Limberkova fešta

Če začnem lepo slovensko, je Gorniški klub Limberk imel prednovoletno srečanje. Lahko pa povem tudi bolj po domače. Imeli smo fešto in imeli smo se prav lepo. Ker pri meni velja, da ima slika prednost pred besedo. Naj vas ne čudi, če ne boste zasledili kakšnih globokih misli in imen oseb na fotografijah, ker jih, če odkrito priznam, niti ne poznam še vseh. In ker ne bi rad, da se kdo počuti zapostavljen ali pozabljen, bi rad samo okvirno prikazal, kako lepo smo se imeli, vse ostalo pa pustimo danes ob strani.

Vsi, ki spremljamo internetno stran, se prav z veseljem zapodimo v foto galerijo pogledati, kako je turo videl fotograf. "Glavna krivca" za galerijo sta nam tudi na srečanju pokazala tiste najzanimivejše fotke letošnjega leta, samo tale šmentana tehnika...

Za Skalaško himno je poskrbel "Trio Limberk"...

Navzoče je najprej pozdravil tajnik društva.

Besedo je, kot se spodobi, predal predsedniku.

Kar zanimivi smo, takole lepo oblečeni :-)

Dobili smo tudi novega člana... (no pa nisem več najmlajši...)

Potem pa šok. Vsi smo pričakovali Miklavža, v sobo je prišel pa ... ja, Božiček je prišel. Prinesel je nov trak za prapor, novo zastavo, pa brez besed, tako iz nenada kot je prišel, tudi izginil.

Pa ne za dolgo. Prav hitro je prišel nazaj, tokrat precej obložen. Iz tiskarne je prinesel še čisto sveže natiskane Zbornike tur za leto 2015. Navdušenje je bilo res veliko.

Sledi predstavitev nove zastave in traku za prapor.

Zastava je takoj zasedla častno mesto. Deležni smo bili tudi zelo dobre večerje, ki sem jo rajši pojedel kot fotografiral.

Ko smo že mislili, da je letos Božiček prevzel njegov posel se je pojavil. Miklavž, v vem svojem sijaju. Malo nas je pohvalil, malo tudi okregal, saj se tisti njegovi lepi knjigi res nič ne izmuzne.

Čeprav na sliki mogoče ni videti je koš ogromen in v njem darila za vse nas.

Najprej je razdelil šibe. Ženskam. Ja, mi smo tudi tako mislili pa ni bilo prav. Niso bile one poredne, ampak da bodo vzgajale nas, možke. Se mu vidi, da je že star. Kljub tisti lepi knjigi je vse pomešal. Vzgajati možke...!

Ko mu je šib končno le zmanjkalo je začel deliti čokoladne Miklavže in Hudičke. Miklavža so dobili pridni, Hudobce pa malo manj pridni. Spet je vse zmešal...

 Izgledajo pa tile rdeči kosmatinci precej bolj možati, kot pa Miklavž. Po moje smo jih zato dobili možki.

Da ne bo kdo mislil, da je Miklavž samo eden...

Na koncu nam je Miklavž razdelil še nekaj vitaminčkov, da bomo lahko hodili in nove zbornike, da bomo vedeli kod hoditi.

Zahvala in pohvala članov zaslužnih, za izdajo knjižice, ki bo drugo leto sigurno ena bolj branih na tržišču.

Za ta predpraznični čas se spodobi tudi obdarovati drug drugega. Ker smo pač planinci, smo to obdarovanje malo nadgradili in darila žrebali. Seveda smo bili na koncu vsi srečni in veseli. Toliko daril v enem večeru ne vem, če sem že kdaj dobil.

Veselje je bilo nepopisno...

Za konec nam je Miklavž prinesel pokazati še novo majico, ki naj bi jo pa v kratkem prinesel še tretji dobri mož. Morate priznati, da majica na našem, lokalnem manekenu odlično izgleda.


Kot ste verjetno opazili, je bila tale reportaža zložena bolj tako, za hec. December naj bi bil veseli mesec in  ta večer, je prav tak tudi bil. Vsem članom, ki to že ste, vsem, ki to še niste , pa še boste in vsem tistim članom, ki to nikoli ne boste, želim veliko sreče in zdravja v prihajajočem letu, čimveč prehojenih poti in veliko lepih razgledov!
Vsi, ki ste bili zraven, lahko spodaj še kaj pokomentirate, vsi tisti, ki vas pa ni bilo zraven pa tudi lahko komentirate, vprašate, če vas kaj zanima, ali pa vsaj pohvalite koga, ki vam je bil na fotografijah še posebno všeč.

Tokrat smo jo potegnili do Tunisa

To križarjenje je bilo malo drugačno kot dosedanja. Drugačno je bilo predvsem to, da nas je bilo tokrat šest. Ker sem bil glavni organizator potovanja, me je malo skrbelo, kako se bomo znašli kot skupina. Res je, da smo se že prej dobro poznali, lahko rečem, da smo bili prijatelji, pa vseeno... Bili smo cel teden kot eden, skupaj od jutra do večera, ogromno smo se presmejali, skratka, bili smo ena velika družina. Izlete smo si organizirali v lastni režiji in se imeli resnično lepo. Mislim, da bo velik izziv naslednjič, ko se bo potrebno od doma ponovno odpraviti brez takšne zanimive druščine.

Kot rečeno, nas je bilo tokrat šest.

Potovanje se je , kot velika večina križarjenj po Sredozemlju, začelo v Genovi.

Vstopna, oziroma izstopna točka običajno ostane neraziskana. Ravno zaradi tega smo se že lansko leto odločili v družinskem krogu raziskati tudi Genovo. Zdaj je s krova veliko bolj zanimiv pogled na mesto, ker ni to več pogled na veliko skupino hiš, ampak  nama pomeni pogled z ladje,  pogled na nekaj domačega, že raziskanega.

Čeprav se potovanje začne že, ko se vsedeš v avto doma pred hišo, je tisti pravi začetek križarjenja, ko ladja dvigne sidro in z mogočno sireno naznani svoj odhod.

Naša prva postaja je bil Neapelj. Že od daleč je videti vulkan Vezuv, ki se svareče dviga nad Neapljem. Po strašnem uničenju Pompejev, leta 79, se je oglašal na pribljižno 40-50 let. Zadnji njegov izbruh je bil leta 1944, ko je terjal 49 življenj. Zanimivo je, da mesto Neapelj, ki je od vulkana oddaljeno slabih 10 km in šteje s svojimi predmestji slabe 4 milijone prebivalcev nima načrta evakuacije, v primeru ponovnega izbruha vulkana.

Ko se malo približaš mestu, se ti odpre razgled na mogočno mesto.

Velik kos kruha reže Neaplju pristanišče. Že samo delček na fotografiji je ogromen. Vsaka kockica-kontejner zasede en veliki železniški vagon. V Sloveniji je največja dovoljena kompozicija 30 vagonov. Vsak pri sebi lahko izračuna, koliko vlakov bi bilo potrebnih samo za prevoz kontejnerjev na fotografiji. Da ne govorimo o kamionih ...

Ulice v starem delu Neaplja so ozke in temačne.

Kakšne posebne čistoče ni bilo videti. Živi pa kar velik del ljudi, vsaj v starem delu mesta, čisto na robu revščine.

Veliko ulic je zelo strmih, vse pa so čisto zabasane z avtomobili, motorji ter drugimi prevoznimi sredstvi. Mislim, da v celem mestu ni pet avtomobilov, ki bi bili brez praske.

Poglavje zase so motorji, mopedi in druga dvokolesna ropotajoča in smrdljiva prometna sredstva. Jaz se čudim in po drugi strani občudujem ljudi, ki v tej zmedeni gužvi najdejo svoje mopede. Pa jih res najdejo?

V Neaplju je zaradi množičnega kriminala dobila policija pomoč. Na ulicah je poleg velikega števila policijskih patrulj tudi veliko oboroženih vojakov.Na ulice so jih spustili kot pomoč policiji. Kljub velikim količinam orožja, ki ga tovorijo s sabo, so predvsem vojaki, vsaj nam turistom, s cofki na svojih kapah, zelo hecni.

Fasade še nekaj časa ne bo treba popravljati, trgovina je prišla pa do poceni reklame.

Naša naslednja postojanka je bila Sicilija, mesto Messina.

Mesto Messina je nastalo okrog velikega pristanišča. Leta 1908 ga je z zemljo zravnal katastrofalni potres, za njim pa še ogromen val, ki mu je sledil. Mesto je zdaj mešanica novega in nekaj malega starega. Ampak še zmeraj je zanimivo se sprehoditi po njegovih ulicah.

V Messini je kar nekaj zanimivih cerkva.

Takega fikusa pa tudi ne srečaš kar povsod. Sploh pa ne na zelenici sredi mesta.

Rastlin z njihovih balkonov  se ne bi sramovali niti bogateje poraščeni botanični vrtovi.

Naša najbolj oddaljena točka potovanja je bil tokrat Tunis, oziroma pristanišče La Goulette. Našel sem podatek, da je to najlepše urejeno pristanišče za križarke v Sredozemlju.

Tunis je veliko in sodobno mesto. Od pristanišča je oddaljen 16 km. V eno stran smo to razdaljo premagali s taksijem, v drugo pa z vlakom.

Za končni cilj tega dne smo si izbrali Medino, stari del Tunisa. Na vhodu v Medino je bilo zjutraj polno oboroženih policajev, vojakov in raznih varnostnikov, ki so en čez drugega mahali s puškami, ki jih niso imeli ravno za okras. Nič kaj prijeten občutek. So se pa kmalu porazgubili po mestu, tako da jih čez dan nismo več srečevali.

Tole pa je bilo všeč predvsem ženskemu delu naše skupine. No, tudi fotoaparat se ni pretirano pritoževal.

Takih in podobnih stojnic je nešteto.

V tem primeru je več vsekakor lepše. Ko prineseš domov enega, je videti kar nekam žalosten...

Ulica za domačine, ki je za prvim vogalom pa je videti takole.

Takole pa izgleda sodobna mizarska delavnica... Poudarek je, seveda, na sodobna!

Na sliki je lepo urejen parkec s kipom, za katerega mi ni uspelo ugotoviti kaj predstavlja. Zanimivo je, da je okrog in okrog parka bodeča žica, pred kipom pa sedi oborožen varnostnik.

Kdor se vsaj malo spozna na nogomet, bo z lahkoto ugotovil našo naslednjo točko. Za vse, ki vejo o nogometu toliko kot jaz, pa naj povem, da je bila to Barcelona. Naš slavljenec, zaradi katerega smo sploh prišli v to lepo mesto, si je z zanimanjem ogledal vsak košček stadiona. Mi, ki nismo tako zagnani navijači, zraven nam je bilo pa še škoda plačati 23 evrov vstopnine na osebo, smo se pa zadovoljili z ogledom trgovine v sklopu stadiona. Moram priznati, da je bilo že to doživetje.

Če si želite stopnic, takih in drugačnih, je Barcelona pravi naslov.

Iz stadiona smo odbrzeli v Parc Guell. Za transport smo koristili taksi in metro. Bili smo zelo omejeni s časom, saj smo za celo Barcelono imeli na voljo borih šest ur.

Barcelona je mesto, kamor se človek rad vrača, pa čeprav gledaš ene in iste stvari.

Mesto ima dokaj učinkovito podzemno železnico, ki zelo olajša premikanje po mestu.

Sagrada Familia je cerkev, ki so jo po Gaudijevem načrtu začeli graditi že leta 1882, a še vedno ni gotova.

To pa je nekaj posnetkov iz tržnice na Rambli. Poezija...

Detalj s pročelja hiše na Rambli.

Še en ulični umetnik in treba se je bilo vrniti na ladjo.

Pri izplutju iz Barcelone pa spet pogledi za bogove. Polno pristanišče potniških ladij, na tovornem terminalu pa je bilo kot v mravljišču. Od Barcelone smo se poslovili in treba se je bilo počasi pripraviti za večerjo.

Naslednja in naša zadnja postaja pa je bil Marseille. Vremenska napoved je bila slaba in vse kar so rekli se je uresničilo. Ves čas, ko smo bili v mestu je deževalo, bolj ali manj pihalo in na splošno bilo kar slabo. Ko pa smo se vrnili na ladjo, so se oblaki raztegnili in naredil se je čudovit dan. No ja, tudi to je nekaj.

 In mi se čudimo, zakaj je deževalo...

Naš končni cilj. Cerkev Notre Dame de la Garde.

Povsem v centru mesta je staro pristanišče, okrog katerega je mesto tudi nastalo. Danes je to prikupna marina.

Notranjost cerkve, ki stoji kot stražar na vrhu hriba nad mestom.

 Še strop posebej...

Zanimiva avtobusna postaja v mestu.

In čisto za konec še nekaj sladkih dobrot z novoletne tržnice v starem pristanišču.

Če za konec, še potegnemo črto pod vse, lahko mirno rečemo, da je bilo naše potovanje čudovito in bi bilo škoda na tej točki zaključiti. Vsa vrata za sabo puščamo odprta in čakamo nove priložnosti, da se spet podamo novim dogodivščinam naproti.