Severna Makedonija in Golem Korab 2764 m)

 Iz Bolgarije ( Musala )sva pot nadaljevala proti Makedoniji. Daljši postanek sva si privoščila v glavnem mestu Makedonije, Skopju.

Ne vem, kako naj povem, da tokratni zapis ne bo tako slikovno bogat, kot so ostali, saj sem naredil veliko, prav začetniško napako. Namreč, izbrisal sem slike polovice potovanja. Makedonija in vse, kar je bilo naprej sem izbrisal. Seveda ne namerno, ampak... Posnetke sem prenesel s kartice na računalnik. Vsaj mislil sem tako. Kartico sem izbrisal in jo presnel z novimi fotografijami. Šele kasneje sem ugotovil, kakšno neumnost sem naredil. Na srečo sem nekaj posnetkov naredil tudi s telefonom, a res samo nekaj.

Prvo noč v Makedoniji sva prespala na črpalki ob cesti. Veliko prometa, živahno celo noč, pa vseeno zadovoljivo. Od tu sva šla zjutraj v Skopje. Parkirala sva na parkirišču pred muzejem, kjer sva bila parkirana skoraj ves dan (park 4 night). Parkirišče je zelo blizu starega dela mesta, vendar sem kasneje na isti aplikaciji zasledil, da so se pojavili vlomi v avtodome in posledično kraje vrednih stvari. Midva sva imela srečo.

Mesto Skopje je, če bi ga moral na hitro opisati, mesto kipov. Res jih ne zmanjka. Ni pretirano veliko, tako, da se ga lahko razišče peš v enem dnevu. Veliko je takšnih in drugačnih lokalov, kjer se lahko najeste in odžejate. Cene so primerljive s kvaliteto lokala, so pa zmerne. Skozi Skopje teče reka Vardar, ki da mestu poseben čar.

 Skopje sva obdelala že v preteklosti, tako, da sva se skozi mesto tokrat bolj sprehodila in enostavno uživala. Najprej sva obiskala stari del, nato pa sva se sprehodila še ob reki Vardar. Po poznem kosilu, ki sva si ga privoščila, sva pot nadaljevala do 15 km oddaljenega kanjona Matka.

Skopje, staro mestno jedro

Skromno kosilce :-)

Most poln kipov in zanimive zgradbe ob reki. Žal nekatere že tudi počasi propadajo.

Vožnja proti kanjonu ne obeta nekakih presežkov, saj pot pelje po dokaj nerazvitih vaseh. Veliko starih avtomobilov, skromnih hiš in umazanih, radovednih otrok. Ko pa pridemo do kanjona, pa je čisto druga zgodba. Jezero v kanjonu je umetno, nastalo pa je davnega 1937. leta, ko so zajezili reko Tresko za akumulacijo vode za hidroelektrarno.

Kanjon je zanimiv iz vseh pogledov. Sama lokacija je nekaj posebnega. Jezero je ujeto med visoke hribe. Tukaj domuje kar nekaj živali in rastlin, ki so na seznamu ogroženih vrst. V kanjon se lahko pridete samo malo skriti pred vročino zunaj, lahko pa svoj čas porabite tudi za druge aktivnosti. Po jezeru vozijo barčice, s katerih si lahko ogledate kanjon in na koncu še zanimivo jamo. Možno je najeti kajak in jezero preveslati. Za tiste, ki uživajo v hoji je speljana steza ob celotnem jezeru. Steza se včasih spusti vse do vode, že po nekaj ovinkih pa gledamo na vodo iz vrtoglave višine. V kanjonu je kar nekaj plezalnih in pohodniških poti. Tu je tudi kar nekaj cerkva in samostanov. Najbolj poznan in obiskan je samostan sv. Andreja.

Midva sva v kanjon prišla popoldne. Ker je bil najin prvotni cilj v Makedoniji obiskati in se povzpeti na najvišji vrh se za ostalo niti nisva zanimala. Kanjon sva našla čisto slučajno, ko sva se peljala mimo smerne table. Ker sva imela čas, sva se odločila, da ga greva pogledat. Prvi dan sva poiskala primeren parkirni prostor, kjer sva tudi prespala in se sprehodila po stezi ob jezeru. Hodila sva dokler se je kaj videlo. Naslednji dan sva se odločila za vožnjo z ladjico in ogled jame na koncu. Zelo mikavne pa so tudi pohodniške poti nad kanjonom, ki bodo morale pa počakati na prihodnjič. 

Barčice vozijo številne obiskovalce

Mirno, zeleno, zanimivo, lepo...

Kar nekaj jam je v okolici, najgloblja pa bi lahko bila celo najgloblja na svetu

   Popoldne sva se odpeljala iz kanjona in se namenila proti jezeru Mavrovo, ki je del Narodnega parka Mavrovo. Ta narodni park je največji v Makedoniji. Midva sva ga izbrala za svoj cilj, ker se ob jezeru nahaja stara cerkev, ki jo poplavlja. Ob najinem obisku je bila na kopnem in sem si jo ogledal tudi od znotraj. Je močno poškodovana in izropana. Se pa v njej vrši bogoslužje, ker imajo postavljen zasilni oltar. Fotografij vam, žal, ne morem pokazati, si jo pa lahko poiščete na netu.

Zdaj pa sva se res obrnila proti najinemu glavnemu cilju v Makedoniji. Najvišjemu vrhu Makedonije in Albanije, Golem Korab. Zanimivo je, da je točno 100 metrov nižji od našega Triglava.

Za izhodišče sva si izbrala vojaško karavlo, ki se nahaja na višini 1473 m. Od Mavrova sva se peljala v smeri Debra in po navodilih z internetne strani hribi.net našla cesto, ki pelje proti karavli. Včasih je bila to lepo vzdrževana makadamska cesta po kateri si se, po besedah domačinov, z lahkoto peljal s hitrostjo tudi preko 40 km/h. Danes pa je od tega ostal skupek kotanj in skal, ki tvorijo nekaj podobnega cesti. In če imaš namesto terenca še 6 m dolg kamper, si obsojen na dve uri guncanja in poskakovanja, preden po približno 10 km dosežeš cilj. No ja, midva sva bila prisiljena odnehati že kakih 100 m preje, ker je iz ceste štrlela tako velika skala, da so osebne avtomobile dobesedno nosili čeznjo. Midva pa sva parkirala ob cesto pri dveh čebelarjih, od katerih sva dobila kar nekaj informacij o življenju v tem koncu.

Že zvečer sva si pripravila vse potrebno za turo, da zjutraj čimprej začneva s hojo, da se ne bova že na začetku poti kuhala na vročem soncu. Spala sva zelo dobro, saj je bila temperatura precej nižja kot v dolini. Vstala sva zgodaj, tako, da sva s hojo začela že nekaj minut po peti uri. Vsi, ki so bili parkirani pri karavli, in bilo jih je kar nekaj, so še spali, ali pa so ravno lezli iz šotorov, ko sva šla mimo. Bili smo kar pisana druščina iz velikega dela Evrope.

Pot se začne po gozdu a traja le kratek čas. Kmalu pridemo na odprto in tako je vse do vrha. Skoraj ves čas se hodi po travi. Prvi del je strmejši, potem se gre okoli hriba, skoraj po ravnem, zadnji del pa se spet postavi pokonci. Že po poti so krasni razgledi, z vrha pa se vidi na eno stran velik kos Albanije, na drugo pa Makedonije. Vrh je točno na meji in je najvišji vrh Makedonije in Albanije. V eno stran je pot dolga nekaj čez 9 km. Za gor sva potrebovala okrog 4 ure, za dol pa dobre 3. Nabere pa se preko 1400 višinskih metrov. Pot res ni nevarna je pa vseeno kar naporna, sploh zaradi vročine. Vrh je bil samo najin in prve planince namenjene na vrh, sva začela srečevati šele na polovici zadnje strmine. Večina jih je delovala izmučenih, saj je sonce že neusmiljeno pripekalo. Če kdaj, je tokrat še kako veljal pregovor, rana ura, zlata ura.

V avtu sva se stuširala, se malo podprla in šla še na kratek obisk k najinima sosedoma. Zakonski par iz Skopja že leta preživlja poletja v hribih, kjer se ukvarjata s čebelarstvom. Malo smo poklepetali, pogledali najine slike z vrha, saj gospa še ni bila gor in se kmalu poslovila. Bila sta res prijetna in prijazna sogovornika.  

Dokaj normalen del poti proti zapušćeni karavli

Malo manj kot na polovici poti gremo mimo zgradbe, ki jo čez poletje koristijo pastirji ovac. Konec junija je bilo še prazno. 

Razgledi so celo pot čudoviti, zato je škoda hiteti

Zanimivo je, da je na tej višini pri nas samo še skala z zaplatami trave, tukaj pa je vse zeleno

Pot je zelo udobna in res nenevarna

Gneče ni. No ja, nikogar ni po cele ure, kar se pri nas res dogaja samo na najbolj skritih stezicah.

Pot je lepo označena in res nisva bila nikoli v dvomih, kod gre pot 

Zadnji del poti je malo bolj kamnit, vendar položen in postane celo malo dolgočasen. Zadnje dobre pol ure poti pa je strme in ker tudi sonce več ne prizanaša zna biti dokaj naporno 

Vrh Severne Makedonije in Albanije

Cvetja je bilo konec junija neverjetno veliko

Dokler smo živeli v skupni državi je bilo to območje v veliki meri zaprto za javnost. Tu so hodile samo partulje albanske in jugoslovanske vojske

Kljub visokim temperaturam je bilo še kar nekaj zaplat snega

Velik del poti do karavle poteka ob vodi

 

S Koraba sva se napotila proti Ohridskem jezeru. Ker sva v mestu Ohrid že bila in v njegovi bližini tudi kampirala, sva se tokrat namenila na drugo stran jezera. Izbrala sva kamp Sunrise. To je majhen, družinski kamp čisto ob jezeru. Je lepo urejen, možno je tudi najeti sobo in imajo lepo urejeno restavracijo. Osebje je zelo prijazno in ustrežljivo. Na plaži so ležalniki in senčniki, ki jih lahko gostje uporabljajo brezplačno. Cena kampiranja je bila konec junija (predsezona) 15€ za kamper in dve osebi. Oskrba avtodoma je brezplačna. Toplo priporočam.

Ob najinem obisku je bil kamp dokaj prazen

Lepo urejena plaža

Zaradi goste, naravne sence je tenda ostala zaprta

  Iz kampa vodi lepo tlakovana pot do mesta Struga, ki je oddaljeno slaba 2 km. Mesto je zgrajeno na obeh bregovih reke Crni Drim, ki je tudi iztok iz Ohridskega jezera.

Meni zanimiva izkušnja je bila obisk frizerja. Doma me striže žena, tako, da nisem bil pri "pravem" frizerju že več kot 30 let. Na moje striženje sva doma malo pozabila in bi bil po tritedenskem dopustu že kar lepo zaraščen. Me je pa na sprehodu po mestu žena začela nagovarjati, da bi se lahko ustavila pri enem frizerju, ki jih je kar nekaj, da me ostriže. Priznam, da sam še pomislil nisem na to. Najprej mi je bilo malo hecno, da bi se strigel v Makedoniji. Na koncu sem vseeno pristal na stolu pod veščimi "bricotovimi" rokami. Precej si je dal opraviti z mojimi lasmi, ki jih sploh ni več tako veliko. Moram priznati, da sem bil na koncu z njegovim delom zelo zadovoljen. Ko mi je pa povedal ceno, sem ga pa še enkrat vprašal, ker sem bil prepričan, da nisem prav razumel. Zaračunal mi je 2,5 €. Dal sem mu 5€ in človek naju je od zadovoljstva in hvaležnosti pospremil čisto ven, na dvorišče. Pa še naj pridem, je zaklical za nama. Mogoče pa res...

Mesto ni veliko, zanimivo se je sprehoditi skozi stari del. Ob reki je veliko restavracij, kjer se za solidno ceno še bolj solidno najeste. Tudi navala turistov še ni bilo. Pomešala sva se med domačine in preživela prijeten večer.

Iz kampa vodi v mesto lepo tlakirana pot

Struga

Reka Crni Drim. Iztok iz jezera

Zanimiva ulica

Tudi on je bil na sprehodu...

Nekdo je dobil dež, mi pa kar dve mavrici

Iz Makedonije sva se preko Albanije prepeljala še v Črno goro, kjer sva pa preživela še preostanek najinega dopusta ob morju.

Že večkrat sva se odpravila v te konce in še nikoli nisva bila razočarana. Prijazni ljudje, med katerimi se počutiva kot doma. Lepa, stara mesta, lepa narava, stabilno vreme, prijazne cene in še bi se našlo. Edino, kar naju moti in se včasih malo obrneva stran, so smeti, a se tudi tukaj stvari zadnja leta izboljšujejo. Sigurno se še vrneva, saj nama je ostalo še veliko neraziskanega.

Hvala, da ste bili z nama. Se še kaj oglasiva, do takrat pa lepo pozdravljeni!