Labinska planinska pot v enem dnevu

Letos smo za 1. novembra dobili v paketu štiri proste dneve, brez koriščenja dopusta. Z Dejanom in Anjo smo načrtovali avtodom turo po Avstriji, a smo kmalu ugotovili, da nima smisla, saj je bilo za vse štiri dni napovedano slabo vreme z dežjem in nizkimi temperaturami. Napovedan je bil celo sneg. Možnost bi bila tudi Rabac, a tudi tam ni kazalo dosti drugače. Se je pa napoved za morje začela popravljati. Nekaj dni pred prihodom praznikov je padla odločitev, da gremo za dva dni na morje, potem pa domov, saj se zadnja dva dneva tudi tam ni obetalo nič dobrega.
Od doma smo se odpravili že v sredo, v četrtek smo urejali stvari, ki jih je pač potrebno urediti na koncu poletne sezone, za petek pa sem si naredil načrt, ki mi že kar nekaj časa ni dal mira. Odločil sem se v enem dnevu opraviti z Labinsko planinsko potjo, od Brseča do Skitače.
Pot je dolga, zato sem bil na izhodišču že ob petih zjutraj. Do tu me je pripeljala Joži, naprej pa sem nadaljeval sam. Hoditi sem začel še v popolni temi, zato sem bil opremljen s "čelko". Prvi vrh, ki me je čakal je bil 835 m visok Sisol. Že hitro na začetku, še preden sem dobro prišel iznaselja, mi je zmanjkalo markacij. Hitro sem opazil in se vrnil nekaj 10 metrov, in se po pravi poti zagrizel v hrib. Pot na vrh je strma in na splošno je prva polovica poti občutno napornejša kot druga. Po kakšni uri hoje se je nad otokom Cres začel risati trak rumene svetlobe Dan se je začel prebujati in nebo je bilo brez oblačka. Tudi burja, ki je celo noč zavijala okrog vogalov hiše, se je umirila.
Sončni vzhod sem doživel tik pod vrhom. Prikukalo je izza Cresa in počasi obsijalo meglice nad Kvarnerskim zalivom. Pravljica!

Vsi so še spali, ko sem se odpravil na pot

Po kakšni uri hoje se je začelo buditi novo jutro

Cres je dobival vse lepšo obrobo in počasi mi je postajalo žal, da sem fotoaparat pustil doma. Po svoje pa je to bila najboljša odločitev, saj bi drugače hodil še celo noč...

Morje, meglice, otok in vsako minuto druge barve

Tihožitje...

Kičasto tihožitje...

Kdo bi si mislil, da je Kvarner lahko tako lep

Tako sem hitel pritiskati, da sem čisto pozabil na pot in spet zašel s poti. Pa ni bilo hudega, saj kaj tako lepega ne vidiš vsak dan

Pot pa ves čas precej "na gor"

Križišče

Malo pred vrhom gremo mimo naravnega okna, skozi katero lahko precej globoko v dolini vidimo Čepićko polje

Običajno uživam nad sončnimi zahodi, ...

... tokrat pa me je očaral vzhod.

Zdravniki bi jih morali predpisovati na recept

Svetloba je bila krasna, barve so se še vedno nizale kot v kakšnem kičastem filmu. Kot sem že rekel, sem v vsej svoji fotografski zagnanosti spet zgrešil pot in se moral vrniti malo nazaj. Kmalu sem bil na vrhu. Vrh sicer ni klasičen vrh, ampak se pot prelevi iz steze navzgor v greben posejan z zoprnimi kamnitimi špicami, ki zahtevajo vso pozornost in zbranost, ter vsake toliko malo poplezavanja. Po kakih 15 - 20 minutah hoje po takem terenu preide greben v travnato stezo, ki se prične spuščati proti Plominu, ki pa sploh še ni tako blizu. Steza se spušča po visoki rjavi travi, ki valovi kot morje v vse močnejši burji. Ko pridem iz zavetja Sisola, sem si bil hvaležen, da sem s seboj vzel tudi windstopper, saj me je kar prestavljalo, tako je pihalo. Steza se na polovici grebena spet spremeni v nekakšen travnik na gosto posejan z nizkimi kamni, katerih vrhovi kukajo iz trave. Orientacija je na tem delu poti kar zoprna. Ker sem po tej poti že hodil in jo dokaj dobro poznam, ni bilo tako težavno, drugače pa je kar zakomplicirano iskati markacije in črte narisane na kamnih, skritih v travi.Videl sem nekaj zavrženih železnih končnic postelj, verjetno vojaških, razmetanih naokrog po hribu. Mislim, da skrbniku poti ne bi bilo pretežko zbrati jih, primerno označiti, pobarvati in jih postaviti ob poti. Na ta način bi bile celo zaželjene, zdaj so pa samo neugledne smeti. Pa, da me ne bo kdo narobe zastopil. Pot in to celotna je vzorno označena in vzdrževana, na nekaterih mestih celo opremljena z varovali za lažjo in varnejšo hojo.

Takole izgleda del poti po vrhu Sisola

Za lepše počutje na vrhu

Tu naj bi bila vpisna knjiga, pa je ni

Žig na vrhu

Čudovite jesenske barve

Sonce je počasi pokukalo tudi na drugo stran hriba

Kvarnerski zaliv in prvi trajekt to jutro s Cresa

Vse na sliki bo treba še prehoditi ta dan, cilj pa je čisto v ozadju, na levi strani dolgega grebena

Vse se vidi razen močne burje, ki se podi med travami

Lepa, ravno za jesti pa mislim, da ni

Otoku Cres se obetajo prvi obiskovalci ta dan

Termoelektrarna Plomin

Tukaj je problem slediti markacijam, ki so razmetane po kamnih

Da ne bo kdo rekel, da se burje ne da videti

Temu tukaj rečejo "preža". ima pa res lep pogled na morje

Tole pa je pogled nazaj

Pred mano se je odprl pogled proti Plominu. Po prehojenem grebenu se pot strmo spusti v dolino. Zanimivo je, kako iz skoraj 1000 m visoke planine prideš v dobri uri v mesto in v še dobre pol ure čisto do morja.
Lep je pogled na staro mesto Plomin, Plominski zaliv in mogočno termoelektrarno, globoko pod nami. Ko pridemo do mesta, poteka naša pot nekaj metrov kar po glavni cesti proti Labinu, potem pa se spusti proti luki Plomin. Iz mesta je spet dokaj strma steza , ki proti koncu preide v betonske stopnice. Celo luko prehodimo po asfaltu, prečkamo kanal, ki je mešanica morja in hladilne vode iz elektrarne, od tu pa asfalt spet preide v makadam. Po tej makadamski poti se vzpenjamo tako dolgo, da pridemo ponovno na nivo starega mesta Plomin.

Križišče

Plomin

Staro mesto Plomin

V slabi uri smo v dolini

Greben na katerem sem bil še ne dolgo nazaj

Mesto se počasi prazni, čudovite zgradbe pa počasi propadajo

!00 milj Istre poteka od Labina do Umaga

Stopnice ki vodijo proti luki

Za malo predstave o velikosti elektrarne. Dimnik je visok 345 m, samo v eni uri elektrarna porabi 80 ton premoga, ki ga vozijo iz tujine, med drugim tudi iz Avstralije.

Hladilna voda turbin odteka v morje

Pogled na Plomin in del prehojene poti

V ostrem desnem ovinku imamo na skali smerokaz, ki nas usmeri s poti v strm klanec, lahko bi se reklo tudi velik kup kamenja. Steza se strmo dviga in kmalu se znajdemo pod žlebom v skalah, ki je opremljen z vrvjo, ki je fiksirana na vrhu in nam pomaga pri vzponu. Takoj, ko se dvignemo ven iz žleba, nas spet pozdravi burja. Poleti, ko je okrog mirno in vroče, tu prijetno pihlja. Zdaj pa je spet robantila močna burja in kar potrebno se je bilo oprijeti kakšne skale. Spet je potrebno preplezati kamnit greben, da pridemo na travnato stezo,ki se potem vije po robu grebena . Tukaj so čudoviti razgledi in splača se malo upočasniti tempo in pogledati po dolini.

Odcep s poti

Pogled nazaj na luko

Luka in mesto Plomin, nad njima pa Sisol

Vrv s katero si pomagamo preplezati kamniti žleb

Pomol za razkladanje premoga, ki se s tekočim trakom odpelje do elektrarne

Kuk

Ruj je v tem času najlepši in kar težko je verjeti, da obstaja toliko odtenkov rdeče barve

Munac

Pogled nazaj, vse do Sisola

Kmalu, ko se dvignemo na vrh grebena dosežemo vrh Kuk, še malo naprej pa je Munac. Do naslednjega vrha Standar, kjer je žig, je dobre pol ure hoje. Na poti sem bil že nekako pet ur in še kakšno uro imam od tu do "doma", kjer me čaka kosilo. Do tukaj nisem čutil lakote, zato sem samo pil vsake toliko. Zdaj bi pa lahko že tudi kaj pojedel, saj sem čutil, da me moči počasi zapuščajo. S Standarja gre pot vse do doma samo navzdol in po ravnem, zato sem se odločil, da kar stisnem do konca in bo kosilo bolj teknilo.
Prvi del poti sem prehodil v slabih šestih urah. Je sigurno težji kot drugi del. Zaradi kosila se mi bo pot podaljšala za kakšen km, a se vseeno izplača. Drugi del poti bom imel spremstvo, saj se mi bo pridružila žena. Zelo sem ji hvaležen za to, saj sem kasneje videl, da sva na njen račun imela zelo soliden tempo tudi na drugem delu poti. Čeprav se je v noge počasi prikradla utrujenost, mi moški ponos ni dovoljeval, da ne bi sledil njenemu tempu.
Na kosilu sem se zadržal 45 minut in to je bil edini počitek v celem dnevu. Na kratko sem se ustavljal samo za pitje in preoblačenje.
Drugi del sva začela po asfaltu, ker sva se morala vrniti nazaj na pot. Sledil je strm spust proti Rabcu. V prvem delu so skoraj nujne pohodne palice, s katerimi si pomagamo. Ko prečkamo glavno cesto Rabac - Labin, pa je med drevesi napeljana pletenica, ki nam močno olajša res strm spust. Ko smo končno v dolini nam pot preseka struga potoka, ki je bila zdaj suha. Od tu naprej je samo še en resnejši vzpon proti Labinu. V času obilnejšega deževja je s te poti lep pogled na slapove, ki padajo v dolino.

Spust po zelo strmem terenu

Votlina ob poti

Brez palic bi bilo težko

Jezerce v dolini

Od jezera se je potrebno povzpeti do Labina. Pot je lepa in dokaj strma. Ko si enkrat na vrhu, je najhujše za nami. Kmalu se nam spet odpre pogled proti morju. Lepo se vidi otok Cres, Krk, Lošinj. Kvarnerski zaliv je tik pod nami. Lepo se vidi tudi mesto Rabac, pripeto v klanec.
Če v prvem delu poti ni bilo nikjer nikogar, sva na tem delu vsake toliko le srečala kakega tekača, kolesarja, družino na sprehodu... Vreme je bilo kot naročeno. Na tem delu tudi burja nima nobene moči, ker smo ves čas v zavetju.
Pot poteka skozi zapuščene vasi, ki so kljub temu, da se hiše že podirajo in jih je začelo preraščati grmovje, še vedno prikupne. Na podrtijah so ljudje začeli postavljati vikende, pa tudi nekaj stanovanjskih hiš in tako se življenje počasi vrača.

Mesto Rabac kot na dlani

Znamenje ob poti

Iz večje podrtije je zrasla prav prikupna hiška

Malo zgodovine

Meni je bila všeč...

Tako sta naju pritekla pozdraviti, da sta se komaj vstavila pred ograjo

Zabetonirano in s krasnim razgledom

Rabac in velik del že prehojene poti

Poudarek je na plastičnem stolu...

Zadnji vrh pred Skitača, Oštri (531 m)

Cerkvica sv. Mateja

Cilj je bil vse bližje. S potjo sva zaključila ob petih zvečer. To pomeni enajst ur hoje, prehojenih dobrih 41 km in premaganih 2200 višinskih metrov. Vem, da bo marsikdo, ki vsako leto sodeluje na trailu, ki poteka po teh stezicah zamahnil z roko, saj to pretečejo v nekaj urah, sem jaz čisto zadovoljen s svojim rezultatom. Največ štejejo vsi razgledi, ki si jih deležen na poti. Kljub temu, da sem pot po delih že nekajkrat prehodil, je še ogromno neodkritega in, če bo vse po sreči, še nisem zaključil. Vsem, ki ne marate snega, vam to pot iz srca priporočam za zimsko rekreacijo. Saj je čisto zanimiva tudi po delih, iz Ljubljane pa tudi ni vožnje več kot dobri dve uri.

Moja spremljevalka, ... že dolga leta...

Skitača

Tukaj sva zaključila najino pot. 

Za konec samo še nekaj zanimivosti o Skitači, ki mi jih je zaupal stric Gugl. Podatki so sicer iz leta 2016, a imam občutek, da se niso bistveno spremenili.
Na Skitači je bilo takoj po vojni 360 prebivalcev, zdaj pa je stalno prijavljen samo eden. Vas šteje 40 hiš, ki so v glavnem vse zapuščene. Šolo so preuredili v planinski dom, ki služi tudi za druge dejavnosti. Tu je tudi cerkev. Župnik, ki skrbi še za drugi dve župniji pa pravi, da je to edina župnija, ki nima niti enega vernika. Je pa planinski dom pripeljal v kraj kar nekaj ljudi. Tudi hiše se počasi obnavljajo in vas bo mogoče spet nekoč zaživela. Župan Labina želi tukaj narediti etno vas, ki bi bila zanimiva tudi za turiste. Mene je že zdaj prepričala.
Vem, da sem spet predolg, a kaj naj, takšen sem. Lep pozdrav in hvala, da ste vztrajali do konca.