Živimo v zelo posebnem času. Čisto majhen virus nam je ustavil svet in nas prisilil, da tičimo doma in preživljamo čas, kakor ga pač vsak preživlja po svoje. Najslabši možni scenarij je, da sedimo doma pred radijskim sprejemnikom, televizorjem in računalnikom in poslušamo in gledamo statistike, bolnih, okuženih, mrtvih...
Prejšnji teden sem bil veliko doma, moral pa sem tudi v službo, ker sem dežural. Veliko stvari sem postoril doma ta čas, saj med normalnim tednom za marsikaj zmanjka časa. V trgovini nisva bila že več kot dva tedna, pa tudi v prihodnje še nimava potrebe. Paziva na mamo, ki šteje preko 80 let in je že dolgoletni astmatik.
Živimo "na kmetih". Spomnim se, ko sem šel še kot srednješolec v srednjo šolo v Ljubljano. Marsikako pikro sem slišal na račun mojega narečja in "kmetavzarstva". Kasneje so mi nekateri že zavidali, ali mogoče celo očitali, da imam zastonj zelenjavo, zastonj drva, hišo, parkirni prostor, ki me vsak dan čaka... Sem preživel, vseeno mi pa ni bilo. Zdaj sem v letih, ko me take stvari ne motijo več. Malo se nasmejem in grem naprej.
Zdaj pa je napočil čas, ko smo "kmetavzarji" v rahli prednosti. Lahko grem iz hiše kljub prepovedi, saj imam okoli hiše toliko prostora, da sigurno ne bom nikogar srečal. Samo 50 m od hiše imam gozd, kjer se lahko sprehajam cel dan, ne da bi koga srečal. Če koga srečam, se mu lahko v velikem loku izognem, tako, da še vedno ni nihče ogrožen.
Danes, v nedeljo, sva se odločila za malo daljši sprehod. Nisva šla ne na Bled, ne v Kranjsko goro, tudi na morje nisva šla. Šla sva v gozd za hišo in tam ostala dobre štiri ure. Nisva hodila po tistih običajnih, obljudenih poteh, ampak sva odkrivala nove in nove. Kar nekaj novih sva odkrila in razen srn, martinčkov, ptic in čudovitih razgledov nisva nikogar srečala. Ko sva se vračala proti domu, sva se srečala z nekaj družinami. Umaknili smo se s poti in se srečali v velikem loku. Na daleč smo se pozdravljali, seveda brez druženja in odšli vsak v svojo smer. Bila je lepa nedelja. kar za nekaj časa sva pozabila na statistike, maske, bolne, mrtve, nisva pa pozabila na osamitev, ki jo kljub vsemu dosledno spoštujeva. Kljub temu, da sem kolesar, stoji kolo v garaži. Planinsko opremo, ki jo običajno uporabljam v hribih, pa pride prav tudi na sprehodu kot je bil današnji. Kljub temu , da sva nabrala kilometrov in višinskih metrov za kar spodobno planinsko turo, sva se od doma oddaljila vsega nekaj kilometrov. Nikogar nisva ogrožala. Ne sebe, ne koga drugega, saj imajo zdravniki in zdravstveno osebje brez takih, ki se ne morejo vsaj v teh dneh odpovedati dozi adrenalina, ki velikokrat pripelje tudi do nesreče, vse preveč dela.
Mogoče bo zvenelo malo plehko, a vseeno hvala vsem, ki se trudite za nas. Ko se bo vse to pomirilo, bom pa pripravil za prijatelje planince turo po poteh, kjer sva midva nabirala odpornost proti zoprnemu virusu. Imenovala se bo pa... Ja seveda, tura korona virusa.
Za vse, ki ste prisiljeni svoj čas preživljati za štirimi stenami pa nekaj fotografij lepe narave, ki ji brez nas čisto lepo uspeva.
Srečno in ostanite doma!
