Ostalo mi je še precej fotografij, zato sem se odločil, da bom naredil še en del. Ne zgodi se ravno pogosto, da bi imel toliko časa, kot sem ga imel v Atlanti za fotografiranje. Bil sem sicer brez stojala, zato sem imel z večernimi posnetki kar veliko dela. Uporabil sem vse stebre, ograje in vse, kar se je našlo v nahrbtniku in po žepih. Kar nekaj posnetkov je nastalo tudi ob vodometu, ki se nahaja v olimpijskem parku. Tam ni bilo nikoli dolgčas, saj se je ves čas nekaj dogajalo.
 |
| Vodomet je obiskan večino dneva. Okrog so narejene stopnice, na katerih se lahko sedi. Ob lepem vremenu in tega se tu ne manjka je včasih kar težko dobiti prostor. |
 |
| Zvečer je lepo razsvetljen in nekajkrat na dan "šprica" v ritmu glasbe, ponoči pa šov spremljajo še zanimivi svetlobni efekti. |
Fontana je tudi raj za otroke. Deček na slikah je toliko časa lovil in otipaval curke vode, ki nepričakovano brizgajo od vsepovsod, da je bil do kože premočen. Starša sta ga mirno opazovala kar precej časa in se ob tem zabavala, kot vsi ostali prisotni, na koncu pa ga slekla do golega, ga oblekla v suha oblačila in so odšli, kot da ni bilo nič. Priznam, da nam je fantek s slik prijetno popestril tisto popoldne.
V Atlanti je bil rojen velik borec za pravice temnopoltega prebivalstva ZDA in borec za pravice vseh diskriminiranih ljudi , ne glede na barvo kože, dr. Martin Luther King. Bil je tudi velik nasprotnik vojne v Vietnamu.
 |
| Rojstna hiša dr. Martina Luthra Kinga, ki je bila, ko sva bila midva tam zaprta za javnost, zaradi obnove |
 |
| Grobnica Dr. Martina Luthra Kinga in njegove žene v ogromnem spominskem centru. Center obsega muzej, spominski park, trgovino s spominki, bazen z grobnico, cerkev in še kaj bi se našlo |
 |
| Kar nekaj sem že slišal o položaju temnopoltih v Ameriki in lahko rečem, da kar nekaj vem o tej problematiki. Sem pa med obiskom trgovine s spominki videl na ekranu, kjer se stalno vrtijo posnetki iz življenja poznanega revolucionarja po svoje banalno stvar, ki me je pa vseeno malo presenetila. V Ameriki so imeli še v 60-ih letih prejšnjega stoletja WC-je za možke, ženske in temnopolte ... |
Atlanta je mesto, ki očitno veliko da na počutje ljudi, ki tu živijo. Veliko je parkov, ki obkrožajo sam center mesta. Olimpijski park je zelena oaza, kjer se zbira staro in mlado, domačini in tujci. Tudi na ulicah drevesa niso nikakršna redkost. Kljub velikosti mesta se v njem ne počutiš utesnjenega, ker so vsenaokrog trevesa in veliko travnatih površin, kjer je dovoljeno hoditi po travi in na nje sedeti ali celo ležati.
 |
| Pokopališče, kjer sva se zadržala več kot eno uro. Kaj takega pri nas ne vidiš... |
Po mestu, predvsem v starejših, pa tudi v revnejših četrtih niso grafiti nič posebnega. Pa ne taki, kot jih srečujemo pri nas. Tam, namesto, da bi obnovili fasado, celo steno hiše poslikajo. In nekatere so prav zanimive.
 |
| Tukaj sta bila na delu dva umetnika, slikar in električar |
 |
| Tukaj pa je bil samo Električar. Ja, z veliko začetnico... :) |
Brez takih v Ameriki ne gre...
 |
| Lastnik ga je ob desetih zvečer, ko sva šla mimo, na roke, s krpo obdelal do visokega sijaja. Meni bi se zdelo bolj logično, da bi se lotil verande v ozadju :) |
Midva sva že zdavnaj doma, tudi nekaj novih poti se je že nabralo, Popotniški čevlji, ki sva jih srečevala vsako jutro, ko sva zapuščala stanovanje pa visijo in čakajo, da se jih kdo usmili in jih vzame s seboj na kakšno zanimivo pot.
Upam, da vam je bilo vsaj kaj od videnega všeč in da se še kdaj vrnete na to stran. Hvala in lep pozdrav s še kakšne poti!
