Musala ( 2925 m ) - najvišji vrh Balkana in Sofija

 Najvišji vrh Bolgarije in hkrati tudi celotnega Balkanskega polotoka je Musala. Visok je 2925 m, kar pomeni, da je za 61 m višji od našega Triglava.

Iz Srbskega Midžorja sva se sredi dneva odpravila proti Bolgariji. Peljala sva se skozi Pirot, kjer sva si v mestu ogledala Pirotsko trdnjavo, ki je lepo obnovljena. Ni nek presežek, pa vseeno vredna ogleda.

Lepo obnovljena Pirotska trdnjava.

Trdnjava je imela skozi različna časovna obdobja različna imena. Turres, Pigos, Thurib, Momčilov grad, danes pa se največ uporablja ime Kale.

Pogled na mesto Pirot.

Pirotska trdnjava je bila manjša utrdba z obzidjem in obrambnimi stolpi.

V Bolgarijo sva vstopila skozi mejni prehod Dimitrovgrad. Gneče na mejnem prehodu ni bilo, zato sva formalnosti opravila v nekaj minutah. Bolgarija za vožnjo po avtocestah zahteva nakup vinjete, podobno kot pri nas. Kljub temu, da je bilo na zemljevidu videti, da vinjete ne potrebujeva , nama je carinik, ko sem ga vprašal, kaj mi predlaga, brez pomisleka odvrnil, da jo sigurno potrebujeva. Kasnej sva ugotovila zakaj. Kljub temu, da so plačljive avtoceste, so plačljivi tudi določeni odseki cest, ki avtoceste samo povezujejo. To pomeni, da je zelo težko voziti brez vinjete, saj so na vsakih nekaj kilometrov postavljene opozorilne table, da je cesta plačljiva. Je pa tedenska vinjeta za vozila do 3,5 tone 8€.

Ker sva bila že pozna, sva se ustavila na avtocestnem počivališču. Parkirala sva v bližini osvetljenih sanitarij in pri večerji ugotovila, da je v sosednji zgradbi varnostnik, ki je bil tam še tudi zjutraj.

Zjutraj sva se odpeljala proti glavnemu mestu Bolgarije, Sofiji. Ob prebiranju potopisov na spletu, sva izvedela za parkirišče zelo blizu centra mesta. Nahaja se tik ob parkirišču hotela Hilton (42.68198, 23.31955). Parkirišče je varovano 24 ur na dan. Gospa, ki je pobirala parkirnino je bila obenem tudi varnostnica. Poleg parkirnega prostora za osebna vozila nama je odprla prostor, ki je bil podobnih dimenzij. Po njenih navodilih sva postavila avtodom tako, da ga je ves čas lahko opazovala preko dveh kamer. Za parkiranje sva plačala 21 € za več kot 24 ur. Oskrbe na parkirišču ni.

Mesto Sofija je lepo in dokaj urejeno mesto. Vsekakor je vredno ogleda.  Midva, lahko trdim, da sva jo kar dobro spoznala, saj sva v enem dnevu po njej prehodila dobrih 30 km - v japonkah.

Mesto je zanimivo, počutila sva se povsem varno, imajo dobro in poceni hrano. Raziskovanje sva zaključila šele pozno zvečer in na parkirišču tudi prespala.

Sofija je moderno in lepo mesto.

Bogat vodomet pri Nacionalni palači kulture.

Kar nekaj ur je hodil po vodi in čistil.

Tudi za golobe je poskrbljeno.

Sv. Sofija, zavetnica mesta.

Zgodovina...

Glavna tržnica

Predsedniška palača

Menjava straže

Gledališče

Hram Svetega Aleksandra Nevskega

Center mesta je namenjen pešcem

Najino (dobesedno) parkirišče

Lepa cerkev, katere ime mi je pa pobegnilo.

Hotel, veliko lepši zvečer, razsvetljen, kot čez dan.

Lev na levjem mostu

Levji most

Zjutraj se nama ni nikamor mudilo. Napovedano je bilo slabo vreme in tako je tudi dejansko bilo. Pri dokaj poznem zajtrku se je začelo zunaj spet temniti. Ni bilo treba dolgo čakati, ko se je razbesnela huda nevihta. Vesela sva bila, da sva v zavetju najine potujoče hiške, saj zunaj se nama ne bi dobro pisalo.

Nevihta je kmalu popustila in okrog enajste ure sva zapustila Sofijo. Najin naslednji cilj je bilo 70 km oddaljeno  smučarsko središče Borovets. 

Borovets je del Rilskega gorovja in je največje smučarsko središče v Bolgariji. Področje premore 24 smučarskih prog v skupni dolžini 58 km, 12 modernih žičniških naprav, 35 km tekaških prog in še bi lahko našteval. Za udobje gostov poskrbijo udobni hoteli, zasebne vile, apartmaji, številne restavracije, wellness centri, bazeni, številne restavracije... Vsak hotel ima veliko varovano parkirišče, ki je namenjeno samo gostom hotelov, zato nisva imela posebnega izbora za parkiranje. Namestila sva se na parkirni prostor pred gondolo. Kljub temu, da so vsa parkirišča plačljiva, je to eno redkih, če ne celo edino, kjer smeš parkirati, če nisi hotelski gost.

Kogar sva vprašala, kje lahko plačava parkiranje, so nama vsi po vrsti odgovarjali, da človeku v oranžnem brezrokavniku. Pa več kot brezrokavnika prvi dan nisva našla. Lastnik se je pojavil šele naslednje jutro, ko sva poravnala obveznosti za tekoči dan, spala pa sva na kredo.

Prvi dan sva prebila ob knjigah in kratkih sprehodih, da sva malo spoznala okolico. Pripravila sva si tudi vse potrebno za naslednji dan, ko je bilo napovedano lepo vreme.

Prva gondola odpelje iz doline ob 8:30 in vožnja stane 25€ (povratna). Do zgornje postaje gondole, Jastrebac (2396m), vozi 20 minut in tu se začne vzpon na Musalo. Hoje je za okoli 3 ure v vsako smer, dvignemo se za 600 metrov, skupaj pa prehodimo 15 km. Pot je tehnično čisto nezahtevna, potrebne je samo nekaj kondicije. Tujci smo bili vsi v popolni opremi, pripravljeni za osvajanje Himalaje, saj gremo na skoraj tritisočaka. Domačini pa hodijo kot mi, ko se lotimo kakšnega domačega hribčka. V športnih copatih, trenerkah, in na splošno brez kake posebne hribovske opreme.  Težko se je odločiti, kdo se je komu bolj čudil zaradi opreme.

 Vreme sva imela odlično. Ozračje, oprano od prejšnjega dne, je nudilo čudovite razglede. S poti sva opazovala jezerca. Pet sva jih naštela, ki so se lesketala v soncu. Ob poti sta dve planinski koči, čisto na vrhu pa še tretja. Ljudi je bilo veliko, pa kljub temu ni bilo gneče, saj so steze, skoraj se lahko reče poti, široke in lepo urejene. Prehitevanje in srečevanje tako poteka povsem brez umikanja, ustavljanja in s tem nepotrebnega izgubljanja časa. Kar težko je verjeti, da tako visoko goro lahko osvojiš tako brez težav in brez kakih posebnih naporov.

Naužila sva se razgledov, jih poslikala za spomine in se počasi odpravila v dolino. Pot dol traja kar podobno kot gor, kar je še en dokaz, da je pot res nenaporna in primerna skoraj za vsakogar. Gondola je že začela obratovati, ko sva prišla do nje in odpeljala sva se v dolino, kjer sva si "doma" pripravila okusno kosilo in se počasi pripravila za nadaljevanje najinega raziskovanja.

Smučarsko središče Borovets z ogromnimi hoteli

Poleg namestitvenih objektov je tudi ogromno trgovinic, lokalov, gostilnic...

V spodnjem delu objektov so poslovni lokali, zgoraj pa namestitveni objekti

Gondola vozi pozimi smučarje, poleti pa planince in kolesarje

Gondola potrebuje do vrha 20 minut, v tem času pa se dvignemo za 1054 m

Zgornja postaja gondole na višini 2369 m

Začetek poti na Musalo pri gondoli

Začetek poti je idealen za gorske kolesarje

Lepi razgledi

Prvo jezero na poti

Do vrha so tri planinske koče

V začetku junija, ko sva hodila, so bile koče še zaprte

Gorska koča

Ledeno jezero

Musala 2925 m

Na višini skoraj 3000 m stoji velika planinska koča

Znamenje in midva na vrhu

Velik del Ledenega jezera je bil zamrznjen še v začetku junija

Pot je dokaj enostavna, razgledi pa osupljivi

Posnetek iz gondole

To bi bilo na hitro, kaj se nama je dogajalo v Bolgariji. Videla sva ravno toliko, da se bova sigurno še morala vrniti. Sva se pa iz Musale odpeljala naprej proti Makedoniji, severni, da ne bo pomote. Tu naju je čakal še en najvišji vrh države, Golem Korab. O tem pa v naslednjem blogu, ki ga bom verjetno spet kar nekaj časa pisal. Veliko lepše in enostavneje je potovati, kot o tem pisati. 

Hvala, da ste si vzeli čas zame in lepo pozdravljeni do naslednjič. Lahko me kaj pokomentirate, tudi negativno, če vam ni kaj všeč. Lepo je vedeti, da moja vsebina vsaj koga zanima, da nisem presedel kar nekaj ur za računalnikom samo zato, da zapolnim še nekaj prostora na internetu. 

Lepo se imejte!