sreda, 23. april 2014

Križarjenje po zahodnih Karibih - 1. del

Potovanje je bilo darilo najinih prijateljev in sorodnikov za najinih 100 let. Očitno naju res poznate... Hvala vsem skupaj in vsakemu posebej! Imela sva se zelo lepo...
Če verjamete ali ne, sem že na poti napisal kompleten potopis na tabličnem računalniku, ki ga zdaj ne morem odpreti. Meni pomeni to jasen znak, naj ostanem pri ustaljeni praksi. Slikce, pa še kaj...

1. dan

Začneva doma, v garaži ob 1:30 zjutraj

Z Go Opti do Trsta, vreme pa za zjokat.

V Trstu sva se znebila prtljage in se prepustila potovanju.

Naš ptiček, s katerim smo poleteli proti Rimu.

Poleteli smo, ...

...vreme se je popravilo...

...in prepustila sva se lepim pogledom na Italijo.

Letališču v Rimu pa že lahko rečemo letališče.

Temu ptiču pa lahko mirno rečemo avion.

Ja, toliko smo imeli za preleteti. Kruto, toda resnično.

Celih enajst ur smo bili v zraku...

Tole je še Italija, ...

... tole spodaj naj bi bila Sardinija, ...

... tole je pa že Amerika.

Tik pred pristankom v Miamiu.

Ogromno letališče, kjer se res ni težko izgubiti.


Takole pa je izgledalo na carini. V trenutku mi je bilo jasno, da sončnega zahoda tega dne zagotovo ne bo na mojem fotoaparatu...

Po carini pa še nekaj neskončnih hodnikov in končno taxi do Miami Beach-a. 

Najin hotel(ČEK)

Tisti ČEK na prejšnji sliki pa zato, ker so bili vsi ostali hoteli približno taki.

Kljub najinemu 25-urnemu dnevu pa se nisva hotela odpovedati sprehodu pri polni luni na plaži, do katere sva imela 5 minut počasne hoje. Aja, ta dan sva spala kot ubita :-)


2. dan

Najin hotel podnevi. Nič večji kot ponoči... :-)

Miami Beach. Vse zgradbe imajo povprečno med 20 do 50 nadstropij. Veliko je hotelov, je pa tudi ogromno stanovanjskih blokov, kjer je možno stanovanje tudi kupiti. 

Zjutraj so bile ulice prazne.

Miami Beach je sestavljen iz večih otokov in otočkov. Povezani so z manjšimi in večjimi mostovi, nekaj je dvižnih, kot ta na sliki. Kljub temu, da so ogromni, se dvignejo in spustijo neslišno, v nekaj sekundah.


Človeške konzerve...

Legendarni "Yellow Cab". Zanimivo je, da so v veliko taksijih in avtobusih za volanom ženske.

Kamion, ki bi ga zaradi svoje velikosti težko stlačili skozi Ljubljano, se tam vozi okrog stolpnice. Vse je narejeno res na veliko.

Zelo prijetna cerkev v centru Miamia.

Vse več ljudi se vozi v službe s takimi avtomobili. Galona (približno 4 litre) goriva stane okrog enega evra. Vse jasno, ne?

Registrska številka Floride.

Nimajo podzemne železnice, imajo pa zato Metro bus, ki vozi po "zraku".

Ni ravno Čazma trans...

Če v Miamiu fotografiraš nebo, skoraj vedno v kader ujameš še letalo. Tudi na tej fotografiji je, vendar za stolpnico.

Little Havana je del Miamia, kje živijo pretežno Kubanci. Tudi stavbe so tukaj vse nizke, vozni park je drugačen, govori se Špansko... To je resnično mala Kuba. Na splošno v Miamiju angleško govorijo predvsem turisti, vsi ostali pa špansko.

Imajo zelo veliko lepih in kvalitetnih grafitov narisanih po vseh mogočih stavbah. 

Bog je moj pilot... :-)

Pred vhodom v tovarno in obenem trgovino havanskih cigar.

Zaščitni znak Kube in Portugalske.

Sploh ni mogoče verjeti, kako se ljudje lahko prepirajo ob partiji domin.

Velika večina mestnih avtobusov ima spredaj nameščeno stojalo za kolo, ki ga pritrdi in po končani vožnji ponovno sname potnik sam.

Navtični sejem.

                                         The Freedom Tower

Začetek dovoza v pristanišče.

Dvorana, kjer se odvijajo košarkarske tekme NBA lige.

Down Town - panorama


3. in 4. dan
Legendarne hišice iz Obalne straže.

Vstala sva precej zgodaj, z namenom, da vidiva opevani sončni vzhod na tej waw plaži. Ni bil ravno idealen, saj je bil tik nad morjem pas oblakov in megle, ki je vse skupaj malo pokvaril. Ampak se je vseeno izplačalo.





Maneken

Hitronogi ptički hodijo tako hitro, da nog skorajda ne vidiš.

Hišice so lepo vzdrževane in različnih barv.

Počasi so se prebudili tudi obalni angeli varuhi.


Ravnanje plaže.

Ulice nimajo imen, imajo pa zato številke...

Sredi dneva sva se odpeljala v pristanišče, ki je po velikosti verjetno primerljivo z našo Ljubljano.

Pristaniška zgradba, kjer se "čekiraš" na ladjo, podobno kot na letališču.

Najina soba na ladji.

Ladja je bila med večjimi, vsaj za evropske razmere. Dolga je 333 m, široka 38, v višino meri 14 nadstropij, sprejme pa približno 4000 potnikov.

Nekaj panoram s plovbe skozi pristanišče.

Marina 
Rdeč rep je zaščitni znak ladjarske družbe Carnivall.

Od Miamia se počasi za nekaj časa poslavljamo.


Valobran med izhodom iz pristanišča in plažami.

Ladijska dvorana, kjer je vsak večer predstava.

Osrednji del ladje, namenjen zabavi, ki ga je moč občudovati iz kar nekaj nadstropij.

Zunanja panoramska dvigala.

Igralnica - pa ne za otroke :-)

Osrednji družabni prostor na ladji z restavracijami, trgovinami, plesiščem z živo glasbo in še kaj se najde.

Ladja je narejena predvsem za prevoz Američanov in temu primerne so tudi barve. Včasih deluje že kar malo kičasto. Barva stropa se spremeni vsakih nekaj sekund (glej prejšnjo sliko).

Večerni šov v dvorani.

Prvi dan na ladji smo preživeli na morju. Ali kdo ugane kaj smo počeli?

Na velikem ekranu se je ves dan nekaj dogajalo. Zvečer pa se je okolica bazena spremenila v velik kino na prostem. Film si si lahko ogledal z ležalnika, ali pa kar iz jacuzija. Seveda je bilo poskrbljeno tudi za popcorn  (kokice).

Notranja dvigala, spredaj, zadaj in v sredini ladje. 24 jih je bilo.

Najina ekipa natakarjev pri večerji.