torek, 24. april 2018

Toskana za prvomajske praznike

Zopet močno zamujam z objavo, a lahko bi se reklo, da kar malo z razlogom. Lanske prvomajske praznike smo preživeli v Toskani in verjamem, da tudi za letošnje praznike marsikdo razmišlja v to smer. Upam, da bom lahko kaj pripomogel k pozitivni odločitv ali pa pri samem načrtovanju potovanja.
Na pot smo se odpravili štirje in sicer z avtodomom. Odšli smo v sredo po službi. Z nama sta bila še Anja in Dejan in njima sva prepustila izbiro, kam se bomo podali.
Že same priprave so trajale kar dolgo. To bo prva tura z novim (starim ) avtodomom in cel kup vprašanj se je odpiralo. In bolj, ko se je bližal "dan d", več jih je bilo. Za piko na i sem dva dni pred odhodom ugotovil, da ne dela sončna celica na strehi. Zadnji dan sem tako še celo popoldne reševal ta problem in močno upal, da je to to.
V sredo po službi smo se oskrbeli z vodo in preverili še zadnje malenkosti in ob pol šestih odšli na pot. Od doma sem odpeljal jaz, že na Rudniku, na črpalki pa je za volan sedel Dejan in tako je ostalo do konca. Na začetku mi je kar nekaj manjkalo, saj nisem imel kaj početi, ko mi ni bilo treba voziti. Proti koncu pa sem se že kar navadil na brezdelje. Vozili smo se do enih in prespali na avtocesti v Italiji, slabih 100 km pred Firencami (44.1513, 11.1937). Ves čas našega počivanja je močno deževalo in nekaj po osmi uri smo se zbudili v oprano jutro.
Ker smo kar dolgo spali, je logično, da smo tudi kasno začeli nabirati kilometre. Velika razlika je, ali v avtu spiva dva, ali pa štirje. Če sva sama, je jutranji ritual že tako uigran postopek, da vse teče kot po maslu. Pri štirih pa je to malo bolj komplicirano. Zaradi omejenega prostora je važno, kje je kdo, da se ne ustvarja nepotrebne gneče. Na začetku smo se še malo zaletavali, proti koncu smo pa sistem že kar dobro obvladali.
Na pot smo se podali okrog devetih in se peljali do Firenc. Parkirali smo na trgu  Piazzale Michelangelo (43.7627, 11.2646), kjer je na lepi razgledni točki veliko parkirišče. Parkirišče je odprto od 8:00 do 24:00 in je brezplačno. Čez noč parkiranje ni dovoljeno.
Opremljeni z nahrbtniki smo se okrog enajstih podali proti mestu. Iz parkirnega prostora je do mesta približno pol ure hoje. Vreme je bilo videti precej klavrno, zato smo morali vzeti s sabo kar veliko stvari, saj se pred popoldnevom nismo imeli namena vračati v avto. Nič kaj navdušeni nismo bili nad tem, da bomo hodili po dežju, a kakšne posebne izbire nismo imeli. Z dežniki smo se odpravili proti mestu, ki je že od daleč, s hriba, videti mogočno in nekaj posebnega. Prav nasmejalo se nam je, ko je dež že po nekaj minutah hoje ponehal in preden smo prišli do mesta so bili dežniki v nahrbtnikih.

Naš voznik in njegova navigatorka
Firence so lepe tudi v slabem vremenu
Pot s parkirišča nas je najprej pripeljala do znamenitega mostu Ponte Veccio. Ko je človek na tem mostu nima občutka, da je na mostu, saj nas z obeh strani obdajajo trgovine. Včasih so bili v lokalih mesarji, danes pa so to po večini zlatarne in nekaj prodajaln s spominki.

Most Ponte Veccio

Most je vedno poln ljudi, mesarije pa so sedaj zamenjale zlatarne

Firence so res nekaj posebnega. V vsaki zgradbi je polno skrivnosti zavite v zgodovino. Anja in Dejan sta se odločila, da si ogledata nekaj umetniških galerij, midva pa sva se sprehajala po mestu, si ogledala katedralo Duomo, krstilnico, kar nekaj cerkva, za katere se ne moreš odločiti, katera ti je bolj všeč. Poizkusiš si zapomniti imena, a na koncu vidiš, da ime sploh ni važno. V vsaki posebej začutiš poseben mir in samoto, kljub veliki gneči, ki je povsod. Težko si je predstavljati, kako so ljudje brez današnje tehnologije lahko sploh naredili take umetnine, kar te ogromne stavbe vsekakor so.
V vsakem večjem mestu se poizkusiva povspeti na kakšno višjo razgledno točko, kot je stolp, zvonik, ali kakšna druga visoka zgradba, ki ti mesto prikaže še iz druge perspektive. Hoteli smo se povzpeti na kupolo Duoma, oz. sosednji stolp, vendar je bilo za tisti dan že vse razprodano, pred vhodi pa nepregledne vrste. Dobili pa smo informacijo, da si lahko kupimo vstopnice za naslednji dan in si tako zagotovimo ogled in se hkrati izognemo čakanju v vrsti.. Kljub temu, da smo prišli vstopnice nabaviti kmalu popoldne, smo jih lahko kupili šele za naslednji dan zvečer.
Še nekaj fotografij, ki so nastale pri raziskovanju mesta.

Zanimiv strop v znani trgovini

Prvomajski prazniki in temu primerna gneča

Duomo in čudovita fasada

Katedrala Santa Maria del Fiore ali Duomo je bila postavljena v 15. stoletju in je bila takrat največja cerkev na svetu. Danes je tretja v Evropi

Buden čuvaj...

Vrtiljak v središču mesta

Nekoč je bila skala...

Umetelno okrašen steber katedrale

Gredica v Palazzo Vecchio

Ponte Veccio je fotogeničen iz vseh zornih kotov

Bazilika Santa Maria Novella
Vreme je zdržalo in dežniki so ostali v nahrbtnikih. Vrnili smo se v avto, saj so se želodčki že pošteno oglašali. Jaz sicer nisem bil ravno zaslužen za skuhano kosilo in hkrati večerjo, sem se pa postavil med množico, ki je čakala sončni zahod. Se je kar splačalo.
Običajno so mesta videti lepša zvečer ob umetni svetlobi in tudi s Firencami ni nič drugače




Ker parkirišče čez noč zaprejo, smo ga tudi mi zapustili. Za prenočevanje smo si izbrali kar parkirišče Lidla, ki smo ga našli preko navigacije (43.7756, 11.2888). Kmalu je začelo deževati in ropotanje dežnih kapelj nas je prijetno uspavalo.Mirno smo prespali noč. Zjutraj, preden so trgovino odprli, smo se ponovno preselili na naše staro parkirišče z razgledom na mesto.
Tretji dan našega raziskovanja Toskane se je začel optimistično. Dež je ponehal in obetal se nam je lep dan. Spet smo se ločeno podali na raziskovanje mesta. Že dopoldne se je sonce prebilo skozi oblake in prav prijetno se je bilo sprehajati po opranih ulicah. Spet sva večino dneva namenila ogledovanju mogočnih cerkva in neverjetnih umetnin v njih. Ne trdim, da sem kakšen velik poznavalec renesančnih umetnikov, vem pa, da sem marsikje ostal oprtih ust. Ko vidiš poslikano kupolo nekaj deset metrov od tal, ko je na stropu en sam naslikan človeški prst tako velik, kot cel človek, naslikana pa je cela zgodba, se človek vpraša, kako se sploh lotiti dela, kaj šele vse spraviti v tako popolnost, kot jo lahko občudujemo v živo.
Leta 1966 je Firence prizadela velika poplava. Reka Arno je v nekaj urah prestopila bregove in naredila iz mesta pravo razdejanje. Utopilo se je več kot 30 ljudi, uničenih pa je bilo tudi veliko neprecenljivih umetnin. Samo v baziliki Santa Croce, je bilo uničenih ogromno slik in fresk Pred samo baziliko so panoji s fotografijami posledic poplave. Reka je tekla dobesedno po mestu in za seboj pustila pravo razdejanje. V omenjeni baziliki je bilo polno blata. Slike, freske in vse kar je dosegla voda je bilo močno poškodovano in v Firence so začeli prihajati restavratorji in prostovoljci iz vsega sveta, da bi pomagali pri reševanju umetnin in sanaciji škode, ki je nastala. Imenovali so jih Angeli blata.
V Firencah je bilo v samo nekaj urah uničenih 120 fresk, 500 kipov, 800 platen, 300 tabelnih slik, 1,3 milijona redkih knjižnih del v Centralni narodni knjižnici in okrog 6000 rokopisnih del iz arhiva Opere di Santa Maria del Fiore.

Začetek tretjega dne. 

Kupola Duoma in ljudje na njenem vrhu

Poslikana kupola pod katero ostaneš brez besed
Razgled s parkirišča

Bili smo pripravljeni za nov raziskovalni dan
Že takoj zjutraj smo se razšli in se lotili raziskovanja mesta vsak po svoje. Midva sva si ogledala baziliko Santa Croce. Cerkev je med poplavo utrpela ogromno škodo. Velike količine vode in blata so bile po vseh kotičkih cerkve. Poškodovano je bilo veliko število slik in fresk. Za obnovo se je trudilo ogromno restavratorjev iz celega sveta. Ker tako obsežnega uničenja do takrat še ni bilo, so se morali veliko stvari naučiti kar ob delu, ko so reševali in restavrirali uničeno.

Bazilika Santa Croce

Večina umetnin je bila poškodovana v poplavi

Vitraži v cerkvi

Poplava je naredila svoje


V cerkvi je pokopanih veliko znanih osebnosti



Slika zadnje večerje je bila popolnoma obnovljena in ponovno razstavljena šele 50 let po poškodovanju


Kot sem rekel, rada splezava kam malo višje. Tukaj smo imeli kar dve možnosti. Prva je bila kupola Duoma, druga pa stolp poleg Duoma. Vstopnice smo kupili že prejšnji dan, zato smo se izognili dolgim čakalnim vrstam. Na stolp, ki je 10 m nižji od kupole, naj bi se povzpela sama, na kupolo pa naj bi šli vsi štirje. Ker ne sme iti vse gladko, sva imela samo vstopnice, iz katerih pa ni bilo razvidno, da so bile kupljene v predprodaji. Račun sta imela Dejan in Anja, ki sta bila v galeriji. Varnostnik na vhodu se je vljudno opravičil in naju poslal na rep neskončne vrste. Zahvaljujoč sodobni tehniki, sta nama Dejan in Anja poslala fotografijo računa, kar je zadostovalo, da sva šla mimo vrste.
Na vrh stolpa vodi 400 stopnic. Za nekatere obiskovalce je bil to kar izziv. Proti vrhu so bili nekateri videti že tako izmučeni, da mi ni čisto jasno, kako so se vrnili.

Razgled s stolpa...

...na mesto...

...na rdeče strehe...

...trge...
...parkirišče z našo "hišo"...
Gledali smo na kupolo...

...polno ljudi
Vidi se celo na majhne terase...
In celo... Ups, to se pa ne sme...
Imela sva še vstopnico za kupolo, a sva imela kar še nekaj časa. Razmišljala sva, kaj naj počneva ta čas, ko čakava pa nama ni prišlo nič pametnega na misel. Kar pomešala sva se v množico in se prepustila toku. Prav paše včasih malo odklopa in čas , ki sva ga imela, nama je kar prehitro minil.

Če je bilo ne dolgo nazaj vse majhno in globoko pod nama, je bilo zdaj spet vse "normalno"...

Zaneslo naju je na tržnico


Brez "paste" v Italiji ne gre

Vsak se trudi za svoj košček kruha

Delo narave...


In delo človeških rok...


Dobili smo se z Anjo in Dejanom in tokrat skupaj napadli stopnice. Spet smo šli mimo doooolge vrste in se povzpeli na kupolo katedrale Santa Marija del Fiore. Če sva na stolp prehodila 414 stopnic, smo jih imeli zdaj na razpolago 463. To pomeni, da je kupola točno 10 m višja od stolpa. Najprej smo si ogledali notranjo poslikavo, nato pa smo šli še malo višje in si z vrha še enkrat pogledali mesto iz ptičje perspektive.

Pogled iz kupole v cerkev

Na streho kupole vodi 463 stopnic

Tudi stolp ni bil prazen

Senca mogočne kupole

Streha katedrale s stolpom
Tudi tretji dan je minil, kot bi trenil. Napotili smo se proti avtu in potiho sem  upal , da mi bo uspelo narediti kakšen posnetek sončnega zahoda. Vreme ni bilo ravno idealno, a že zdavnaj sem se naučil, da upanje umre zadnje. Že po poti domov smo naleteli na moškega, ki je delal ogromne milne mehurčke. Kar veliko gledalcev je imel.

Veliko velikih mehurčkov
 Ko smo se bližali parkirišču, smo videli veliko ljudi, ki so sedeli po stopnicah in nekaj čakali. Videti  je bilo kot na kakem stadionu. Komaj smo se prebili do avta. Ker se je sonce prebilo izza oblakov sem vzel fotoaparat in se , dobesedno postavil v vrsto, saj sem šele takrat ugotovil, da vsa nagrmadena množica ljudi čaka sončni zahod. Kar nekaj časa smo čakali, a se je vsaj splačalo. Nastalo je kar nekaj fotk, sicer pa so sončni zahodi zame neke vrste droga, ki se je nikoli ne naveličam.

Najprej smo mislili, da bo kakšna prireditev...

...no, saj je bila. Škoda, da sonce zaide samo enkrat na dan






Sonce je že zdavnaj zašlo, mi smo pa še kar vztrajali, čeprav se je kar občutno shladilo. Pa se je tudi to izplačalo.

Noč ima res svojo moč






Počasi se je bilo potrebno od Firenc posloviti in si poiskati prenočišče. Po večerji smo se odpeljali na avtocesto proti Sieni in kakih 25 km pred mestom prespali na črpalki (43.3334, 11.3162). Zjutraj smo,  po zdaj že brezhibno naštudiranem jutranjem ritualu, natočili gorivo in se odpeljali proti Sieni.
Zapeljali smo se na parkirišče (43.3334, 11.3162), ki je od mesta oddaljeno kake pol ure zmerne hoje. Celodnevno parkiranje stane 20 evrov, zato smo mi samo iztočili odpadno vodo in očistili wc, nato pa smo se parkirali ob cesto, blizu parkirišča (43.3334, 11.3147), kjer je bilo že kar nekaj kamperjev. Čez dan je parkiranje brezplačno, je pa pametno biti zgoden, ker se prostor kmalu zapolni.
Siena je čudovito mesto. Piazza del Campo je zanimiv, opečni trg, nekoliko nagnjen in v obliki polmeseca. Tukaj je vedno veliko ljudi, Dvakrat na leto, 2. julija in 16. avgusta pa je trg nabito poln. Že od srednjega veka potekajo na ta dan konjske dirke, imenovane Palio (trak, ki ga dobi zmagovalec). Tekmuje deset jahačev, tekma pa traja 90 sekund. Tekmovalci so predstavniki vseh četrti mesta Siene. Priprave in praznovanja trajajo en teden. Ogled dirke je iz sredine trga brezplačen, iz bližnjih lokalov pa je možen ogled ob plačilu vstopnice, ki jih je potrebno kupiti nekaj mesecev prej.
Najbolj markantna zgradba na trgu je Mestna hiša, v njeni neposredni bližini pa je stolp Tore del Mangia, ki je s svojimi 102 metri eden najvišjih srednjeveških stolpov v Italiji. Do vrha vodijo 503 stopnice. Dejan in Anja sta raziskovala galerije in muzeje, midva pa sva se samo pomešala med ljudi in uživala, saj sva si mesto natančno ogledala že nekaj let nazaj.

Mestna hiša s stolpom

Tukaj je vedno veliko ljudi, ker pa so bili prvomajski prazniki je bila gneča še večja
 V Sieni je še velika stolnica, Duomo di Siena, ki sodi med največje gotske stavbe v Evropi. Duomo se nahaja precej višje od trga. Do njega vodijo prikupne ozke ulice. Okrog stolnice, pa tudi v njej je vedno veliko turistov. Brez dvoma je oboje vredno ogleda.
Na ulicah je veliko kipov volkulje, ki doji Romula in Rema. Ustanovitelj Siene, Senius, je bil Remov sin.
Ker smo imeli pred sabo še obširen načrt, smo se od Siene počasi poslovili. Med hojo do avta pa sem vseeno "nalovil" še kar nekaj detajlov, ki pričajo o bogati zgodovini mesta.

Eden od vhodov skozi mestno obzidje

Trkalo na vratih

Veliko smo jih srečali po mestu. Senius, ustanovitelj Siene je bil Remov sin

Mesto je postavljeno na razgibanem terenu

Tako so mi bila fotogenična, da nisem mogel mimo njih

Duomo di Siena

Stavbo so grditelji prilagodili konfiguraciji terena

Lepotica v vsem svojem blišču

Kamorkoli in kadarkoli prideš, povsod je gneča

Vsaka četrt v mestu je imela svoj grb, zastavo in simbol, ki je bil na fasadah hiš


Sieno smo počasi zapustili in se odpravili proti Montepulcianu. Vozili smo se po lepi panoramski cesti, ki so jo odkrili tudi motoristi, ki jih je bilo zelo veliko.
 Dobro, da nisem bil jaz za volanom, saj ne vem, če bi se kam premaknili. Pokrajina je tako fotogenična, da se kar ponuja fotoaparatu. Na splošno velja, da bolj, ko se pomikamo proti jugu, lepša je narava okrog nas.






Montepulciano je tipično Toskansko mesto. Ujeto je na vrhu griča in se razgleduje po lepi okolici. Mi smo parkirali precej nizko v dolini (43.1007, 11.7885) in kar nekaj časa smo rabili, da smo pripešačili do mesta. Mesto je lepo urejeno, izgleda kot večina primorskih mest. Posebno pa je po vinu, ki ga tu pridelujejo. Vino in meso privabljata veliko število turistov. Mi smo se zadovoljili kar s hrano in pijačo iz naše "kleti". Na prej omenjenem parkirnem prostoru smo tudi prespali, zjutraj pa smo se odpravili proti Pienzi.
Corsignano je bila rojstna vas Eneja Pikolominija. Ko je postal papež Pij II. je zaposlil stavbenika Bernarda Rossellinija, da vas spremeni v mesto Pienza. To mesto je danes obnovljeno in pod okriljem Uneska. Mesto je polno cvetja in krasnih zgradb. Zares je čudovito in vredno ogleda.
Parkirali smo kakšnih 10 minut hoje do mesta (43.0800, 11.4876). Postavljeno je na hribu, kot večina Toskanskih mest. Tako kot mesto samo, so zanimivi tudi razgledi po okolici. Ko smo se mi sprehajali po mestu je bilo precej vetrovno in zaradi tega malo manj prijetno, a še vedno zanimivo.

Ozke ulice, ...




...veliko cvetja, ...



...še več cvetja,...
...lepa katedrala,...



...veliko lepih detajlov




Pa tudi taki prizori naredijo kraj zanimiv...


Za jagodo na torti pa še lepi razgledi po okolici




Iz Pienze smo pot nadaljevali proti Montalcinu. Tukaj je res tista prava Toskanska pokrajina, ki smo jo vajeni z razglednic. Ko te zanese, bi lahko pritiskal sprožilec dneve, pa se ne bi naveličal...

Nekaj naslednjih slik mislim, da ni potrebno komentirati.







V Montalcinu smo parkirali na počivališču za avtodomove (PZA). Je precej nad mestom, tako, da se do mesta spustiš kakšen kilometer daleč. Na PZA (43.0493, 11.4876) lahko izprazniš wc in odpadno vodo, ter natočiš svežo vodo. Cena parkiranja je 1.6 € na uro in 5 € na dan.
Mesto je zanimivo, vendar nič posebnega, če prihajaš iz Pienze. Mi smo se sprehodili, si ga ogledali, potem pa smo se vrnili do avta, kjer smo skuhali kosilo, se lepo najedli, vse pospravili, potem se nam pa kar ni dalo naprej. Izgleda, da smo bili preintenzivni in kar pasalo nam je malo lenarjenja po kosilu. Ko smo se odpravili naprej, pa smo že v mestu naleteli na kolesarsko dirko in v koloni stali še slabo uro zaradi zaprte ceste. Nobene sile nam ni bilo.


Upam, da smo se razumeli, da je tudi Montalcino lepo mesto







Kolesarji so se odpeljali, mi pa tudi. Pa ne za njimi, ampak do San Giminjana. San Giminjano je mesto, ki so ga tako, kot mnoga druga zgradili, ne boste verjeli, na hribu. Imenujejo ga tudi mesto stolpov, saj jih lahko najdemo v mestu kar 14. Moramo pa vedeti, da jih je 14 ostalo od 72, kolikor jih je bilo v mestu, ko je bilo na višku svojega razcveta. Večina ljudi se sprašuje, čemu so služili stolpi. Najenostavnejši odgovor je, ničemer. Stolpe so gradili bogati meščani zato, da so se hvalili pred someščani.
Parkirali smo ob cesti (43.4570, 11.0384). Poleg veliko stolpov ima mesto obrambni zid, prikupne ozke ulice, majhne trge in za moje pojme je kar malo preveč turističen. Imajo pa še nekaj, za kar očitno vejo po celem svetu. Imajo najboljši sladoled na svetu. Seveda smo ga tudi mi probali. Smo pa stali v tako dolgi vrsti, da tisti na koncu sploh niso videli "Gelaterie". Ne smem reči, da ni bil dober, a  pod to, da je najboljši na svetu, se pa kar ne bi podpisal.
V San Giminjanu nas je ujel večer in počasi smo se vrnili v našo "graščino". Skuhali smo večerjo, potešili lakoto in se odpravili na lov za prostor, kjer bomo lahko prespali

Pri neštetih fotografijah, ki nastanejo na naših potovanjih, si pomagam s fotografijami, kot je tale. Do naslednje podobne fotografije so vse posnete iz kraja ali objekta na sliki. Nekaj časa sem se prepričeval, da si bom to pa že zapomnil kje sem bil, a verjemite, da se tole bolj obnese...

Mestno obzidje

Ozke ulice polne turistov

Vsepovsod štrlijo v zrak stolpi



Ne predstavljam si, kako je bilo videti mesto z 72 stolpi, če je pri zdajšnjih 14-ih takole.
Gelateria z najboljšim gelatom na svetu. Ni je bilo težko najti. Pa ne zaradi sladoleda...
Sladolednica stoji na trgu, kjer se praktično ni kam usesti. Zato ne preseneča, da so vse stopnice zasedene s čudnimi bitji, ki vsi brez izjeme kažejo dolge jezike... :-)
Seveda sem tudi tukaj zlezel na stolp. Pogled z vrha mi je postregel s podatkom, kako ljudje iz različnih koncev sveta dojemajo temperaturo okrog 10-ih stopinj
Nekaj zanimivih "drobtinic" mesta...






Za slovo od San Giminjana še nekaj posnetkov iz obzidja





Odpeljali smo se proti Volterri. Poiskali smo PZA (43.4570, 10.8643) in tam prespali. Od 22:00 do 8:00 je parkiranje brezplačno, podnevi pa je celodnevno parkiranje 10 €. Tudi tukaj lahko opraviš kompletno oskrbo avtodoma, kar smo mi zjutraj tudi storili, čez dan pa smo se preselili kakšen km naprej ob cesti, kjer so parkirne ure. Ena ura parkiranja pa stane 1,60 € (43.4032, 10,8644). Do mesta vam ostane kakih 15 minut pešačenja.
Volterra je Etrurščansko mesto zgrajeno na griču. Mesto je bilo že ob gradnji umaknjeno od glavnih poti in tako je še danes. Okrog mesta razen lepe narave ni ničesar, kar ga dela še lepšega.

Okrog mesta se razprostira čudovita narava


Volterra je poznana po izdelkih iz alabastra. Obdelovalci te kamnine se lotijo najrazličnejših izdelkov, kot so nakit, lestenci, posoda in še marsikaj se najde. Imajo tudi veliko izdelkov iz oljčnega lesa. Tako, kot v večini Toskanskih  mest tudi tu vino in kulinarika na splošno zavzemata visoko mesto priljubljenosti.
Sprehodili smo se po ozkih mestnih ulicah, občudovali številne mogočne zgradbe, nato pa smo se odpeljali proti Pisi.
V Pisi smo parkirali ob cesti in to brezplačno, ker je bil praznik. Ob delovnih dnevih je cena parkiranja 1,60€/h. Še koordinate: 43.7147, 10.3912. Priznati moram, da me je Pisa razočarala. Tudi tukaj sva že bila. Od tu tudi izhaja to nezadovoljstvo. Tokrat smo imeli zelo slabo vreme. Močno je deževalo, zraven pa je bil še močan veter, da smo bili kar hitro premočeni. Bila je velika gneča, tako kot običajno. Do sedaj se je smelo ob lepem vremenu ležati na zelenicah ob najbolj obleganimi objekti, zdaj pa so vse ogradili z vrvmi in opremili z napisi, da je prepovedano hoditi po travi. Saj po svoje jih razumem, po drugi strani pa ,če si cel dan hodil okrog, se je popoldne prav prileglo zlekniti v travo. Nam trava ne bi veliko pomenila, saj je bila kar precej premokra za sedenje.
Spet sem, kot običajno naredil nekaj posnetkov in se ob iskanju najboljših kadrov spomnil nekoč prebrane misli, da Italijanom tudi arhitekt, ki nima pojma o izračunu statike lahko prinese milijone.

Pisa v gneči in dežju

Stolnica

Veliko ljudi in stolnica

Krstilnica

Ker so ljudje bili večino časa zaposleni z dežniki niso imeli toliko časa za "podpiranje" poševnega stolpa
Vreme je bilo slabo, zato ni bilo neke posebne motivacije, da se še zadržujemo v Pisi. Počasi smo se prebili do avta in se napotili proti Lucci. Dež je ponehal in razpoloženje se je spet počasi povrnilo. Parkirali smo spet ob cesti (43.8392, 10.5104) in se podali v raziskovanje mesta.
Lucca ima zelo lepo ohranjeno obzidje. Po vrhu so narejene zelenice s pravimi drevoredi in makadamskimi potmi, kjer se meščani rekreirajo. Na obzidju je bilo poleg turistov ogromno sprehajalcev, tekačev in kolesarjev. Mesto je spet lepo, prijetno z veliko ozkimi ulicami, veliko katedralo, trgom, skratka vsem, kar mora imeti Toskansko mesto. Če bi bilo edino na našem potovanju, bi bili več kot navdušeni nad njim. Lepo je, sigurno vredno ogleda, nas pa je že začela preganjati noč in počasi smo si morali poiskati še zadnji prostor za prenočevanje na tem raziskovanju Toskane.

Mestno obzidje z veliko zelenja

Ena od mestnih vrat

Meni so všeč vsa mesta z vodo

Brez vrat ne gre


"Zvonec"...

Ozke ulice z visokimi zgradbami

Se še čudite, zakaj mestu pravijo mesto umetnosti?

Ja, pomlad je!



Trg poln življenja

Dobrodošli...

Že večkrat sem razmišljal, da bi na enem potovanju fotografiral samo okna in vrata

Lepa rozeta s stolnice

Čudoviti detalji, ki jih kar ne zmanjka

Po dežju v Pisi, se je zelo prilegel pogled na nebo

Čudovita katedrala pod še čudovitejšo kuliso oblakov

Nekdanji rokodelci so bili res mojstri. Koliko materialov so morali obvladati pri eni sami cerkvi. No ja, ne ravno majhni...





Mestno obzidje, mestni fitnes...

Saj ne moreš mimo :-)
Iz Lucce smo se odpeljali na avtocesto, obrnjeni proti domu. Naš cilj za naslednji dan je bila še Pistoia, potem pa resnično domov.
Ustavili smo se na parkirišču bencinske črpalke (43.8392, 10.5104), našli primeren prostor za spanje in se razkomotili. Ker se nam kar ni še spalo, je padel predlog, da bi pekli palačinke. Ker smo bili lačni smo bili kaj hitro sklepčni in od ideje smo prešli k dejanjem.Mislim, da je dišalo celo parkirišče.
Ko smo pospravili zadnjo palačinko in potem še posodo, je bila ura že enajst in več. Končno smo se spravili v postelje in zaspali. Zbudili smo se šele okrog devetih zjutraj, a se nismo sekirali, saj se nam ni nikamor mudilo. Počasi smo se pripravili za pot, pojedli zajtrk in se okrog desetih odpeljali proti Pistoi. Parkirali smo na javnem parkirišču (43.9359, 10.9110), kjer je dovoljeno parkiranje samo čez dan in sicer za maksimalno dve uri. Do mesta je 20 minut hoje.
Mesto je dobilo ime po bodalu Pistoi. V mestu sta živeli dve struji, ki sta bili med sabo sprti. Vse njihove probleme in zamere so reševali z bodali.
Tudi v Pistoi je kaj videti. Kljub temu, da smo se ustavili bolj zato, ker se nam ni šlo še čisto naravnost domov, kot pa da nas bi mesto pretirano zanimalo, nad njim nismo bili razočarani. Zopet smo se sprehodili po ozkih ulicah. Občudovali smo številne trge, zgradbe polne zgodovine, cerkve, ki so kar tekmovale, katera nas bo bolj navdušila...Pistoia je bilo zadnje mesto na našem tokratnem potepanju.











Tako, prišel sem do konca. Prevozili smo kar nekaj kilometrov, nekajkrat smo točili gorivo in ga tudi porabili. Pojedli smo skoraj vse, kar smo imeli s seboj. Seveda smo tudi nekaj zapravili. Mislim pa, da je od vsega najvažnejše, da smo se imeli lepo, da smo videli veliko lepega in za nas novega, ter da nam bo celotno potovanje ostalo v najlepšem spominu.
Hvala, da ste vzdržali do konca. Vesel bom vsakega vašega komentarja. Ko se spet od kod vrnemo se pa spet oglasim. Lepo pozdravljeni in upam, da se kje srečamo. Kje daleč...