdnjava je imela skozi različna časovna obdobja različna imena. Turres, Pigos, Thurib, Momčilov grad, danes pa se največ uporablja ime Kale.

Pogled na mesto Pirot.

Pirotska trdnjava je bila manjša utrdba z obzidjem in obrambnimi stolpi.

V Bolgarijo sva vstopila skozi mejni prehod Dimitrovgrad. Gneče na mejnem prehodu ni bilo, zato sva formalnosti opravila v nekaj minutah. Bolgarija za vožnjo po avtocestah zahteva nakup vinjete, podobno kot pri nas. Kljub temu, da je bilo na zemljevidu videti, da vinjete ne potrebujeva , nama je carinik, ko sem ga vprašal, kaj mi predlaga, brez pomisleka odvrnil, da jo sigurno potrebujeva. Kasnej sva ugotovila zakaj. Kljub temu, da so plačljive avtoceste, so plačljivi tudi določeni odseki cest, ki avtoceste samo povezujejo. To pomeni, da je zelo težko voziti brez vinjete, saj so na vsakih nekaj kilometrov postavljene opozorilne table, da je cesta plačljiva. Je pa tedenska vinjeta za vozila do 3,5 tone 8€.

Ker sva bila že pozna, sva se ustavila na avtocestnem počivališču. Parkirala sva v bližini osvetljenih sanitarij in pri večerji ugotovila, da je v sosednji zgradbi varnostnik, ki je bil tam še tudi zjutraj.

Zjutraj sva se odpeljala proti glavnemu mestu Bolgarije, Sofiji. Ob prebiranju potopisov na spletu, sva izvedela za parkirišče zelo blizu centra mesta. Nahaja se tik ob parkirišču hotela Hilton (42.68198, 23.31955). Parkirišče je varovano 24 ur na dan. Gospa, ki je pobirala parkirnino je bila obenem tudi varnostnica. Poleg parkirnega prostora za osebna vozila nama je odprla prostor, ki je bil podobnih dimenzij. Po njenih navodilih sva postavila avtodom tako, da ga je ves čas lahko opazovala preko dveh kamer. Za parkiranje sva plačala 21 € za več kot 24 ur. Oskrbe na parkirišču ni.

Mesto Sofija je lepo in dokaj urejeno mesto. Vsekakor je vredno ogleda.  Midva, lahko trdim, da sva jo kar dobro spoznala, saj sva v enem dnevu po njej prehodila dobrih 30 km - v japonkah.

Mesto je zanimivo, počutila sva se povsem varno, imajo dobro in poceni hrano. Raziskovanje sva zaključila šele pozno zvečer in na parkirišču tudi prespala.

Sofija je moderno in lepo mesto.

Bogat vodomet pri Nacionalni palači kulture.

Kar nekaj ur je hodil po vodi in čistil.

Tudi za golobe je poskrbljeno.

Sv. Sofija, zavetnica mesta.

Zgodovina...

Glavna tržnica

Predsedniška palača

Menjava straže

Gledališče

Hram Svetega Aleksandra Nevskega

Center mesta je namenjen pešcem

Najino (dobesedno) parkirišče

Lepa cerkev, katere ime mi je pa pobegnilo.

Hotel, veliko lepši zvečer, razsvetljen, kot čez dan.

Lev na levjem mostu

Levji most

Zjutraj se nama ni nikamor mudilo. Napovedano je bilo slabo vreme in tako je tudi dejansko bilo. Pri dokaj poznem zajtrku se je začelo zunaj spet temniti. Ni bilo treba dolgo čakati, ko se je razbesnela huda nevihta. Vesela sva bila, da sva v zavetju najine potujoče hiške, saj zunaj se nama ne bi dobro pisalo.

Nevihta je kmalu popustila in okrog enajste ure sva zapustila Sofijo. Najin naslednji cilj je bilo 70 km oddaljeno  smučarsko središče Borovets. 

Borovets je del Rilskega gorovja in je največje smučarsko središče v Bolgariji. Področje premore 24 smučarskih prog v skupni dolžini 58 km, 12 modernih žičniških naprav, 35 km tekaških prog in še bi lahko našteval. Za udobje gostov poskrbijo udobni hoteli, zasebne vile, apartmaji, številne restavracije, wellness centri, bazeni, številne restavracije... Vsak hotel ima veliko varovano parkirišče, ki je namenjeno samo gostom hotelov, zato nisva imela posebnega izbora za parkiranje. Namestila sva se na parkirni prostor pred gondolo. Kljub temu, da so vsa parkirišča plačljiva, je to eno redkih, če ne celo edino, kjer smeš parkirati, če nisi hotelski gost.

Kogar sva vprašala, kje lahko plačava parkiranje, so nama vsi po vrsti odgovarjali, da človeku v oranžnem brezrokavniku. Pa več kot brezrokavnika prvi dan nisva našla. Lastnik se je pojavil šele naslednje jutro, ko sva poravnala obveznosti za tekoči dan, spala pa sva na kredo.

Prvi dan sva prebila ob knjigah in kratkih sprehodih, da sva malo spoznala okolico. Pripravila sva si tudi vse potrebno za naslednji dan, ko je bilo napovedano lepo vreme.

Prva gondola odpelje iz doline ob 8:30 in vožnja stane 25€ (povratna). Do zgornje postaje gondole, Jastrebac (2396m), vozi 20 minut in tu se začne vzpon na Musalo. Hoje je za okoli 3 ure v vsako smer, dvignemo se za 600 metrov, skupaj pa prehodimo 15 km. Pot je tehnično čisto nezahtevna, potrebne je samo nekaj kondicije. Tujci smo bili vsi v popolni opremi, pripravljeni za osvajanje Himalaje, saj gremo na skoraj tritisočaka. Domačini pa hodijo kot mi, ko se lotimo kakšnega domačega hribčka. V športnih copatih, trenerkah, in na splošno brez kake posebne hribovske opreme.  Težko se je odločiti, kdo se je komu bolj čudil zaradi opreme.

 Vreme sva imela odlično. Ozračje, oprano od prejšnjega dne, je nudilo čudovite razglede. S poti sva opazovala jezerca. Pet sva jih naštela, ki so se lesketala v soncu. Ob poti sta dve planinski koči, čisto na vrhu pa še tretja. Ljudi je bilo veliko, pa kljub temu ni bilo gneče, saj so steze, skoraj se lahko reče poti, široke in lepo urejene. Prehitevanje in srečevanje tako poteka povsem brez umikanja, ustavljanja in s tem nepotrebnega izgubljanja časa. Kar težko je verjeti, da tako visoko goro lahko osvojiš tako brez težav in brez kakih posebnih naporov.

Naužila sva se razgledov, jih poslikala za spomine in se počasi odpravila v dolino. Pot dol traja kar podobno kot gor, kar je še en dokaz, da je pot res nenaporna in primerna skoraj za vsakogar. Gondola je že začela obratovati, ko sva prišla do nje in odpeljala sva se v dolino, kjer sva si "doma" pripravila okusno kosilo in se počasi pripravila za nadaljevanje najinega raziskovanja.

Smučarsko središče Borovets z ogromnimi hoteli

Poleg namestitvenih objektov je tudi ogromno trgovinic, lokalov, gostilnic...

V spodnjem delu objektov so poslovni lokali, zgoraj pa namestitveni objekti

Gondola vozi pozimi smučarje, poleti pa planince in kolesarje

Gondola potrebuje do vrha 20 minut, v tem času pa se dvignemo za 1054 m

Zgornja postaja gondole na višini 2369 m

Začetek poti na Musalo pri gondoli

Začetek poti je idealen za gorske kolesarje

Lepi razgledi

Prvo jezero na poti

Do vrha so tri planinske koče

V začetku junija, ko sva hodila, so bile koče še zaprte

Gorska koča

Ledeno jezero

Musala 2925 m

Na višini skoraj 3000 m stoji velika planinska koča

Znamenje in midva na vrhu

Velik del Ledenega jezera je bil zamrznjen še v začetku junija

Pot je dokaj enostavna, razgledi pa osupljivi

Posnetek iz gondole

To bi bilo na hitro, kaj se nama je dogajalo v Bolgariji. Videla sva ravno toliko, da se bova sigurno še morala vrniti. Sva se pa iz Musale odpeljala naprej proti Makedoniji, severni, da ne bo pomote. Tu naju je čakal še en najvišji vrh države, Golem Korab. O tem pa v naslednjem blogu, ki ga bom verjetno spet kar nekaj časa pisal. Veliko lepše in enostavneje je potovati, kot o tem pisati. 

Hvala, da ste si vzeli čas zame in lepo pozdravljeni do naslednjič. Lahko me kaj pokomentirate, tudi negativno, če vam ni kaj všeč. Lepo je vedeti, da moja vsebina vsaj koga zanima, da nisem presedel kar nekaj ur za računalnikom samo zato, da zapolnim še nekaj prostora na internetu. 

Lepo se imejte!