November se je prevesil v drugo polovico, člani gorniškega kluba Limberk pa smo se podali pod vodstvom Andreja na zadnjo letošnjo, planirano turo. Naš cilj je bil Visoki Mavrinc, če bi nam razmere dopuščale pa še Kumlehova glava.
Dobili smo se na parkirišču pri drugi serpentini vršiške ceste. Kot je običaj na naših turah, smo bili tudi tokrat postreženi s kavico in domačimi rogljički, s strani vodnika in njegove soproge. Počasi smo se zbrali, malo poklepetali in se pripravili za hojo. Za spremembo na prejšnje dni je bilo jutro precej hladno.
Na pot se nas je odpravilo 22 gornikov. Po okoliških vrhovih se je valila megla, drugače pa se je obetal lep dan. Pot do Visokega Mavrinca poteka po gozdu, je dokaj nezahtevna in neoznačena. Do vrha smo rabili slabi dve uri. Na vrhu nas je čakala še ena planinka, ki je prišla gor po drugi poti. Odločili smo se za malico in uživali ob lepem razgledu po dolini in okoliških vrhovih, kolikor se jih je videlo iz megle. Po počitku smo se odločili, da se podamo še na 45 minut oddaljeno Kumlehovo glavo. Že tako dobro vreme se je še izboljševalo in res ni bilo bojazni, da bi nas lahko presenetilo. Spet smo si nadeli nahrbtnike in se podali naprej. Ta pot je bistveno težja od prejšnje. Poteka po stezi skozi gosto ruševje, ki se strmo dviga. Srečo smo imeli, da je bila steza suha, saj je vsa prepredena s koreninami in na debelo posuta z listjem. Mokra bi bila lahko prav nevarna drsalnica.
Na vrh smo prišli prej kot v eni uri. Pokazalo se je sonce in megla se je začela redčiti. V vsega nekaj minutah se je megla razmaknila do te mere, da smo imeli razgled, ki smo si ga v dolini lahko samo želeli. Ni bilo dolgo, ko so se oblaki spet začeli valiti nazaj nad vrhove in predstave je bilo konec. Složni smo si bili, da je bila "predstava" namenjena samo nam. Dobre volje smo zapustili vrh in se odpravili v dolino. Pot v dolino je bila krajša, kot proti vrhu, saj smo našo hojo zaključili na parkirnem prostoru pod Kočo na Gozdu. Čakala nas je miza polna dobrot in ob prijetnem klepetu smo tako lepo zaključili "uradno" planinsko sezono našega društva. Seveda ne bomo kar obmirovali, in se zavlekli v brlog in zimo prespali. Še vedno bomo prežali na vsak košček lepega vremena in ga tudi izkoristili za pobeg v naravo. S skupinskimi turami pa bomo začeli spet kmalu po novem letu. Do takrat pa vsak po svoje uživajmo v zimi, ki je pred nami.
 |
| Jutranja kavica... |
 |
| Pozdrav vodnika pred turo |
 |
| Naša četica koraka... |
 |
| Malo je zamešal letne čase... |
 |
| Mi pa kar naprej... |
 |
| ...do vrha Visokega Mavrinca |
 |
| Uživanje v razgledih... |
 |
| ...in obvezno skupinsko slikanje na vrhu |
 |
| Vrhovi so pokriti z meglo |
 |
| Privoščili smo si malico... |
 |
| ...in se odpravili naprej proti Kumlehovi glavi |
 |
| Pot je bila strmejša, napornejša in na nekaterih delih je zahtevala tudi nekaj zahtevnejšega gorniškega znanja |
 |
| Vrh je tako majhen, da smo se komaj vsi zrinili nanj |
 |
| Še kakšen teden nazaj zlati macesni, so popolnoma spremenili svoj izgled |
 |
| Res so mi všeč |
 |
| Po nekaj minutah razgledovanja lepe okolice, so se začele razmikati tudi megle nad najvišjimi vrhovi |
 |
| V nekaj minutah se je naredil popoln dan |
 |
| Tisti, boljši poznavalci, so nam, ki so nam hribi všeč, njihovih imen pa vseeno ne obvladamo, vneto razlagali, kateri vrhovi se vse razkrivajo pred nami |
 |
| Kmalu so se meglice spet začele vračati nad vrhove in nas spomnile, da se počasi odpravimo v dolino |
 |
| Macesni bodo ostali tu in polepšali dan še komu |
 |
| Čeprav je Visoki Mavrinc kar nekako skrit pred množicami ljudi, je imel na dan, ko smo ga obiskali mi, kar cel dan družbo obiskovalcev |
 |
| Megle so zasedle svoje položaje |
 |
| Malo pred koncem naše poti smo srečali še smreko sedečo na kamnu. No ja, bil je fantek... |
 |
| V dolini pa, ja, gostitelja sta se spet izkazala. Hrano smo pospravili, pijača bo pa sigurno še za drugo leto |
 |
| Odložili smo nahrbtnike in se podprli |
 |
| Malo smo preanalizirali turo, se zahvalili Mateji in Andreju za lepo pripravljen dan in se počasi razšli. |
 |
| V Kranjski gori pa... |
 |
| ...še nekaj posnetkov za dušo |
Tura je bila lepa, ne pretežka, saj smo prehodili slabih 7 km in naredili dobrih 900 m višincev. Pa ko pomislimo, koliko lepega smo spet videli in doživeli, številke sploh ne štejejo. Še enkrat hvala Andreju za dobro pripravljeno in vodeno turo, Mateji pa, da nam je napolnila prazne želodčke!
