torek, 12. september 2017

Iz Vršiča do izvira Soče in nazaj

Vreme je kakršno pač je in tako kot je, ni najbolj primerno za obisk hribov. Je pa zato bilo ne prav dolgo nazaj. Dobra dva tedna nazaj sva vikend preživela v Kranjski gori in že v soboto opravila turo s klubom, v nedeljo pa sva šla še sama prehoditi delček transverzale, ki nama je manjkal. 
Prvič v življenju sva začela hoditi na vrhu, se spustila v dolino in se nato povzpela na vrh. Lahko rečem, da sva šla v hribe v dolino.
Prespala sva na Vršiču v avtodomu, doživela nevihto s točo, zjutraj pa odšla v lep sončen dan do izvira Soče in se vrnila nazaj na Vršič. Pot je označena, nezahtevna in zelo lepa. Na poti sva bila bolj kot ne sama, pri izviru Soče in sploh popoldne na Vršiču pa je bila velika gneča. 

Vršič zjutraj

Nekaj razgledov s poti








Ob poti je toliko lepih prizorov, da s fotoaparatom kar ne moreš mimo



Dodajte napis















Slap pri izviru


Tako pa izgleda izvir v suši








Pot sva zaključila v Tičarjevem domu na Vršiču




Ovce so iskale senco za avtomobili..

Midva sva se zapeljala nazaj v Kranjsko goro...

... in se osvežila v jezeru Jasna

Hvala, da ste bili z mano in držimo pesti, da se vreme čim preje popravi...
Lepo pozdravljeni!



















nedelja, 10. september 2017

Brana čez Kotliče

Ura se je oglasila že pred četrto zjutraj. Le kaj mi je tega treba... Vseeno se nisem obotavljal, saj vem, da bi mi bilo kasneje žal.
Nahrbtnik sem napolnil že prejšnji večer, pa sem zjutraj vseeno prinesel notri še kar nekaj stvari. Vremenska napoved ni bila pretirano vzpodbudna, mi smo se pa namenili iti precej visoko. Naš cilj je bil 2253m visoka Brana.
Ob sedmih se nas je 12 planincev zbralo v Kamniški Bistrici. Plan je bil iti preko Žmavcarjev po neoznačeni poti na Kotliče, se priključiti označeni poti na Brano, se spustiti po označeni poti do Kamniškega sedla in nazaj po melišču do avtomobilov.
Ko smo se s precej težkimi nahrbtniki podali na pot, so bili vrhovi zaviti v meglo, deževati pa naj bi začelo šele popoldne, ko bi bili mi že v dolini, ali vsaj na Kamniškem sedlu. Zagrizli smo po neoznačeni poti proti Kotličem. Za kratek čas smo bili deležni celo nekaj sončnih žarkov. Bolj ko smo se dvigali, bolj nas je ovijala megla in malo pred Kotliči je začelo celo deževati. Megla je postala tako gosta, da je postala tudi orientacija kar velik problem. Po kratkem posvetu smo se dogovorili, da Brano spustimo in gremo direktno na Kamniško sedlo. Izkušenim vodnikom se moramo zahvaliti, da so nas pravilno usmerili, da smo dosegli označeno pot proti Kamniškemu sedlu. S sabo smo imeli vso potrebno opremo za samovarovanje, vendar  smo rabili samo čelade, saj je bilo najpomembnejše, da v najkrajšem možnem času pridemo do označene poti, ki je zavarovana s klini in jeklenicami. Neoznačen del poti je na nekaterih mestih izpostavljen in v mokrem težje prehoden.
V koči na Kamniškem sedlu smo se okrepčali, preoblekli mokra oblačila in se počasi pripravili na zadnje dejanje, spust v dolino po melišču. Že sam spust po melišču je čisti užitek, nam pa je prenehalo deževati, megla in veter sta ostala za nami na vrhu, temperatura pa je bila tudi vsak višinski meter višja. Pri avtu nas je čakala še prava pojedina, ki sta nam jo pripravila Majda in Polde, današnja organizatorja ture in spet lahko rečemo, da je bil dan popoln, kljub slabšemu vremenu. Sicer pa, če imaš na turi dobro opremo in našega Silvota, ki je imel opravka že tudi s šesttisočaki, ne more biti slabo. Hvala vsem za družbo in upam, da kmalu spet na svidenje. Vam, ki me pa spremljate tukaj pa tudi hvala in lep pozdrav do naslednjič.