Midžor 2169m

 Danes, pa tudi nekaj naslednjih zapisov, bi obujal spomine. Obujal bi spomine na lanski dopust, ko sva med drugim osvojila najvišje vrhove treh držav. Prvi je prišel na vrsto Midžor. Visok je 2169m in je najvišji vrh Stare planine in obenem tudi Srbije (brez Kosova). Nahaja se na sami meji z Bolgarijo. Kamen, ki obeležuje vrh, je obenem tudi mejni kamen.

Potovala sva z avtodomom, kar pomeni, da voziva s seboj spalnico, kuhinjo, dnevno sobo, pa še kaj se najde. Potrebno je samo poiskati prostor, kje vse to lahko parkiraš. In tukaj ga res ni bilo potrebno pretirano iskati. Za izhodišče sva izbrala planinski dom pod Babinim zubom. Dom je bil sicer zaprt, obratoval pa je hotel v neposredni bližini. Parkirala sva zraven zaprtega doma in se v hotelu pozanimala, če lahko ostaneva tam čez noč in naslednji dan, da se povzpneva na Midžor. Bili so zelo prijazni in nama ponujali celo pomoč, če kaj potrebujeva. Lepo sva se zahvalila in naročila pijačo, ki sva jo spila za mizo pred hotelom, od koder je bil najin cilj kot na dlani. Cene so nizke, kakšnih informacij o poti pa ne pričakujte. So nama razložili, da za razliko od Slovencev, Srbi raje sedijo in pijejo kavo, kot da bi hodili. Tudi prav.

Iz avta sva se odpravila okrog šestih zjutraj. Za popoldne so bile napovedane nevihte, zato nisva hotela tvegati. Pot je enostavna in kdor je sposoben prehoditi 8 km v zmeren klanec, brez večjih problemov opravi z njo. Pot je širok kolovoz, primeren tudi za terenska vozila, katerim je pot prepovedana. Seveda ne pomeni, da to kdo spoštuje. Z gorskim kolesom pa se da tudi pripeljati tik pod vrh. Od tu do vrha je pot slaba, oziroma je skorajda ni. Do vrha to pomeni kakih 10 minut hoje. Ravno tu, ko poti zmanjka se je začela spuščati gosta megla. Kmalu naju je čisto zagrnila. Po kakih petih minutah hoje po gosti megli sva se kar naenkrat znašla sredi črede divjih konj. Nič se naju niso bali. Imela sva občutek, da se celo važijo pred nama. S svojim tempom sva vztrajala proti vrhu, oni pa so lahkotno dirjali po bregu gor in dol. Nekako so naju izzivali, naj se jim pridruživa. Nisva se dala zavesti njihovemu izzivanju :-)

Z vrha naj bi bil krasen razgled. Na eno stran je Bolgarija, na drugo pa Srbija. Midva verjameva na besedo, videla pa nisva nič. Megla je bila tako gosta, da sva komaj videla drug drugega. Na hitro sva se poslikala in se odpravila proti dolini. 

Zanimivo je, kako je vse do vrha zeleno. Med vso to travo pa toliko cvetja, da moj fotoaparat kar ni imel miru. Za celotno pot sva porabila dobre štiri ure.

Je pa bilo smešno, ko sva tik pred avtom srečala skupino domačinov, ki so iskali 10 minut oddaljeno kočo. Ta koča je pozimi za smučarje nekakšna "plaža", kot pri nas na Krvavcu, kamor se lahko prideš okrepčat med smučanjem. Spraševali so naju, če veva kje je ta koča in koliko hoje je do nje. Ko sva jim povedala, kje je, je gospa iz te skupine vsa prestrašena vprašala svoje prijatelje, če je to daleč in če bodo oni to zmogli. Prvi sem se začel smejati jaz, počasi pa vsi skupaj. Saj se je tako prestrašila, kot da bo morala hoditi cel dan.

Sklenila sva, da skuhava še kosilo pred odhodom. Kmalu sem ugotovil, da sem pri kuhanju bolj v napoto kot v pomoč. Odločil sem se, da se povzpnem še na Babin zub. Uradno je do vrha eno uro hoda, jaz pa sem v dobri uri bil gor in dol. Nisem se držal označene poti, ki prijazno obkroži hrib, ampak sem jo ubral kar naravnost po strmem smučišču. Po isti poti sem tudi sestopil. 

Popoldne sva se odpeljala v Bolgarijo.

Parkirala sva pri planinskem domu v prijetni senci

Glede na to, kako je vse zeleno, ni občutka, da te obkrožajo dvatisočaki

Še ne tako dolgo nazaj so se tu "sprehajali" samo graničarji

Tik pod vrh pripelje široka kolovozna pot

V dolini ni bilo megle, zato so bili razgledi enkratni

Za nas, ki smo navajeni, da so razdalje napisane v času hoje do nekega cilja je tole precej relativno, če ne poznaš terena

Obkrožili so naju divji konji

Prav lepo so pozirali

Nekateri so naju prišli pogledati čisto od blizu

Vsak v svoji državi sva fotografirala meglo

Kamen, ki označuje vrh in državno mejo

Tu, kjer je to mini jezero, naj bi stala karavla

Približano parkirišče s hotelom in planinskim domom

Škoda , da ni tudi vonja

Do Babinega zuba je tri kilometre, vendar narediš do vrha  precejšen krog okrog hriba

Glavni nabiralci so bili čmrlji

Tudi na Babin zub se da pripeljati z avtom

V zimskem času je vse področje eno veliko smučišče s številnimi napravami

Razgled z vrha

Še en pogled v dolino

Smučarski objekt

Vrh

Babin zub z vrha

Del poti proti vrhu

Babin zub od spodaj

Kamniška koča na Kamniškem sedlu, 1864m

Prvi dan novega leta je običajno čas za spremembe, zaobljube in delanje načrtov za naprej. Ker tukaj že dolgo nisem nič objavil, sem se odločil, da je 1. januar mogoče tisti dan, ko to lahko spremenim.

Že med tednom sva se z ženo pogovarjala, da bi šla za novoletne praznike nekam v hribe. Do silvestrovega popoldneva je ostalo pri tem. Ker je lepo vsaj en dan prej vedeti, kam se podati v hribe in se na njih tudi pripraviti, sva končno določila, kam bi šla. Odločitev je bila Kamniško sedlo. 

Hitro sem preveril vremensko napoved, ki je bila zelo obetavna. Koliko je točno snega nisem ugotovil, sem pa našel podatek, da je obvladljiv z malimi derezicami in pohodnimi palicami. Na hitro sem spakiral nahrbtnik in bila sva pripravljena. Žena me je zapustila kmalu po prihodu novega leta. Jaz sem vztrajal pri televizorju do pol dveh. Potem je tudi mene premagal spanec.

Ura naju je zbudila ob šestih in ne pomnim, kdaj sem se vozil po tako prazni cesti. Okrog osmih sva bila parkirana pri domu v Kamniški Bistrici. Ravno sva se pripravila za hojo, ko je mimo naju pritekel gorski tekač. Tisto kar sem videl, me  je spravilo v smeh. Tekač je imel 1. januarja ob osmih zjutraj na sebi športne copate, kratke hlače, tekaški nahrbtnik, na glavi pleteno kapo in v rokah palici. To je to. Če nič drugega sem bil tisti moment pomirjen, da imam v nahrbtniku čisto vse, kar potrebujeva.

Odbrzel je v hrib in po dobrih dveh urah sva ga srečala še v gozdu, ko se je v isti opremi že vračal z najinega cilja. Moj priklon do tal!

Po gozdu ni bilo snega. Malo pred počivališčem Pastirji (1415 m) pa se je začel. Po odprtem delu poti od počivališča pa je snega ponekod napihanega tudi preko metra. Kljub temu kakšne posebne opreme ne potrebujemo, saj je sneg zaradi res visokih temperatur mehak in kašast. Žena si je nadela male dereze, jaz pa niti tega ne. So pa obvezne palice, ker se je vsaj nazaj grede sneg udiral in bi brez palic bilo težko loviti ravnotežje.

Temperature so bile po moji oceni ves čas okrog 10 stopinj, ko sva sedela pred kočo, pa je bilo vroče celo samo v kratkih rokavih. Ko sva se vozila proti domu je bilo po radiju objavljeno, da je bil za ta čas najtoplejši dan, odkar se redno meri temperatura.

Za turo sva si izbrala idealen dan. Nobene gneče, idealno vreme, pa še čudovito začeto leto. Slike spodaj pa bodo povedale več od vsega pisanja. Hvala, da ste vztrajali do konca in lep pozdrav do naslednjič.