Nekakšno nepisano pravilo je postalo, da je hladnejši del leta namenjen križarjenju. No ja, ne ravno vsako leto, se jih je pa vseeno nabralo šest do sedaj.
Prijavili smo se že spomladi 2016 in sicer trije pari, ki smo eno podobno izkušnjo že imeli za seboj. Ker pa ne sme biti vse idealno smo izgubili en par samo dober teden pred odhodom, ki je bil v novembru.
Zjutraj smo se dobili v Ljubljani na postaji Go Opti, da nas odpeljejo do Benetk. Po nekaj minutah čakanja se nam je pridružil še en par. Hitro smo ugotovili, da imamo skupen cilj. Ko smo se že vozili proti Benetkam, smo se dogovorili, da bi lahko teden, ki je pred nami, preživeli skupaj. Kasneje se je izkazalo, da smo se imeli prav lepo na ta račun.
Vožnja do Benetk je potekala brez kakšnih posebnosti. Tudi v pristanišču smo na hitro opravili s formalnostmi in dobili smo sobe, ki so vse imele okna, ki naj bi jih ne bilo. Tudi zelo prostorne so bile. Torej začetek je bil vzpodbuden.
 |
| Zjutraj v Ljubljani |
 |
| Pristanišče v Benetkah |
 |
| Do sedaj sva bila navajena na manjše sobe brez oken |
 |
| Pa začnimo... |
Pred vsakim križarjenjem je potrebno opraviti "tečaj" reševanja v primeru nesreče. Potrebno je natakniti reševalne jopiče in zapustiti sobe.Na hodnikih vse potnike usmerjajo člani posadke in dokler ni panike res teče vse zelo hitro in gladko. Za enkrat, na srečo, kaj več kot vaje nisva doživela.
 |
| Vaja reševanja na sosednji ladji, ko smo mi že izpluli iz pristanišča |
Vsa dosedanja najina križarjenja po Sredozemlju so se nama začela iz Genove, tokrat pa smo startali iz Benetk. Da pride ladja do odprtega morja mora prevoziti celotno mesto. Pluli smo mimo vseh večjih znamenitosti v mestu. Zelo veličasten je pogled iz petnajstega nadstropja, kolikor jih premore ladja. Še toliko bolj, ker se je nad mesto že začela spuščati noč in je bilo že vse lepo razsvetljeno. Kar veliko sem slikal, ampak je bilo vseeno že kar malo pretemno. Vseeno bom nalepil nekaj fotografij, čeprav kvaliteta ni ravno najboljša, saj videti Benetke iz take perspektive ni ravno vsakdanje.
 |
| Benetke, kot smo jih lahko gledali s palube |
 |
| Naši sosedje so izpluli malo za nami |
 |
| Sončni zahodi so meni zmeraj nekaj posebnega in nikoli se jih ne naveličam |
 |
| Slepi potnik... |
 |
| Vsak si je izboril prostor ob ograji za ogled res lepe predstave |
 |
| Za lepe slike je bilo res malo pretemno in prehitro |
 |
| Tudi kdor ni bil še nikoli v Benetkah verjetno pozna ta prizor |
 |
| Simbol Benetk... |
Za vse, ki še niste bili na križarjenju, bom na hitro opisal, kako izgleda dan na ladji. Običajno ladja ponoči pluje, podnevi pa je zasidrana, potniki pa so organizirano ali pa v lastni režiji na izletih, ogledih... Ob sedmih zjutraj je običajno zajtrk, ladja pa običajno pristane okrog devetih zjutraj.
Kdor želi se lahko prijavi na izlet, ki je organiziran s strani ladjarja v vsakem pristanišču. Taki izleti stanejo od 50, pa tudi preko sto evrov na osebo. To je za povprečno osem dnevno križarjenje kar visok strošek. Veliko ljudi se zato odloča za izlete, oziroma oglede v lastni režiji. Za pomoč pri načrtovanju izletov je možno dobiti na internetu opis izletov, ki jih organizira ladjar. To pomeni, da če se predhodno pripraviš in na izlete hodiš sam, v lastni režiji, lahko prideš skozi z minimalnimi stroški. Vsak se pa, seveda, odloči sam. Midva do sedaj nisva bila še niti na enem organiziranem izletu, se pa kar velikokrat naredi, da vidiva več, kot organizirane skupine. Na ladjo se je potrebno vrniti do treh, mogoče štirih popoldne, kakšno uro po obveznem vkrcanju potnikov pa ladja ponovno izpluje proti cilju naslednjega dneva. Je pa na vsakem potovanju tudi en ali dva dneva, ko ladja pluje cel dan. Takrat potekajo različne animacije, veliko se dogaja po lokalih, na ladji je možno nakupovati, se ukvarjati z različnimi športi, običajno je na ladji fitnes, na večjih so bazeni, lahko se leži na ležalnikih na palubi, ali pa samo raziskuje ladjo, ki je res velika. Vsak večer je v gledališču, ki je na večjih ladjah dimenzij večje kino dvorane, predstava. Predstave so zelo različne. Veliko je glasbe, akrobatskih nastopov, plesnih nastopov... Izvajalci so vrhunski, je pa nivo nastopajočih precej višji na velikih ladjah. Na ladji so trije glavni obroki, vmes pa je vedno možno dobiti kakšen prigrizek, če ste slučajno izpustili kakšen obrok. Zajtrk je samopostrežen, kosilo lahko izbirate med samopostrežnim ali postrežnim, večerja pa je v veliki jedilnici, ker sedi za mizo do osem gostov, za vsako mizo pa strežeta po dva natakarja. Večerje imajo lahko tudi šest, sedem ali več hodov. Vsa hrana pa je zelo kvalitetna in še tak izbirčnež bo zagotovo nekaj našel za svoj okus.
 |
| Ogromen dimnik, ki ravno ne pripomore k čistemu zraku |
 |
| Različnih lokalov in lokalčkov je na ladji zelo veliko |
 |
| Vse se sveti, in vse je razkošno |
 |
| Ob lepem vremenu se je prijetno nastaviti sončnim žarkom |
 |
| Steklena dvigala na sredini ladje. Iz teh dvigal je krasen razgled na najbolj oblegani del ladje |
 |
| Ladijska dvorana |
 |
| Bogati večerni šovi v ladijski dvorani |
 |
| Jedilnica, kjer strežejo večerje |
 |
| Samopostrežna restavracija |
 |
| Cel krog po ladji je dolg skoraj kilometer |
 |
| Pokriti bazen |
Ladja pristaja v različnih pristaniščih. Nekatera so zelo velika, druga so manjša, v nekatera sploh ne morejo zapluti, ker so preplitva in glede na to, poteka tudi vsakodnevno izkrcavanje in vkrcavanje potnikov. V večjih pristaniščih enostavno pristane ob pomol, delavci spustijo most in izkrcavanje se lahko začne. Tam, kjer pa ladja ne sme v pristanišče pa potnike prevažajo na kopno s čolni. Če ima pristanišče zagotovljen tak prevoz se ladjar dogovori za prevoz iz ladje in nazaj, drugače pa se spusti iz ladje nekaj rešilnih čolnov, s katerimi prepeljejo potnike na kopno in nazaj. Običajno na obali že čakajo avtobusi, ki odpeljejo potnike, ki so se prijavili na izlete, če je pristanišče veliko, je včasih možen prevoz tudi samo do izhoda iz pristanišča. Vedno je na voljo tudi veliko šteilo večjih in manjših taksijev, pa tudi agencij, ki potnikom ponujajo razne izlete. Tukaj so pomembne pogajalske spretnosti, saj so začetne cene običajno visoke.
 |
| Avtobusi čakajo na potnike, ki so se prijavili na izlet, ali pa vozijo potnike samo do izhoda iz pristanišča. |
 |
| Ladji privezani ob pomol. Do izhoda iz pristanišča je lahko tudi nekaj kilometrov |
 |
| V pristanišču delavci ves čas delajo na ladji. Odvažajo smeti, obnavljajo zalogo hrane, ves čas se opravljajo vzdrževalna dela... |
 |
| Barke, ki vozijo na kopno in nazaj, so običajno predvidene za prevoz okrog sto potnikov |
 |
| Barke vozijo cel dan |
 |
| Taksiji in avtobusi v pristanišču . Avtobusi so običajno namenjeni potnikom, ki so se prijavili na izlet že na ladji, taksiji pa vozijo običajno do mesta, ali do kake znamenitosti |
 |
| Vkrcavanje potnikov. Med turisti je tudi veliko ladijskih delavcev, ki hodijo iz ladje po nakupih, kar nekaj smo jih videli po restavracijah, nekaj pa jih gre tudi na oglede znamenitosti |
Tokratno križarjenje je imelo poudarek na Grčiji. Kljub temu je bil naš prvi cilj mesto Bari v Italiji. Bari kot mesto ni posebno zanimivo. Tudi prav veliko časa nismo imeli, zato sem možnost, da bi videli še kaj drugega opustil že doma. Organizirani izlet je bil kar zasoljen, za kaj drugega pa ni bilo dovolj časa. Se je pa situacija čisto spremenila, ko nas je bilo v ekipi spet šest.
Takoj po pristanku ladje smo po srditi borbi s taksisti za normalno ceno najeli taksi, ki nas je odpeljal v zgodovinsko mesto Arbelobello.
Arbelobello je poznan po trullih. To so hiše iz sredine 14. stoletja, ki so pokrite s stožčastimi strehami. Trulliji so grajeni izključno s suho gradnjo. To je edino mesto na svetu grajeno na tak način. Mesto je pod zaščito Unesca.
 |
| Iz Barija do Arbelobella je dobrih 60 km. |
 |
| Tipične strehe iz obdelanega kamna |
 |
| Mesto je pod Uneskovo zaščito |
 |
| Skoraj vse hiše so naseljene, ljudje pa živijo v glavnem od turizma |
V Bari smo se vrnili že v temi, pa še deževati je začelo. Kljub temu, da nas je čas kar malo preganjal, smo si ogledali večino znamenitosti.
 |
| Cerkev sv. Nikolaja |
Kmalu po vkrcanju smo izpluli in se obrnili proti Grčiji. Naša naslednja destinacija je bil otok Krf. Pristali smo v istoimenskem mestu. Krf je bilo nekoč mogočno utrjeno mesto. Zdaj ga je začel najedati zob časa, vidi pa se, da ni denarja za obnovo.
 |
| Tako izgleda luka Krf iz ladje |
 |
| Pristali smo v Grčiji in naj bo zato najprej zastava, ... |
 |
| ... takoj za njo pa je lahko registrska tablica... |
 |
| Prav kmalu na začetku našega sprehoda po mestu so nas pozdravile tele karsože... |
 |
| Vse je bolj ali manj v propadajočem stanju. |
 |
| Pa vseeno te te ozke ulice nekako prevzamejo, ... |
 |
| ...kot vse ozke, tlakovane ulice, kateregakoli primorskega mesta |
 |
| Od vsepovsod jih nosim... |
 |
| ... pa naj bo še iz Krfa |
 |
| Mesto je bilo dobro utrjeno in še vedno se ponaša s prav mogočno trdnjavo |
 |
| Na dvorišču so razstavljeni topovi, s katerimi so branili mesto v različnih obdobjih |
 |
| S trdnjave je krasen razgled na mesto ... |
 |
| ... in ob jasnem vremenu tudi daleč na morje |
 |
| V mestu je kar nekaj zanimivih cerkva |
 |
| Čudovit strop v eni od cerkva na Krfu |
 |
| Se najde pa tudi v tako starem mestu kaj novejšega. Očitno radi gledajo TV |
 |
| Vrniti se je bilo treba na ladjo in kmalu smo izpluli. Navigacijo smo naravnali proti Atenam |
Tudi v Atenah smo najeli taksi.Dogovorili smo se za krožno vožnjo po mestu z nekaj postanki za oglede in fotografiranje.
Mesto je precej umazano,j natrpano, zelo podobno večjim Italijanskim mestom, kjer je veliko trobljenje, prerivanja, skratka, delni kaos.
Naš prvi cilj je bila najmarkantnejša točka Aten, pa verjetno tudi precej na širše, akropola. Že sama lokacija je nekaj posebnega. Ravno toliko je dvignjena nad Atenami, da je že iz tega vidika nekaj posebnega, nekaj več. Kljub temu, da je vse skupaj ostalo bolj ali manj le večji kup ruševin in še nekaj pokončnimi stebri, začutiš neke vrste spoštovanje do tega kupa kamenja. Vse je tako mogočno in precizno obdelano, da človek kar težko dojame, da je vse skupaj le velika količina kamenja.
 |
| Kljub temu, da je zob časa naredil svoje, ostaneš brez besed z odprtimi usti |
 |
| Že z današnjo tehniko ne bi bilo enostavno... |
 |
| Čeprav sem že vse ne vem kolikokrat videl je v resnici vse še mogočnejše |
Atene so veliko mesto in od tu je to zelo lepo vidno. Vreme sicer ni omogočalo ravno najboljših razgledov, pa vseeno je bilo na vse strani mesto,ki mu ni bilo videti konca.
Po dobri uri raziskovanja zgodovine smo se odpravili naprej. V dolini nas je , tako kot mnoge druge čakal taksi in zapeljali smo se do stadiona Grškega nogometnega kluba Panatinajkos. Pogledali smo si ga samo od zunaj in šli naprej.
 |
Panatinajkosov stadion
|
Iz stadiona smo se odpeljali pred mestno hišo, kjer naj bi si ogledali zunanjost stavbe in menjavo straže. Menjavo straže smo ravno še ujeli iz avta. Med fotografiranjem straže, se je začelo neverjetno hitro oblačiti in v nekaj minutah se je od oblačnosti dobesedno stemnilo. Začele so padati debele dežne kaplje in kar na hitro smo se posedli v avto. Nebo se je odprlo in s polno močjo se je ulilo po nas. Voznik je nekaj časa vztrajal z vožnjo, nato pa je ustavil ob cesti, ker od silnega dežja ni videl ceste. Dež se je na hitro spremenil v točo in tako je ropotalo pa avtu, da se je bilo nemogoče pogovarjati.Po nekaj dolgih minutah je toča ponehala, ceste pa so bile od močnega dežja vse pod vodo.
 |
| Častna straža pred mestno hišo |
 |
| Med tisto strašno nevihto ni bilo ravno prijetno biti zunaj |
 |
| Ulice so bile vse pod vodo |
 |
| Kmalu se je začelo jasniti, vendar se je naš čas počasi iztekel in vrniti se je bilo treba na ladjo |
 |
| Pred pristaniščem, kjer nas je taksist odložil, smo imeli še toliko čas, da smo se oskrbeli s spominki, potem pa smo se odpravili na ladjo |
Naša naslednja destinacija je bil otok Santorini. Meni je bilo tu najbolj všeč. Že to, da je bilo vreme ves dan lepo, sončno in toplo, je pripomoglo k temu. Pristali smo v mestu Thira. Iz pristanišča smo se povzpeli do vrha, od koder smo se z avtobusom čez pol otoka odpeljali v mesto Oia. Mesto je lepo urejeno, vse je bleščeče belo z modrimi strehami. Na fotografijah Oie je videti, kot da so vse strehe v mestu modre, pa ni ravno tako. Celo zelo malo je modrih, res pa je, da so fotografije veliko bolj všečne s temi modrimi strehami.
Iz pristanišča do mesta je pot kar naporna, saj je mesto precej visoko na hribu. Do mesta se lahko peljemo z gondolo, lahko jezdimo konja, lahko pa se odpravimo tudi peš. Mi smo se odločili za pešačenje in pot je zelo lepa. Moteči so edino konjski iztrebki, ki jih nihče ne pospravlja, očitno domačinov tudi čisto nič ne motijo. Konec koncev, kmalu tudi nas niso več, saj še tako se jim izmikaš, na koncu je rezultat isti.
 |
| Z ladjo smo pristali daleč od obale, domačini pa so nas s svojimi barkami speljali v mesto in nazaj |
 |
| Na fotografiji se vidijo vse tri variante, kako lahko pridemo v mesto. Skrajno levo so gondole, vidna je pa tudi pot proti vrhu, kjer lahko pešačimo ali jezdimo konja |
 |
| Izkrcavanje in vkrcavanje potnikov v pristanišču |
 |
| Konji čakajo na jahače. nam so se kar malo zasmilili |
 |
| Tako pelje vodnik svoje konje v dolino, ko so zaključili z delom |
 |
Ko smo srečevali konje, ki so jih vodili v dolino, smo dobili občutek, da so malo sovražno nastrojeni do nas ljudi. Mislim, da bi nas tudi pohodili, če se jim ne bi umaknili
|
Že na ladji smo se odločili, da Thira ne bo naš končni cilj. Odšli smo naravnost do avtobusne postaje in se z avtobusom odpeljali preko pol otoka do enega najlepših mest na Santoriniju, Oia.
 |
| Ko smo se povzpeli do vrha mesta Thira, se je mesto šele začelo prebujati. |
 |
| Mesto je bilo videti od daleč zanimivo, mi pa smo se odločili, da se najprej zapeljemo do mesta Oia, popoldne pa, če bo še kaj časa, bi se sprehodili še po Thiri |
 |
| Avtobusna postaja od koder smo se za vsega nekaj evrov odpeljali preko pol otoka do mesta Oia |
Vožnja z avtobusom je bila zanimiva, mislim pa, da prave slike otoka nismo dobili, saj smo se ves čas vozili po notranjosti otoka. Do lepih plaž, ki jih premore Santorini sploh nismo prišli. Pa nič hudega, se bomo pa še enkrat vrnili.
 |
| Nekaj slik iz avtobusa |
Mesto Oia živi za turizem. Je čisto nekaj posebnega. Obešeno je na strm hrib. Med sprehodom po mestu smo videli, kako je videti gradnja na takem terenu, Kopali so večinoma ročno. Odvečen material so odnašale mule v vrečah na svojih hrbtih. Imeli so tudi majhno vozilo na gosenicah, ki je prišlo do izraza, ko so mule pripravile teren.
Bele fasade, kupolaste strehe, modra okna in vrata, veliko cvetja in majhnih dodatkov in detajlov, ki mesto naredijo posebno. Mislim, da lahko vsak najde nekaj za dušo.
 |
| Na večini fotografij je obvezna modra streha, ki je v Oii samo ta na cerkvi |
 |
| Nekaj metrov iz mesta pa je videti takole... |
 |
| Moj priljubljen motiv so zanimiva okna in vrata. Tukaj so me prepričala vrata... |
Vrnili smo se v Thiro. Tudi tu smo se sprehodili skozi mesto in še vedno lahko trdim, da je bil Santorini češnja in jagoda na torti našega potovanja.
 |
| Thira ni tako brezhibno bela kot Oia |
 |
| Ladjo smo imeli ves čas na očeh. Okrog nas pa je bilo razmetanih še ogromno otokov |
 |
| Vsak se trudi po svoje |
 |
| Še iz druge strani... |
 |
| Na poti v dolino smo občudovali gondole, ki niso razporejene po celi dolžini, tako kot so na naših smučiščih |
 |
| Vkrcali smo se in odrinili..., |
 |
| ...otok, katerega gosti smo bili pa je kmalu izginil iz obzorja |
Za konec nam je ostala še ena destinacija, ki sva jo pa že kar nekajkrat obiskala. To je hrvaški Dubrovnik.
Vreme je bilo videti precej klavrno, ampak to res še ni razlog, da bi ostali na ladji. Časa smo imeli dovolj, zato smo se iz pristanišča odpravili v mesto kar peš. Vse do mesta je deževalo. Ko pa smo po dobre pol ure pešačenja prišli do mesta, se nas je pa nebo usmililo in zaprlo pipico, ki nas je močila.
Od zadnjič, ko sva ga videla, se Dubrovnik ni kaj prida spremenil. Edina novost je bila gondola na Srđ. Odločili smo se, da se zapeljemo na vrh in pogledamo mesto najprej iz ptičje perspektive.
 |
| Približujemo se Dubrovniku |
 |
| Oprano pristanišče, zadaj pa Tuđmanov most |
 |
| Vrh Srđ |
 |
| Vreme se je izboljšalo, verjeli mu pa nismo pretirano |
 |
| Pogled na staro mest iz gondole |
Sledil je sprehod po starem mestnem jedru. Končno sva izkusila Dubrovnik v "normalni" temperaturi.
Običajno je poleti v najhujši vročini tukaj notri pošastno vroče.
 |
| Ozke ulice in veliko stopnic |
 |
| Stradun |
 |
| Očitno veliko uporabnikov tega napisa ni razumelo |
 |
| Na pomolu mu je uspelo obstati, moker je bil pa do kože |
 |
| Kdo si pa ti? |
 |
| Ko pride ladja je potrebno izkoristiti gužvo... |
 |
| Ulica, ki vodi v nebo |
 |
| Počasi smo se spet odpravili proti ladji |
Čakala nas je še pot do Benetk. Vreme se je spet pokvarilo, vendar nas to ni več motilo, saj smo bili pod streho, drugi dan nas je pa čakala samo še pot domov. Ker smo si tudi za domov organizirali prevoz, smo bili samo potniki brez skrbi, kaj nas vse čaka na poti.
 |
| Časa je bilo veliko, vreme pa fotografsko zelo zanimivo |
Hvala, da me spremljate in na svidenje :-)
