Sobota je, ura je osem in zbranih nas je kakih 20 planincev. Za danes je napovedana prva letošnja tura, ki jo organizira Gorniški klub Limberk. To pomeni, da jo vodi vodnik iz našega kluba. Zbrali smo se na parkirišču v Višnji Gori, od tam pa smo se zapeljali do Dednega polja, kjer se je začela naša pot po Dolenjskih gričih. Na dvorišču, kjer smo parkirali avtomobile nas je že čakal topel čaj. Malo smo še poklepetali in se odpravili na pot. Na hitro smo se še postavili za skupinsko fotografijo za naš arhiv in se počasi zagrizli v strmino. Bil sem na začetku kolone. Verjetno nismo prehodili niti sto metrov, ko zaslišim pred seboj klice, da je nekdo padel. Dvignem pogled in res je bil naš vodnik na tleh. Ker sem bil zelo blizu njega, sem pohitel, da bi mu pomagal vstati.Že po izrazu njegovega obraza je bilo videti, da je z njim nekaj narobe. Zelo narobe... Hitro smo mu razpeli oblačila in ker ni dihal, smo takoj začeli z masažo srca in umetnim dihanjem.
V službi smo imeli nekaj predavanj o masaži srca, uporabi defibrilatorja in vse smo tudi praktično preizkusili na lutki. Priznam, da mi je bilo čisto zanimivo. Sem pa prepričan, da nas je bilo takrat več kot polovica tečajnikov prepričanih, da ne bomo tega nikoli potrebovali. Za to so zdravniki, reševalci, gasilci, ne pa jaz. Lani sem opravljal tudi tečaj za gorniškega vodnika. Tudi na tem tečaju smo bili deležni zelo zanimivega in poučnega predavanja iz prve pomoči, ki smo ga vsi poslušali z odprtimi usti. Ampak vseeno, jaz sem tehničen tip in z masažo srca to res nima nobene zveze. Zdaj pa sem postavljen pred dejstvo. Pokleknil sem na tla, pa tokrat ne ob lutko, ampak ob živega človeka in samoumevno je bilo, kaj moram početi. Prvih nekaj pritiskov je bilo bolj nežnih, plahih. Že jaz nisem ravno mladenič, človek pod mojimi rokami pa je še nekaj let starejši od mene in bolečino mojega pritiska verjetno čuti, čeprav mi to ne more povedati. A takoj sem imel pred očmi lutko in našo predavateljico na tečaju, ki nas je vseskozi opozarjala na "klik" v lutki. Slišal se je, šele takrat, ko si res močno pritisnil na prsni koš. Obotavljal sem se še nekaj časa, potem pa je bil vsak stisk močnejši. Razen nekaj vdihov, ni bilo kakih vidnih rezultatov naše pomoči. S prijateljem iz društva sva se izmenjevala pri masaži, saj je pravilno izvajanje zelo naporno. Vsi smo se oddahnili, ko je prišla zdravniška ekipa iz zdravstvenega doma v Ivančni Gorici. Še vedno smo jim pomagali, a zelo velik del bremena je padel od nas, saj so imele s seboj vso potrebno opremo, znanje in izkušnje. Kmalu so prišli tudi reševalci iz Ljubljane. Takrat smo se mi lahko povsem umaknili. Šele takrat sem ugotovil, da sem utrujen, verjetno bolj, kot če bi načrtovano pot pretekel, ne samo prehodil.
Pohvaliti moram žensko štiričlansko ekipo iz zdravstvenega doma Ivančna Gorica, ki se je odzvala na naš klic v vsega sedmih minutah. Prav kmalu za njimi so prišli tudi reševalci iz Ljubljane. Več kot uro so se borili za našega prijatelja in končno se mu je stanje toliko popravilo, da smo ga lahko odnesli do rešilnega avtomobila. Tam pa se je srce spet ustavilo in vse se je začelo od začetka. Končno so ga lahko odpeljali v bolnišnico. Zvečer smo izvedeli, da je imel zamašene žile, ki so mu jih v bolnišnici že prečistili. Je v umetni komi, in pod budnim očesom strokovnjakov, ki jih znamo največkrat obsojati, ker sedimo v čakalnici in po naše čisto predolgo čakamo na pregled. Pozabimo pa jih pohvaliti, ali se jim celo zahvaliti za napore in trud, s katerimi rešujejo najdragocenejše kar premoremo, naša življenja.
Nas so zdravniki v bolnišnici pohvalili, da smo pravilno naredili vse, kar je bilo v naši moči.Mislim, da lahko v imenu vseh, ki smo sodelovali pri tem stresnem opravilu priznam, da smo nadvse zadovoljni in celo veseli, da smo bili o pravem času na pravem mestu, da smo lahko pomagali.
Naša tura je bila z odhodom rešilnega avta končana. Jo pa imamo namen prehoditi tako, kot je bila zamišljena. Samo še na vodnika počakamo. Tak borec kot je naš prijatelj, verjamem, da nam ne bo treba dolgo čakati.
