Z ladjo do Balearskih otokov in nazaj, 1.del

Križarjenje se je začelo v Genovi (Italija). V te prostore pristaniškega terminala bi spravil kar nekaj naših Brnikov. Postopek je sila preprost in traja vsega nekaj minut.

Ko stopiš ven iz objekta pa te čaka grozljiva pošast. Naša ladja je bila dolga dobrih 250m in široka dobrih 28m. Sprejme lahko 2087 potnikov, sestavljena pa je iz 13-ih nadstropij.

Tale hodnik je bil dolg preko 100 metrov...

Najina soba iz ene strani...

...in najina soba iz druge strani.

Pogled v eno od številnih restavracij na ladji.

Delček igralnice, kjer je ostalo kar nekaj Evrov...Da ne bo pomote, jaz sem bil tukaj zgolj gledalec, pa ne edini.

Če bi hotel samo prehoditi vse prostore, ki so namenjeni zabavi, sproščanju in uživanju na ladji, bi potreboval kar nekaj ur.

Del recepcije...

Udoben lokalček z velikimi okni s pogledom na morje in internetni kotiček.

Genova s težkimi deževnimi oblaki tik pred izplutjem. Bazen, ki je na tej sliki zaradi vkrcavanja in slabega vremena prazen, je bil v naslednjih dneh precej oblegan, saj so bile temperature zelo prijetne. Nahaja pa se v 11. nadstropju od 13-ih.

Rešilni obroč ob bazenu.

Na začetku sva jo kar nekajkrat iskala...

Razkošna dvorana, kjer se vsak večer odvijajo bogate  predstave.

Dvorana se nahaja v šestem nadstropju prednjega dela ladje.

Vsak dan je nov program. Veliko je glasbe in plesa, ogromno pa je tudi nastopov najrazličnejših akrobatov.

Za takole točko moraš imeti vsaj gumijasto hrbtenico...

Večerni posnetek na odprtem morju.

Pri tej točki je ladjo tako premetavalo, da je bila že navadna hoja velik izziv...

Razsvetljena paluba z bazenom.

 Večerno pristajanje na Palmi de Mallorca.

Od tukaj se ladja upravlja pri zahtevnejših manevrih, kot so plovba v in iz pristanišča.

Martinčkanje na sončku.

Oder je opremljen z bogatimi efekti.

Zadnji dan pred izkrcanjem.

Tudi to je Lavričeva pot

Tako kot vsako tretjo nedeljo v oktobru je tudi letos potekal po Dolenjskih gričih Lavričev pohod. Vse slike so nastale na pohodu in mislim, da ne potrebujejo komentarja...

Praznik v hribih

Dan pred praznikom vreme ni bilo ravno obetavno za hribe, napoved za naslednji dan pa je bila odlična. In padla je odločitev, greva v hribe.
Jutro je bilo megleno in dokaj hladno, ampak če ne probaš, ne moreš pozneje napraviti nič drugega, kot biti jezen sam nase, da nisi naredil, kar si se odločil. Naložila sva vso potrebno opremo v avto in že precej čez šest odrinila od doma. Cilj je bil Jezersko, oziroma spodnja postaja tovornih žičnic za Kranjsko kočo na Ledinah in Češko kočo. Parkirišče je bilo že precej zasedeno, kar je pomenilo, da imava kar nekaj somišljenikov. Na hitro sva se napravila in se podala na pot. Mahnila sva jo proti Kranjski koči, ki sva si jo izbrala za končni cilj. Za vspon sva izbrala Slovensko pot, ki je malo težja od druge, imenovane lovska pot. Nekaj časa se je pot zmerno dvigala, dokler nisva prišla do snežišča, ki ga je bilo potrebno prečkati. Od tam naprej pa se skale postavijo pokonci. Steza je polna klinov in pletenic, ki pot lepo popestrijo. Potrebno je biti zbran, saj na takem terenu napak skorajda ne sme biti.
Do same koče sva porabila dobro uro in pol in kar malo sva bila razočarana, da sva že na vrhu. Malo sva se podprla, saj so skale posrkale z naju kar nekaj energije. Sva pa čisto na hitro sklenila, da ne greva po isti poti nazaj, ampak pot podaljšava še do Češke koče, do koder je bilo še približno uro hoje. Kasneje sva ugotovila, da je bila to še ena dobra odločitev ta dan. Pot do koče, skozi Žrelo, je še bolj divja in lepa kot tista do prejšnje koče. Še enkrat sva morala prečkati snežišče, tokrat precej višje kot prvič. To je pomenilo, da je bilo treba prehoditi precej daljšo pot po snegu, kot prvič. Sneg je zbit, leden in če nisi previden, ti kaj hitro lahko zdrsne in posledice bi lahko bile kar zoprne, saj je po snegu kar veliko manjših in večjih kamnov, ki so se prikotalili s hriba.
Češka koča je tipična planinska koča z vsem, kar mora pač koča imeti. Malo sva posedela in uživala v lepotah, ki jih lahko doživiš samo v hribih. Ker pa so se nad vrhovi začeli zbirati nič kaj prijazni oblaki, sva se počasi odpravila v dolino. Po dobri uri hoje, pretežno po gozdu, sva prišla do avta. Tura je bila čudovita, saj so obema všeč bolj kamnite in strme poti. Če pa je pot "okrašena" še z lepimi razgledi pa še toliko boljše.

Nov cilj je že določen. Upajmo, da bo kmalu tudi uresničen!