Gradiška tura (793m) in Abram (900m)

Današnjo turo sem si predstavljal hoditi nekje po snegu, pristali pa smo na Primorskem v plezališču.

Že sredi tedna sem klical Janeza, kam je namenjena druščina za konec tedna. Ni bilo še nič določenega, pa tudi kandidatov za kakšno turo ni bilo, ker je čas kolin in so bili vsi možni kandidati čez vikend zaposleni. Vseeno sva se dogovorila, da bo nekaj naštudiral, pa tudi če greva sama. In res, v soboto je padel predlog, Gradiška tura. No, snega ne bo, bomo pa malo poplezali. Veliko poletnih tur zahteva vsaj osnovne plezalske veščine in samovarovanje.

Okrog osmih smo bili Jožica, Janez in jaz opremljeni za osvojitev Gradiške ture. Stena je lepo zavarovana, ne pretežka, vereme je bilo kot naročeno za nas, razgledi pa že kar malo kičasti. Ker smo bili sami, smo imeli vso steno zase in lepo po šolsko smo se povspeli na vrh in pot nadaljevali do Abrama, kjer smo se podprli s čisto svežim "štrudljem". Na koncu pa še sprehod do avta in tako se je končala še ena lepa tura. Prehodili smo dobrih 15 km in se povspeli skoraj kilometer visoko.

Hvala za ogled in na svidenje do prihodnjič! :-)

Krim, 1107m

Današnja tura Gorniškega kluba Limberk je bila malo posebna. Kmalu po četrti uri smo se odpravili proti Logarski dolini, kjer naj bi se dobili še s člani drugih društev. Zaradi celonočnega deževanja, smo bili na zbornem mestu pričakovano sami. Zaradi obupno slabega vremena, smo sklenili, da danes ni ravno primeren dan za vzpon na Mrzlo goro. Malo smo bili razočarani, saj smo vstali pred četrto uro, na koncu naj bi pa odšli spet domov. Pa je hitro padel predlog, ko smo se malo razgledali, kje je nebo najbolj "raztrgano". Podali smo se proti Ljubljani in pot nadaljevali prozi Krimu. Avtomobile smo pustili v Strahomeru in opravili turo brez dežja, na vrhu pa je bil čudovit razgled. Kakorkoli, dan je bil super...

Današnjo turo smo začeli na hipodromu.

Današnji cilj.

Današnja ekipa "Limberkovcev" pred čudovito kuliso.

Ker smo bili tako blizu doma, smo še bolj z zanimanjem preučili, kam bomo vse videli.

Vedeli smo itak vsi vse, samo vsak malo drugače... :)

Dolenjska avtocesta

Bilo je oblačno, pa vendar čisto oprano vse.

Oblaki so postajali vse bolj črni.

Čeprav ni bila ravno Mrzla gora, smo po obilni malici v dolini, ki jo zdaj že tradicionalno pripravi vodič ture, odšli proti domu. Vremenski napovedi nismo nasedli, imeli smo se lepo, ... Ja, točno zato smo zjutraj vstali...
Hvala, da ste me kliknili, pa lepo povabljeni še kdaj...

Veliki Bokolj, 274m

Veliki Bokolj je najvišji vrh otoka Pašmana. Višina res ni njegov največji adut, so pa zato razgledi fenomenalni.

Nekdo se je zelo potrudil.

Klanec je kar konkreten. Začne se z asfaltom, potem je beton, na koncu pa makadam.

Tole je pogled na Zadar.

Biograd na moru

Vamo, tamo....

Škoda, da se ne da s fotografijo prenesti še vonjav.

Dugi otok in Kornati

Dugi otok in še več Kornatov.

Mali Bokolj s cerkvico

Predvsem zaradi tega sva se podala na hrib.

Vedno gre za eno in isto stvar, pa vseeno ni dvakrat enako.

Ni bilo ravno popolno, je bilo pa vseeno vredno truda.

Domov pa tokrat za spremembo s trajektom.

Skok v vodo iz Mostarskega mosta

Bosna in kos Dalmacije, 2. del

Iz Travnika sva se odpeljala do Sarajeva. Vedno, kadar naju pot zanese v ta del Bosne, se obvezno sprehodiva po Baščaršiji, ki je bila zgrajena v 15. stoletju, kot tudi preostali del starega Sarajeva. Med zadnjo vojno je bila močno poškodovana, vendar je zdaj lepo obnovljena in urejena. 

Tipična Sarajevska razglednica

Ne ravno domiselni spominki

Katoliška cerkev v središču mesta

Soseda

Večina balkanskih mest ima brezplačno tekočo pitno vodo na večih koncih mesta

V opomin ...

Po mestu vozi tramvaj. Veliko jih je podarjenih, zastareih iz ostalih Evropskih mest. Slovenski proizvodi pa so zelo cenjeni.

Legenda pravi, da kdor pije vodo iz starega vodnjaka na koncu Baščaršije se bo zagotovo še vrnil v Sarajevo

Tole vem, da ni San Francisco, ...

... tole mi je pa bilo in še zdaj mi je všeč

 Najina zadnja postojanka pred morjem je bil Mostar. Vrabci na drevju čivkajo, da je mesto najbolj poznano po starem , lahko rečemo, tudi novem mostu. V Mostar se vračava že več let in glede na to, kako je bil uničen med zadnjo vojno, se zdaj skoraj ne opazi, da je bilo kdaj kaj narobe z njim. Edino, ko se pogovarjaš z domačini, jim vidiš na obrazu, da so bili to resnično časi, ki bi jih bilo najlepše izbrisati iz spomina.

Vsepovsod po Bosni, kjer je divjala vojna, se še zmerom najdejo podobni prizori

Novi stari most. Poleti moraš imeti že kar malo sreče, da ga vidiš praznega

Vročina pa neznosna...

Tudi skok z mosta smo videli

Iz Mostarja sva se odpravila proti morju. Tik pred vstopom v Hrvaško, natančneje, 10 km od Međugorja sva se ustavila ob reki Trebižat, da si pogledava slap Kravice. Slap je širok 120 m in visok okrog 28 m. Ob cesti je urejeno parkirišče, za ogled slapa pa je potrebno plačati nekaj mark vstopnine. Ker sva bila precej pozna, so naju varnostniki spustili notri brez vstopnine. Od parkirišča vodi do slapa betonska pot, na koncu pa se do njega spustiš po stopnicah. Slap je res lep, še posebej ob sončnem zahodu, kot sva ga doživela midva. Najbolj zanimivo pa je to, da ni nikjer nobene ograje, nobenega varnostnika, nobene table, ki bi preprečevala približevanje slapu. Vsi smo se kopali, nekateri so celo plezali po slapu, se spodaj tuširali... Kakorkoli, čudovita izkušnja.

Naslednjih nekaj dni pa sva preživela v avtokampu v Krvavici, ki se nahaja 3 km od Makarske. Kamp je odprt šele zadnjih nekaj let. Družina, ki ga upravlja je zelo prijazna in midva sva se že prvič, ko sva se ustavila tu za nekaj dni, počutila kot doma.

Kot vsak dopust je tudi ta prehitro minil. Na srečo naju samo še nekaj dni loči do novega, to je pa tudi nekaj. Če sem pa komu dal idejo, kako preživeti nekaj prostih dni, sem pa sploh dosegel vse, kar sem želel. Pa lepo se imejte.