Storžič 2132m

Zimska tura v hribe je že dolgo na spisku mojih želja, a mi kar nekako ni uspelo povezati vseh koncev. Zdaj pa se je vse skupaj končno poklopilo in že v prvem poizkusu je padel dvatisočak.
Gorniški klub Limberk je imel v svojem zborniku po planu razpisan zimski vzpon na Storžič. Ob sedmih zjutraj se nas je na parkirišču nad vasjo Mače zbralo 16 planincev, pretežno članov GK Limberk. Prav kmalu smo bili na poti proti Kališču. Razpoloženje je bilo odlično in še sama narava je poskrbela, da je tura že v dolini bila resnično zimska, saj je ponoči snežilo in lepo pobelilo velik del Slovenije. Malo nas je skrbelo, kako bo od Kališča naprej, saj nismo točno vedeli, koliko snega je zapadlo v višjih predelih. Tudi od planincev, ki smo jih srečevali, ko so se vračali s Kališča, nismo izvedeli nič drugega kot to, da je novega snega kar precej in da na vrh Storžiča ni šel še nihče.
Na Kališču je bilo kakih 15 cm novega snega, kar je pomenilo, da ga je na Storžiču lahko najmanj dvakrat toliko. Med malico na toplem sončku sta se hitro izoblikovala dva tabora. Eden, ki bi šel na vrh in drugi, ki ne bi šel na Storžič, ampak bi raje malo raziskovali okolico Kališča. Ko smo pojedli, je hitro padla komanda, da kdor želi na vrh, naj se pripravi, da gremo. Kljub nekaj dvomih, kateri skupini bi se priključil, sem se na koncu odločil za vrh. Konec koncev, sem se zato tudi odločil za to turo. Sam pri sebi pa sem tudi razčistil, če se na poti proti vrhu pojavi en sam pomislek, da vzponu nisem kos, obrnem nazaj.
Iz koče se nas je odpravilo osem. Sam sem bil med zadnjimi, saj sem bil najmanj izkušen, pa tudi toliko čudovitih motivov je bilo, da je bil moj fotoaparat ves čas v pogonu. Do vznožja tako ali tako ni bilo problemov, ko smo se začeli dvigati, pa je hitro začela rasti tudi višina snežne odeje, Tisti najizkušenejši  so hitro izginili iz vidnega polja. Vzpenjali smo se po grebenu, ki je bil meja med meglo in jasnino in vsakih nekaj minut se je stanje spreminjalo. Enkrat smo bili v jasnem sončnem vremenu, po nekaj korakih pa v gosti megli in tako vse do vrha. Približno na sredini vzpona smo si nadeli dereze, čelade, palice pa zamenjali za cepine. Še preden sem se dobro zavedel smo bili nad globokimi prepadi, v strminah, da sem imel občutek, kot da se vzpenjam po lestvi, ne pa plezam po skalah in travnatih strminah. Poleti sem že bil na Storžiču, zato sem približno vedel, kaj me čaka. Ko  sem že nekaj časa sopihal za drugimi in sem bil prepričan, da zdaj do vrha ne more biti več daleč, so se meglice razmaknile in pokazal se je. O, groza! Visoki križ tam gori je bil še vedno samo drobna pikica. Ampak, odločil sem se že zdavnaj, da bi rad gorske strmine preizkusil tudi v snegu, zdaj pa lepo pazi kaj počneš in pojdi naprej! Družbo sta mi delala še dva Janeza. Eden je bil približno na moji stopnji znanja, drugi pa je bil najin angel varuh. Malo smo se šalili, ko je bilo malo težje smo se zatopili vsak v svoje težave in prav hitro se je tik pred nami pojavil vrh z našimi prijatelji. Uspelo je. Prvi zimski dvatisočak je moj! Upam , da ne tudi zadnji.Na vrhu smo si stisnili roke in naredili še obvezni posnetek z našim "tičem" za našo internetno stran. Razgled je bil čudovit. Novega snega je bilo kakih 30 cm, sem se pa kar nekajkrat vdrl do j,,c, kot se reče v hribih. Pohvaliti moram ženski del naše odprave, ki je suvereno opravil z vrhom.
 Vsega lepega je enkrat konec, zato smo se morali tudi mi počasi odpraviti v dolino. Tudi tu se je naša skupinica spet kar razpotegnila, saj je pot v dolino še težja, kot gor. Če nič drugega, zdaj vidiš vse prepade, police in vse ostalo okrog sebe. Ko sem lezel v hrib sem imel pred očmi samo tistih nekaj metrov strmine, ki je bila pred menoj. A nelagodje hitro mine in začneš uživati. Počasi smo splezali do tal, pospravili zimsko opremo in se sprehodili do Kališča, kjer so nas čakali ostali. Na hitro smo se še malo podprli in naredili še skupinski posnetek. Do avtomobilov je prevladovalo sproščeno vzdušje in kar nekajkrat smo se pošteno nasmejali. Po dolini je pobralo v glavnem ves novi sneg in videli smo kar nekaj teloha, ki že pogumno kuka iz listja.
Potrebno je bilo še analizirati turo. To se najlepše naredi v kakšnem prijetnem lokalu, za mizo, na kateri ne sme manjkati napitek, ki poskrbi za hidracijo. Tudi to smo uspešno opravili in se na koncu odpravili proti domu. Hvala vsem udeležencem za spodbujanje pri mojem podvigu in želim vam siguren in varen korak pri osvajanju novih poti. Upam, da tudi skupaj!

Parkirišče nad vasjo Mače

Prvo križišče

Naša četica koraka

Jutro je bilo zelo vzpodbudno

Ponoči je snežilo in priča smo bili lepemu zimskemu jutru

Sveži sneg in jutranje meglice

Večina se je ta dan zadovoljila s kočo na Kališču

Lepši del naše skupine :-)

Malo pred kočo na Kališču

Prava zimska idila

Naš današnji cilj

Danes so fotoaparati prišli na svoje

Sneg, meglice, sonce, gore.......raj

Koča na Kališču

Prazna vreča ne stoji

Osmerica se nas je odločila pot nadaljevati

Naš cilj je bil še zelo daleč

Pozabil sem ime fanta, ki nam je pregazil pot, pa se mu vseeno v imenu vseh nas zahvaljujem...

Ozračje je bilo sveže oprano

Bašeljski vrh

Janeza v akciji

Angel varuh

Greben smo si delili z meglo, ki se ni mogla odločiti, na kateri strani ji je bolj všeč

Pogled nazaj

Nekateri že proslavljajo, 

Lepšega dne ne bi mogli izbrati...

Tudi , če bi hotel boljšo družbo, bi se stvar zapletla

Tudi na Triglavu je bilo lepo

Julijske Alpe

Umetnina...

Saj ne, da drugih nisem hotel slikati, ampak so mi pobegnili

V dolino je še težje, kot gor

Še en pogled na naš današnji cilj

Skupinska pri domu na Kališču

Pogled v dolino, zdaj pa dol

Tam kjer je bil zjutraj še sneg...

Drugič v Ameriki, drugi del

V prvem delu sem predstavil predvsem stvari, ki sva jih videla organizirano. Imela pa sva kar precej časa tudi za potikanje po mestu in odkrivanje bolj ali manj skritih kotičkov. Mirno sva se usedla na klopco v parku, se kar tako sprehajala po mestu, se vozila z vlakom in avtobusi samo zato, da sva opazovala ljudi in naravo okrog sebe. Čas nama je dopuščal, da sva opazovala in doživljala tudi stvari, ki jih v naglici prezreš ali pa jih enostavno ne doživiš. O takih opažanjih imam namen pisati v tem blogu.

Promet

To, da je promet po velikih mestih praviloma gost, to ni težko ugotoviti. In tako je tudi v Atlanti. Tudi to, da se ves promet v določenem trenutku čisto ustavi, ni nič novega. Od tu naprej pa postane zanimivo. Na cesti s šestnajstimi pasovi se je promet v prometni konici ustavil. To pomeni, da se je tako ustavil, da resnično kar nekaj časa ves promet stoji. Pri nas, pa še marsi kje, se takoj začne prehitevanje, tudi po odstavnem pasu, pa velikokrat še tudi kaj hujšega. Trobljenje je tudi marsikje zelo v modi. Tam pa se vozila ustavijo in čakajo. Med vozili je celo predpisana varnostna razdalja in sirene skoraj ni slišati. Nihče se ne razburja in promet steče, ko steče. Na prehodih za pešce so semafoji za pešce, vendar se velika večina voznikov mirno in brez trobljenja, mahanja in kričanja ustavi na primerni varnostni razdalji in počaka, da pešec varno pride čez cesto tudi pri rdeči luči. Tudi če prečkaš cesto izven prehoda za pešce je situacija čisto enaka.

Veliko takih limuzin kroži po mestu. V zvezni državi Georgia je po zakonu obvezna registrska tablica samo zadaj. Spredaj pa je običajno namesto registrske tablice reklama.

Zelo popularno vozilo je pick-up. Po moji oceni jih je vsaj toliko kot osebnih vozil. Vsi avtomobili imajo v povpreču dva do trikrat močnejše motorje kot evropska vozila. Temu primerna je tudi poraba goriva. 2o litrov na 100 km je čisto normalna poraba, nemalokrat pa tudi precej več. Take avtomobile pa si lahko privoščijo, ker je cena goriva lahko tudi do štirikrat nižja kot pri nas.

Ameriška gasilska vozila so zelo velika in neokretna. Kot zanimivost, prostovoljnih gasilcev je v ZDA komaj 10%, izšolanost in opremljenost naših prostovoljnih gasilcev pa je v veliko primerih na višjem nivoju, kot pri Ameriških profesionalcih.

Tako izgledajo obvoznice okog mest. Deset pasov v vsako smer ni nobena redkost. Običajno so ceste v času konic polne in promet stoji, ali pa se odvija zelo počasi.

Malo večji družinski avto.

Atlanta ima uradno okrog 6 milijonov prebivalcev, neuradno pa, sigurno še več. Človek bi pričakoval veliko pešcev, kolesarjev,tekačev,itd., pa ni tako. Pešcev skorajda ni, niti v samem centru mesta. Pešačijo revnejši, ki praktično ne hodijo okrog, ampak se družijo na določenih točkah po mestu. Taki ljudje so praviloma precej posebni za naše pojme. Tam se nihče ne ozira za drugim, pa če ima še tako nenavadno frizuro, obleko ali obnašanje. Videla sva resnično toliko, za nas posebnih ljudi, da na koncu tudi nama ni bil nihče več poseben. Ljudje so zelo odprti. Če je nekomu nekaj na tebi všeč, ti bo to povedal. Pa sploh ni važno, ali je to brezdomec na cesti, prodajalka v trgovini, poslovnež, ki gre preko parkirišča do svojega avtomobila, ali pa potnik na vlaku ali avtobusu. Če nekoga prosiš za pomoč, ti bo pomagal ali pa ti bo našel nekoga, ki ti bo lahko pomagal. Nikomur ni težko uporabiti svoj telefon,da ti da pravo informacijo. Večini ni težko iti s tabo nekaj korakov po ulici, da ti nekaj pokaže. Pa sploh ni važno na koga se obrneš.samo ta razlika je, da če se obrneš na brezdomca, ti takoj, ko ti reši problem, pove svoje težave, ki so običajno finančne. Za vsak dolar se ti bo  tako zahvalil, da boš imel občutek, da si res vsaj malo rešil svet. Lahko se tudi zgodi, da te v kakšnem križišču, postaji javnega prometa, ali kjerkoli v mestu kdo prosi za kakšen drobiž, Nisva pa doživela, da bi bil kdo vsiljiv ali celo nasilen. Je pa res, da je po celem mestu ogromno raznih varnostnikov, kar nekaj različnih vrst policajev, ki vseskozi patruljirajo okoli, sploh na bolj prometnih točkah.

Pri skoraj 30ih stopinjah vidiš vso možno garderobo. Če je za nekoga normalno, da hodi pri tej temperaturi v kratkih rokavih in kratkih hlačah, je za drugega normalno, da hodi v zimskem plašču s kapo na glavi. Vsi pa so si enotni v tem, da imajo telefone, ki jih privlečejo na dan takoj, ko imajo vsaj sekundo časa.

Tega človeka sva, kljub velikosti mesta kar nekajkrat srečala. Tudi na avtobusu sva pogosto srečevala ene in iste ljudi.

Oznaka za postajo podzemne železnice.

Na podzemni železnici nisva opazila pretirane gneče.Vlaki vozijo zelo točno in mislim, da so daleč najhitrejša oblika prevoza po mestu. Z isto vozovnico se voziš tudi z mestnimi avtobusi. Na avtomatih za prodajo kart, ki se nahajajo na postajah podzemne železnice lahko kupiš posebno kartico, na katero lahko "nakladaš" posamezne vožnje. Če pa kupiš komplet več dnevnih kart je pa vse precej ceneje. Posamezna vozovnica stane 2,5$, ki jo lahko uporabiš za največ štiri vožnje v treh urah. Midva sva kupila 7 dnevne karte, kjer naju je stala dnevna vozovnica, brez omejitev, dobre 3$. Kontrola kart je urejena izključno elektronsko. Na avtobusu približaš kartico čitalniku, ki je nameščen pri vozniku. Če je kartica prazna, jo lahko "naložiš" kar pri vozniku. Za podzemno železnico pa je kontrola kart, tudi elektronska, na vhodu na postajo. Voziš se lahko dokler ponovno ne izstopiš iz podzemlja. Pri izstopu moraš spet pokazati kartico, ki ti odpre zapornico. 

Tekoče stopnice na postaji podzemne železnice. Večinoma je železnica na prvem nivoju, kjer pa so večja križanja, pa so železnice v dveh nivojih.

Čakalne dobe so običajno kratke. Večina postaj je opremljenih s panoji,kjer lahko spremljaš, kje se nahaja vlak in koliko  je do njegovega prihoda na postajo.

Notranjost vlaka

To sicer ni avtobus, s katerimi sva se vozila midva, se mi je pa zdel zanimiv zaradi nosilca za kolesa. Spredaj ima nosilec za kolesa, ki ga lahko uporabljajo potniki, ki del poti kolesarijo, del pa bi jo prevozili z avtobusom. Zanimivo je, da si mora potnik sam pripeti kolo na nosilec in ga na koncu tudi sneti, medtem, ko poln avtobus ljudi sedi in mirno čaka.

Notranjost avtobusa. Zanimivo je, da če ni potnikov za vstop ali izstop se avtobus ne ustavlja na postajah. Da pa potnik sporoči vozniku, da bi naslednjo postajo rad izstopil, je po celem avtobusu napeljana vrvica, ki jo potegneš pred postajo in s tem sprožiš zvočni signal, ki opozori voznika. Na levi strani je lepo vidna rumena vrvica.

Šolski avtobusi

Vlak, ki vozi samo po enem delu mesta

Neke vrste varnostnik, redar, prodajalec.... Nisem čisto razumel.

Konjenica pred olimpijskim parkom. Na cestah se pokažejo , ko se zvečeri. Takrat so strah in trepet voznikov, saj so zelo dosledni glede kaznovanja. Uživajo pa tudi strahotno avtoriteto, saj se ustavljeni vozniki niti ne umaknejo s ceste, ampak se ustavijo tam kjer so bili ustavljeni. Lahko sredi večpasovnice. 

Kar nekaj vrst policajev kroži po ulicah.

Za raziskovanje mesta sva imela zelo dobre pogoje. Ker se močno čuti vpliv Atlantika, so bile temperature še konec oktobra blizu 30ih stopinj. Ni pa prijetno, ko zapiha s celine. Temperatura zelo hitro lahko pade za 10 ali več stopinj, kar sva tudi doživela. Vseeno pa je večino časa, ki sva ga preživela v Atlanti prevladovalo lepo, poletno vreme.

Vidiš na televiziji, v časopisih, na spletu, ko pa stojiš pred tako zgradbo, si pa vseeno presenečen, kako je velika.

V teh najvišjih stolpnicah imaj običajno sedež velike, vplivne družbe, ki si tudi na ta način delajo reklamo.

Leta 1996 so bile v Atlanti olimpijske igre. Tega leta je bilo sto let od prvih olimpijskih iger v Atenah. Na otvoritvi je sodeloval naš, zdaj že pokojni olimpionik, Leon Štukelj. Zaradi svoje starosti in neverjetne vitalnosti je bil zvezda večera. Celo takratni predsednik ZDA , Bill Clinton, se je z njim rokoval. Olimpijski ogenj pa je prižgal tudi že pokojni boksar Mohamed Ali. Slovenci si jih bomo zapomnili predvsem po srebrnih medaljah Brigite Bukovec in Andraža Vehovarja. Ob tej priložnosti je bil zgrajen olimpijski park, kjer je danes zbirališče starih in mladih. Nekateri pridejo zaradi druženja, drugi zaradi rekreacije, je pa tudi izhodišče za obisk akvarija, Coca Cola World-a in Sky Viev, kolo na sliki, kjer si lahko mesto ogledaš z nekoliko dvignjene perspektive.

Še zanimivejše so stolpnice zvečer, ko zažarijo v množici luči.

Nekoliko drugačen pogled na mesto. Zanimivo je, da je vreme stabilno, dežja je skozi celo leto le za vzorec, nebo pa zelo redko povsem jasno, nemalokdaj pa se po nebu valijo težki oblaki, ki jih, kot sva opazila, nihče ne jemlje resno.

Kaj naju je najbolj zbodlo v oči

Ko sva bila v Atlanti, so se temperature gibale od slabih 20 do skoraj 30 stopinj. V vsem tem času, če odmislim policaje na motorjih, motoristov skorajda nisva videla. Motorji so bili veliki, močni, vozniki pa oblečeni čisto nič motoristično. Enako je s kolesarji. Srečala sva jih nekaj, ki so trenirali. Takih, ki bi se pa vozili iz potrebe, recimo v službo, šolo, ali kam drugam, pa skorajda ni bilo. 

Pešci so bolj posebnost, kot nekaj normalnega. Srečuješ jih na poti iz podzemne železnice do avtobusov in izven mesta v revnejših četrtih. Se pa veliko ljudi zbira v olimpijskem parku, kjer se družijo, igrajo športne igre, ali pa sedijo v travi, se sončijo, čitajo, ali pa zgolj opazujejo druge obiskovalce parka. 

Zelo veliko je parkirišč. Okrog centra mesta so , vsaj kolikor sva videla, plačljiva. Veliko je garažnih hiš. Še posebej sva bila presenečena nad kapaciteto parkirnih prostorov na končnih postajah podzemne železnice. Videti je, da ljudje raje uporabljajo javni promet, če gredo v mesto.

Parkirišča so verjetno v privatni lasti. Zanimivo mi je bilo, da so cene parkiranja v centru mesta malenkost višje kot pri nas. Ob koncu tedna, ko se pridejo ljudje masovno zabavati v mesto, pa uslužbenci parkirišč vabijo voznike, da parkirajo na njihovem parkirišču. Takrat se cene bliskovito dvignejo in v samem centru dosežejo ceno 20 ali več $ na uro.

Čisto malo iz centra mesta je ogromen stadion, kjer se dvakrat tedensko odvijajo tekme ameriškega nogometa. Ta del mesta preplavijo množice, ki se valijo proti stadionu. Na cesti je neverjetno veliko policistov, ki zelo uspešno urejajo promet. Parkirišča ob stadionu, ki so normalno odprta cel teden, kljub bližini mesta, uporabljajo le za ogled tekem. So pa to res ogromna parkirišča, ki sploh niso narejena tako kot pri nas, da bi bila na neki zravnani parceli. Tam sem dobil občutek, da so asfalt položili po kucljih, točno takih, kot so bili, ko je bil na tistem prostoru še gozd. Je pa zaradi izjemne velikosti in razgibanosti terena skoraj nemogoče videti iz ene strani na drugo stran parkirnega prostora.

Mogoče ni ravno lepo govoriti o straniščih, je pa panika, če jih ni, ko jih potrebujemo. V Atlanti je veliko javnih stranišč, ki so praviloma čista in brezplačna. Zelo so si podobna po celi Ameriki. Oprema, ki jo izdeluje kar nekaj proizvajalcev je povsem identična in se tudi po daljšem času ne spreminja.
Kar nekajkrat sva bila priča organiziranim šolskim izletom. Otroci so zelo lepo vzgojeni. Učitelj je še vedno avtoriteta, ki se ga spoštuje, posluša in uboga. Pri nas, žal že dolgo ni več tako.
Po lokalih se ne kadi, v podzemni železnici tudi ne. Kajenje je prepovedano tudi zunaj, kjer se zbira več ljudi, npr. avtobusna postaja... Na splošno sva videla zelo malo ljudi, ki bi kadili.
Da pa ne bi samo hvalil, moram pa priznati, da sva bila kar malo šokirana, koliko embalaže se vsak dan odvrže samo v enem mestu, kaj šele v celotnih ZDA. V trgovinah že za čisto povprečen nakup dobiš lahko kar nekaj vrečk, ki so brezplačne. Po obroku hitre prehrane ostane velika vrečka embalaže, stiropor, plastika, karton, pvc. Veliko te embalaže ljudje odvržejo kar na ulice, obcestne jarke, parkirišča, parke...

Hrana, vsaj v Atlanti, je draga. Cena povprečne malice v restavraciji hitre prehrane, ali v trgovini, se začne pri 20$. Samo za dve jabolki sva plačala 6$.

Trgovine so različno razkošne, je pa vsem skupno, da za prostor ni problema.

Tako je videti obrok v restavraciji trgovskega centra. Mislim, da je bila cena okrog 20$, servirano v stiropor in s plastičnim priborom.

To je majhen del restavracije v večjem trgovskem centru, kar nekaj km iz mesta. Prostora je bilo za vsaj 1000 ljudi, hrano pa so pripravljali v vsaj 50 lokalih ob vsaki strani restavracije. 

Spet sem predolg, zato bom tukaj zaključil in pripravil vsaj še eno nadaljevanje. Hvala za vaš čas in lep pozdrav.