Visoki Mavrinc ( 1561 m ) in Kumlehova glava ( 1788 m )

November se je prevesil v drugo polovico, člani gorniškega kluba Limberk pa smo se podali pod vodstvom Andreja na zadnjo letošnjo, planirano turo. Naš cilj je bil Visoki Mavrinc, če bi nam razmere dopuščale pa še Kumlehova glava.
Dobili smo se na parkirišču pri drugi serpentini vršiške ceste. Kot je običaj na naših turah, smo bili tudi tokrat postreženi s kavico in domačimi rogljički, s strani vodnika in njegove soproge. Počasi smo se zbrali, malo poklepetali in se pripravili za hojo. Za spremembo na prejšnje dni je bilo jutro precej hladno.
Na pot se nas je odpravilo 22 gornikov. Po okoliških vrhovih se je valila megla, drugače pa se je obetal lep dan. Pot do Visokega Mavrinca poteka po gozdu, je dokaj nezahtevna in neoznačena. Do vrha smo rabili slabi dve uri. Na vrhu nas je čakala še ena planinka, ki je prišla gor po drugi poti. Odločili smo se za malico in uživali ob lepem razgledu po dolini in okoliških vrhovih, kolikor se jih je videlo iz megle. Po počitku smo se odločili, da se podamo še na 45 minut oddaljeno Kumlehovo glavo. Že tako dobro vreme se je še izboljševalo in res ni bilo bojazni, da bi nas lahko presenetilo. Spet smo si nadeli nahrbtnike in se podali naprej. Ta pot je bistveno težja od prejšnje. Poteka po stezi skozi gosto ruševje, ki se strmo dviga. Srečo smo imeli, da je bila steza suha, saj je vsa prepredena s koreninami in na debelo posuta z listjem. Mokra bi bila lahko prav nevarna drsalnica.
Na vrh smo prišli prej kot v eni uri. Pokazalo se je sonce in megla se je začela redčiti. V vsega nekaj minutah se je megla razmaknila do te mere, da smo imeli razgled, ki smo si ga v dolini lahko samo želeli. Ni bilo dolgo, ko so se oblaki spet začeli valiti nazaj nad vrhove in predstave je bilo konec. Složni smo si bili, da je bila "predstava" namenjena samo nam. Dobre volje smo zapustili vrh in se odpravili v dolino. Pot v dolino je bila krajša, kot proti vrhu, saj smo našo hojo zaključili na parkirnem prostoru pod Kočo na Gozdu. Čakala nas je miza polna dobrot in ob prijetnem klepetu smo tako lepo zaključili "uradno" planinsko sezono našega društva. Seveda ne bomo kar obmirovali, in se zavlekli v brlog in zimo prespali. Še vedno bomo prežali na vsak košček lepega vremena in ga tudi izkoristili za pobeg v naravo. S skupinskimi turami pa bomo začeli spet kmalu po novem letu. Do takrat pa vsak po svoje uživajmo v zimi, ki je pred nami.

Jutranja kavica...

Pozdrav vodnika pred turo

Naša četica koraka...

Malo je zamešal letne čase...

Mi pa kar naprej...

...do vrha Visokega Mavrinca

Uživanje v razgledih...

...in obvezno skupinsko slikanje na vrhu

Vrhovi so pokriti z meglo

Privoščili smo si malico...

...in se odpravili naprej proti Kumlehovi glavi

Pot je bila strmejša, napornejša in na nekaterih delih je zahtevala tudi nekaj zahtevnejšega gorniškega znanja

Vrh je tako majhen, da smo se komaj vsi zrinili nanj

Še kakšen teden nazaj zlati macesni, so popolnoma spremenili svoj izgled

Res so mi všeč

Po nekaj minutah razgledovanja lepe okolice, so se začele razmikati tudi megle nad najvišjimi vrhovi

V nekaj minutah se je naredil popoln dan

Tisti, boljši poznavalci, so nam, ki so nam hribi všeč, njihovih imen pa vseeno ne obvladamo, vneto razlagali, kateri vrhovi se vse razkrivajo pred nami

Kmalu so se meglice spet začele vračati nad vrhove in nas spomnile, da se počasi odpravimo v dolino

Macesni bodo ostali tu in polepšali dan še komu

Čeprav je Visoki Mavrinc kar nekako skrit pred množicami ljudi, je imel na dan, ko smo ga obiskali mi, kar cel dan družbo obiskovalcev

Megle so zasedle svoje položaje

Malo pred koncem naše poti smo srečali še smreko sedečo na kamnu. No ja, bil je fantek...

V dolini pa, ja, gostitelja sta se spet izkazala. Hrano smo pospravili, pijača bo pa sigurno še za drugo leto

Odložili smo nahrbtnike in se podprli

Malo smo preanalizirali turo, se zahvalili Mateji in Andreju za lepo pripravljen dan in se počasi razšli.

V Kranjski gori pa...

...še nekaj posnetkov za dušo

Tura je bila lepa, ne pretežka, saj smo prehodili slabih 7 km in naredili dobrih 900 m višincev. Pa ko pomislimo, koliko lepega smo spet videli in doživeli, številke sploh ne štejejo. Še enkrat hvala Andreju za dobro pripravljeno in vodeno turo, Mateji pa, da nam je napolnila prazne želodčke!

Grčija in Albanija, 2017-Albanija

Iz Grčije sva se podala v Albanijo. Navigacijo sva nastavila na kraj Sarande. Sarande se nahaja na  jugozahodni strani Albanije, nekako v višini Grškega otoka Krf. Od najinih sosedov na Lefkasu sva izvedela, da v bližini tega kraja vozi preko vode prav posebno plovilo. Hotela sva videti to čudo, vendar naju navigacija ni hotela voditiob morju. Na vsak način  naju je hotela peljati po notranjosti. Morala sva uporabiti kar nekaj trikov, da sva jo prepričala, da naju vodi ob morju, koder sva hotela iti.

Čez ozek kanal vozi skela,na žicah. Prevaža vse. Ljudi, živali, avtomobile... Je zelo učinkovita, a do skrajnosti primitivna. Prevoz stane 10€. Računa, seveda, nisva dobila. Je pa bila cena za vse enaka, tudi za domačine.

Trajekt po Albansko

Minimalni stroški za zelo dober zaslužek

Z nami je bil tudi konj

Najin prvi postanek je bil na Manastir Beach že pred Sarandejem. Je blizu glavne ceste, vendar je cesta do plaže precej strma, tako, da sva kamper pustila na vrhu in se peš spustila do morja. Na plaži imajo nekaj ležalnikov, restavracijo, toalete. Vse to je seveda na nivoju Albanije, je pa čisto prijetno. Nama se je tako in tako šlo samo za to, da se malo namočiva in osveživa. Ugotavljava, da bi morala ubrati obratno smer, kot sva jo. Plaže, ki jih srečujeva tukaj, po Albaniji, so sicer čudovite, jih pa  zasenčijo plaže iz Lefkasa.
Sarande je mesto ob morju, ki se razvija z nadzvočno hitrostjo. Ves je pozidan z najprestižnejšimi hoteli. Hoteli imajo svoje marine, kjer se bohotijo plovila , katerih cene normalen smrtnik niti prebrati ne zna. V zalivu je bila zasidrana križarka, ki ni bila največja, pa vendar. Mesto, kot celota pa je videti dokaj čudno, ker je vse skupaj delano brez vsakega načrta. Tako je že cesta skozi mesto speljana čisto nenačrtovano, koder se je dalo. Nekje bi lahko bila večpasovnica, malo naprej pa so jo komaj stlačili med razkošne zgradbe. Nama ni bilo všeč, zato se nisva niti ustavila. Čisto dovolj sva videla že iz avta.

Cesta do Manastir beach-a

Manastir beach

Hrib poln aloj

Sarande

Križarke prihajajo tudi v Albanijo

Kmalu iz mesta pa krave...

...in ovce. Oboje lahko občuduješ tudi skoraj na vseh plažah po Albaniji.

Kakih 20 km od Sarandeja sva se spustila z glavne ceste 7 km do plaže High beach Lukove. Na začetku plaže je dokaj velika betonska površina, kjer piše, da je privatno parkirišče. Na njem je bilo parkiranih veliko avtodomov in velika večina jih je tam tudi prespalo. Midva sva se odpeljala še malo naprej in se pripeljala vse do betonske stene, ki meji na plažo (39.9748, 19.9131).Naprej je postavljenih veliko ležalnikov. Na voljo je tudi veliko gostinskih lokalov, kjer se lahko okrepčate. Ne daleč od tu je tudi kamp, ki je bil videti kar zaseden. Videla pa sva ga samo od daleč, ker sva prespala kar na plaži, kjer sva se parkirala. Vprašala sva domačine, kako je s spanjem, pa so naju prav začudeno gledali, češ, saj to je tako in tako normalno.
V vodi je bilo ob obali precej trave in ostalih smeti, malo ven pa se je sčistila. Sva pa bila deležna lepega sončnega zahoda.

 Pogled iz najine "spalnice"

Z druge strani pa majhna pravoslavna cerkvica

Poslavlja se še en dan

Dve Francoski deklici sta ob pomoči dedka celo popoldne skladali kamnite možice

Dan se je dokončno poslovil, plaža pa je ostala prazna

Naslednji dan, že 12. po vrsti sva nadaljevala z vožnjo ob Albanski južni obali, oziroma ob Jonski obali. Videla sva veliko plaž in vse so lepe. Nekatere so že pozidane s hoteli, restavracijami, na drugih so še lesene barake, ali kakor se pač kdo znajde. Dovozi do plaž so večinoma že asfaltirani, najde pa se tudi še makadam. Nikjer ni nikakršnih prepovedi za kampiranje in spanje. Avtodomov je bilo kar nekaj in so vsepovsod, veliko pa je tudi šotorov, ki so bili postavljeni povsem ob morju.
Morje je bilo povsod toplo. Zjutraj je bila voda praviloma kristalno čista, čez dan pa je ob obalo naneslo smeti, takih in drugačnih. Albanija je na splošno vsa zasuta s smetmi. Ob cestah smeti ne pobirajo, zato je ponekod z njimi dobesedno vse zasuto. Okrog hotelov smeti pobirajo, vendar jih enostavno zmečejo preko ograje k sosedom.
Kosilo sva si kuhala na parkirnem prostoru nekje ob cesti. Oba naenkrat sva zagledala človeka, ki je v veliko vrečo pobiral smeti ob cesti. Bilo nama je všeč in kar malo slabo vest sva imela, da sva jih kar na splošno obtožila, kakšni packi so. Vreča je bila hitro polna in kmalu sva videla, da tista najina, o packih vseeno drži. Možakar je vrečo lepo zavezal, jo vrgel preko grmovja, ki je raslo ob cesti in začel polniti novo vrečo. In s svojim delom je bil, vsaj tako je bilo videti, čisto zadovoljen...
Popoldne sva se pripeljala do Plaže Derm. To je plaža z daljšo tradicijo, saj se vidi na objektih, ki so tu zgrajeni, da stojijo že nekaj časa. Odločila sva se , da bova tu prespala, se razume, da spet v prvi vrsti. Privoščila sva si kosilo. Kalamare s pomfrijem, Grški solati in dve pivi in plačala sva 16 €. Hrana je bila okusna in porcije velike. Prespala sva na 40.1404, 19.6421.
Noč je bila povsem mirna. Z vstajanjem nisva pretirano hitela. Po zajtrku sva še malo zaplavala, se posušila in počasi spet vzela pot pod kolesa. Kmalu sva se začela vzpenjati proti 1000 m visokemu prelazu. Na vrhu se nahaja nacionalni park Llogara. Kmalu, ko se začnete dvigati, se začno odpirati lepi razgledi na morje pod vami. Ob poti je tudi nekaj bunkerjev, ki so v Albaniji zelo številni in jih zdaj uporabljajo za vse mogoče namene. Ustavila sva se pri opuščeni vojašnici, katere naloga je bila nadziranje ceste in dokajšen del morja pod njo.

Takoj, ko sva se začela dvigati so se nama začeli odpirati krasni razgledi

Cesta je precej zavita in se konstantno, strmo dviga

Zelo hitro se znajdemo med visokimi hribi, čeprav je do morja vsega nekaj kilometrov

Zapuščena vojašnica

Kamorkoli te zanese pot v Albaniji, povsod se srečuješ...

...z bunkerji, ki jih je dal zgraditi Enver Hoxha za obrambo pred zahodom. Država je še vedno preprežena z ostanki več kot 700.000 bunkerjev

Pogled na cesto z vrha prelaza

Na vrhu sva se ustavila, da se malo sprehodiva in pretegneva. Naredil sem nekaj posnetkov, pomagal poriniti terenca lokalnim fantom, ki so prodajali med. Ravno sva hotela nadaljevati pot, je Joži opazila neko tablo in si jo ogledala od blizu. Na njej je bil opis poti na dva vrhova, oba višja od 2000 m. Opremo sva vozila s sabo, že dolgo sva se samo vozila in sedela, zato sva se na hitro odločila, da osvojiva vsaj enega. Do prvega vrha, Qores, ki meri v višino 2018 m je potrebno premagati 1000 višinskih metrov in prehoditi dobre 3 km poti. Pripravila sva si vse potrebno in točno opoldne, proti vsem gorniškim pravilom, naskočila dvatisočaka. Temperatura v dolini je bila preko 30 stopinj, a po skoraj 14 dnevni aklimatizaciji na vročino, naju to niti ni posebej motilo. Pot je bila proti najinemu pričakovanju zelo lepo označena. Je precej strma, še posebej drugi del. Zadnjih 100 višinskih metrov pot ni več označena in je tehnično zahtevnejša Polno je skal in razbitega kamenja, ki otežuje vzpenjanje. Ponekod je potrebno tudi malo poplezati. Za pot do vrha sva potrebovala 3 ure, nazaj v dolini pa sva bila po dobrih 6-ih urah. Ko sva sestopila v dolino, sva šele našla smerokaze, kjer piše, da so za pot do vrha potrebne štiri ure.
Z vrha se vidi na vse strani. Kaj točno se vse vidi niti ne vem, se pa vidi celo južno Albansko obalo, na sever pa tudi dobršen del obale in velik kos notranjosti. Ugotavljala sva, da je možno, da se vidi celo do Grčije. Bom pa goro podrobneje opisal v enem od naslednjih postov.

Fantje so bili brez štarterja, pa sem jim malo pomagal :)

Višje ko sva bila, lepši so bili razgledi

Malo sva oplemenitila vrh...

Lepo, čeprav brez življenja

Po povratku v dolino sva si najprej privoščila tuš. Pospravila sva vse najine stvari in se spustila v dolino. Kmalu se začnejo vrstiti bogate restavracije in hoteli. Ker so se nama želodca že pošteno oglašala sva se ustavila v naključno izbrani. Odkrito povedano, sva se ustavila pri prvi, ki je imela dovolj veliko parkirišče, da sva lahko normalno parkirala. Privoščila sva si bogato kosilo z vsem kar spada zraven, hiša pa nama je na koncu častila sladico, ki bi po velikosti lahko bila tudi glavna jed. Hrana je bila odlična, postrežba na nivoju, cena za vse skupaj pa neverjetnih 12 €. Kar nekajkrat sva preletela račun, če so kaj izpustili, a je bilo vse gor. Cene so mi v Albaniji resnično všeč.
Po kosilu sva se spustila v dolino. Že v Grčiji sva se pogovarjala s kamperisti z malo šibkejšimi motorji, da so imeli v obratni smeri, kot sva šla midva kar resne težave s pregrevanjem motorjev. Nama je avto ves čas delal brezhibno.
Preostali del vožnje je potekal brez posebnosti. Pred spanjem sva se želela še malo osvežiti v morju in počasi je bilo spet potrebno najti prenočišče. Vse plaže so na glavni cesti lepo označene s smerokazi. Ker praviloma niso daleč od ceste, je enostavno izbrati tisto, ki ti najbolj odgovarja. Midva nisva posebej izbirala. Ko sva se odločila, da bi se kopala, sva zavila na prvo, do katere sva prišla.
Do plaže v mestu Orikum se pripelješ po dolgi ulici s trgovinami in restavracijami. Ker nama je zmanjkalo sadja in kruha sva se ustavila in kupila litrski jogurt, dobro kilo grozdja, približno toliko mandarin in kruh. Spet so naju spravili v dobro voljo, saj sva za vse plačala 4 €.
Parkirala sva takoj, ko sva prišla na plažo, 10 m od morja (40.3311, 19.4632). Hitro sva se spravila na plažo in zadnji hip ujela sončni zahod. Na plaži sva se spoznala z gospo Bogico iz Kumanova, ki je sedela blizu naju. Zapletli smo se v pogovor in se zaklepetali do trdne teme. Povedala je, da sta s hčerko, ki dela v Ameriki, kupili apartma. Povabila naju je, da lahko pri njej prespiva, če sva prišla samo za en dan in nimava prenočišča. Razložila sva ji, da voziva "hišo" s sabo in bova prespala kar na plaži. Pokazala sva ji najino "hišo", ona pa naju je povabila k sebi še na kozarček pred spanjem. Z veseljem sva se odzvala povabilu in naš klepet se je zavlekel pozno v noč. Ob slovesu naju je povabila na obisk v Makedonijo. Ko naju pot spet zanese v tiste konce jo sigurno poiščeva. Vrnila sva se na plažo, kjer naju je čakal najin "apartma". Zanimivo je, kako hitro ti tistih nekaj kvadratnih metrov v kamperju nadomesti dom in ti nudi vso varnost, domačnost in udobje, ki ga imaš doma.
Dan je bil res poln. Zjutraj in zvečer sva se kopala v morju, čez dan sva bila na dvatisočaku, v Albaniji sva spoznala gospo, ki naju je povabila na obisk v Makedonijo... Šele, ko sva prišla v avto, sva ugotovila, da sva precej utrujena od celega dneva in dobesedno popadala sva v posteljo in v momentu zaspala.

Plaža res ni nek presežek, a nama bo ostala v lepem spominu

Takih prizorov se je potrebno kar navaditi, vsaj v Albaniji

Tako pa bo verjetno videti dobršen del Albanske obale prav kmalu

Zjutraj sva še na hitro malo zaplavala in se napotila proti domu, saj naju je čakalo še kar lep kos poti. Glede na to, da sva videla celo Albansko obalo, lahko povem, da so najlepše plaže na jugu. Ravno zato sem že na začetku napisal, da je boljše vzeti obratni krog, da se lepota stopnjuje.
Zjutraj sva bila še enkrat v nabavi. Burek stane 30 centov. Kilogram dinje je manj kot 20 centov. Cena hrane v restavracijah je za nas zelo ugodna. Hrana pa je , vsaj kar sva midva probala, zelo okusna. Če se samo malo umaknete iz turističnih delov, cene še padejo.
Albanijo sva v celoti prepeljala ob morju, mimo Drača do Podgorice v Črni gori. Mejo sva prečkala na mejnem prehodu Han i Hotit, kjer sva doživela pravi kulturni šok. Lahko rečem, da sva že marsikaj videla in doživela, takega kaosa, kot je bil tu pa še ne. Mejni prehod je bil v totalnem razsulu, saj so ga preurejali. Cesta je bila makadamska. Vsi so naju želeli prehiteti, po levi, po desni, naju odriniti, se vriniti... Kar na lepem je bila po nasprotnem pasu narejena še ena kolona, ki je zaprla ves promet iz nasprotne strani. Policaj, ki je prišel delati red, je nas, ki smo stali v koloni in ponižno čakali poslal nazaj, da se je sprostil nasprotni pas. Za piko na i pa je bila temperatura verjetno kar 40+ stopinj in res je bilo pravo olajšanje, ko sva po dobri uri zapeljala v Črno goro.

Mejni prehod s Črno goro

Zaseden nasprotni vozni pas, pred nama avtobus, ki je dvigoval oblake prahu vsakih nekaj sekund, ko mu je izpustil ventil na rezarvoarju za zrak, iz nasprotne strani pa je čakalo kar nekaj vlačilcev. KAOS...

Odpravila sva se proti Pdgorici, Nikšiču, do Bosanske meje v Humu. Od mejnega prehoda naprej je bila cesta zelo ozka, vsaj asfaltirani del. Širina asfalta je bila nekako za en osebni avto. Poširana je bila z makadamom, ki je bil pa v zelo slabem stanju. Ko je cesta spet postala cesta, sva se ustavila na črpalki, ki je za ostrim levim ovinkom. Natočila sva gorivo in se obrnila nazaj. Takoj za ovinkom, na desni strani je oštarija, ki premore zelo okusno in poceni hrano, izdelujejo svoje pivo, imajo tudi prenočišča in kolikor se spomnim, organizirajo tudi rafting. Žal imena ne vem, a verjamem, da ne bo težko najti, ker mislim, da je bila črpalka prva od mejnega prehoda.
Od tu sva nadaljevala proti Sarajevu, iz Sarajeva sva se obrnila proti Zenici, nekje pri kraju Kiseljak pa sva prespala ob cesti (43.9174, 18.1236). Od tu je sledila še vožnja do doma, kjer se najina pot spet za nekaj časa zaključuje.
Vsem, ki razmišljate o potovanju v to smer, ga toplo priporočava. Čudoviti kraji, lepo morje, prijazni ljudje, nizke cene in še kaj bi se našlo. Nama je to potovanje pomenilo enega najlepših dopustov kar sva jih do sedaj doživela. Hvala, da ste vztrajali do konca. Vesel bom vašega komentarja. Lep pozdrav do naslednjič!