Zvečer sva si v Krakovu v hudem neurju pogledala še Schindlerjevo tovarno. Za ogled notranjosti sva bila čisto prepozna, sva si pa pogledala slike iz časa obratovanja tovarne, ki so razstavljene po fasadi tovarne, ki je preurejena v muzej. Kasneje sva se samo še zapeljala do avtoceste in na prvi črpalki prespala v spremljavi bobnanja dežja po strehi.
Naslednji dan sva se odpravila v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Po ogledu tega spomenika se verjetno v vsakem od nas nekaj premakne in spremeni. Težko je verjeti, kaj vse je človek sposoben storiti, da ubije sočloveka.
 |
| Obstaja veliko napisanega v knjigah, na spletu, včasih vem, da smo se učili v šoli. Pa smo res tako neumni, da se nismo čisto nič naučili iz storjenega. Še vedno bi se šli vojne, še vedno tekmujemo, kdo bo naredil bombo, ki bo pobila več ljudi na enkrat, še vedno je človek največji sovražnik sočloveku... |
 |
| Obrnila sva se proti domu in spet sva na Slovaškem. V turističnem vodniku sva našla leseno cerkev, ki je tudi pod zaščito Unesco. Cerkev sva našla, a več kot to, da sva se sprehodila okrog nje ni bilo mogoče, ker so nama jo zaprli. Bila sva vesla, da sva jo našla, saj je res nekaj posebnega, po drugi strani pa razočarana, ker si je nisva mogla ogledati še od znotraj. |
 |
| Najina naslednja postaja je bila Banska Bystrica. Cerkev na sliki so preuredili v zelo zanimiv lokal. |
 |
| Malo poseben WC v cerkvi-gostilni. |
 |
| Pravijo, da obstaja za vsako stvar, ki se ti zgodi v življenju, nek razlog. To, da je bila prva lesena cerkev, ki sva jo imela v planu, zaprta, je bil verjetno razlog to, da sva malo kasneje naletela na pravi biser. Ob cesti sva videla smerokaz in šla pogledat. Cerkev stoji na robu naselja Hronseka, družbo pa ji delata dve stanovanjski hiši. Ob najinem prihodu je bila tudi ta cerkev zaprta, zato sva v prvi hiši vprašala, če kaj vedo, kdo bi naju lahko spustil noter. Prijazen mlajši moški naju je poslal v sosednjo hišo, kjer naj bi imeli ključ. Pozvonila sva in čez nekaj časa se je na vratih pojavila starejša gospa z umazanimi rokami. Ko sva ji razložila, kakšne so najine želje, je rekla, naj samo malo počakava, češ da ravno lupi krompir. Kmalu se je vrnila z umitimi rokami in velikim ključem. Razkazala nama je zunanjost in notranjost cerkve, natrosila nama je veliko podatkov o pravilih gradnje, o sami gradnji, na koncu nama je dala še prospekte, da si bova lahko doma v miru vse skupaj še enkrat pogledala. Pravila po katerih so take cerkve grajene so, da mora biti cerkev zgrajena v enem letu, za gradnjo se sme uporabljati izključno les (pri gradnji niso uporabili niti enega kovinskega žeblja ali vijaka), cerkev ne sme imeti zvonika in vhod ne sme biti direktno iz ulice. |
 |
| Cerkev so postavili v močvirje, zraven pa posadili dve lipi, ki sta zemljo izsušili. Strokovnjaki Unesca, ki je objekt vzel pod svoje okrilje, so vse natančno pregledali in ugotovili, da je po skoraj 300 letih še vedno v odličnem stanju. |
 |
| Notranjost sem poslikal malo piratsko :), zato fotografije niso ravno najboljše. |
 |
| Tudi notranjost je res nekaj posebnega in vsekakor vredna ogleda. |
 |
| Počasi sva spet prišla do Madžarske. Po poti je bilo ogromno takih prizorov. Oljno repico gojijo v tako velikih količinah, da sva včasih imela občutek, da se voziva po rumenem morju. |
 |
| Čisto za konec nama je ostal še en bombonček. Obiskala sva Skanzen-Szabadteli Neprajzi Muzeum. Skanzen je etnološki muzej na prostem. Površina muzeja je okrog 60 ha, v njem pa imajo okoli 300 zgradb, ki so iz 18. do 20. stoletja. Stavbe povezuje 5 km stez, po katerih lahko pešačimo, kolesarimo z izposojenim kolesom, po muzeju pa vozi tudi vlak. Hiše so opremljene z originalnim pohištvom, posodo in orodjem. Obiskovalci se srečujejo z ljudmi, ki opravljajo hišna, kmečka in obrtniška opravila na star način. Imajo tudi stare pasme domačih živali, ki so velika popestritev za muzej. Otroci so jih zelo veseli in kar nekaj joka je bilo slišati, ko so se morali posloviti od pujska s trajno, ali pa od koze z zvitimi rogovi. |
 |
Čisto za konec pa še miza s stoli za velikane. Z njo se je najina zgodba zaključila. Če ste zdržali do tukaj, verjamem, da vam je bilo vsaj kaj od pokazanega tudi všeč. Zahvaljujem se vam za ogled in vesel bom vsake povratne informacije, kako vam je bilo ali ni bilo všeč. Lepo pozdravljeni do naslednjič :-)
|
