Grčija in Albanija, 2017-Albanija

Iz Grčije sva se podala v Albanijo. Navigacijo sva nastavila na kraj Sarande. Sarande se nahaja na  jugozahodni strani Albanije, nekako v višini Grškega otoka Krf. Od najinih sosedov na Lefkasu sva izvedela, da v bližini tega kraja vozi preko vode prav posebno plovilo. Hotela sva videti to čudo, vendar naju navigacija ni hotela voditiob morju. Na vsak način  naju je hotela peljati po notranjosti. Morala sva uporabiti kar nekaj trikov, da sva jo prepričala, da naju vodi ob morju, koder sva hotela iti.

Čez ozek kanal vozi skela,na žicah. Prevaža vse. Ljudi, živali, avtomobile... Je zelo učinkovita, a do skrajnosti primitivna. Prevoz stane 10€. Računa, seveda, nisva dobila. Je pa bila cena za vse enaka, tudi za domačine.

Trajekt po Albansko

Minimalni stroški za zelo dober zaslužek

Z nami je bil tudi konj

Najin prvi postanek je bil na Manastir Beach že pred Sarandejem. Je blizu glavne ceste, vendar je cesta do plaže precej strma, tako, da sva kamper pustila na vrhu in se peš spustila do morja. Na plaži imajo nekaj ležalnikov, restavracijo, toalete. Vse to je seveda na nivoju Albanije, je pa čisto prijetno. Nama se je tako in tako šlo samo za to, da se malo namočiva in osveživa. Ugotavljava, da bi morala ubrati obratno smer, kot sva jo. Plaže, ki jih srečujeva tukaj, po Albaniji, so sicer čudovite, jih pa  zasenčijo plaže iz Lefkasa.
Sarande je mesto ob morju, ki se razvija z nadzvočno hitrostjo. Ves je pozidan z najprestižnejšimi hoteli. Hoteli imajo svoje marine, kjer se bohotijo plovila , katerih cene normalen smrtnik niti prebrati ne zna. V zalivu je bila zasidrana križarka, ki ni bila največja, pa vendar. Mesto, kot celota pa je videti dokaj čudno, ker je vse skupaj delano brez vsakega načrta. Tako je že cesta skozi mesto speljana čisto nenačrtovano, koder se je dalo. Nekje bi lahko bila večpasovnica, malo naprej pa so jo komaj stlačili med razkošne zgradbe. Nama ni bilo všeč, zato se nisva niti ustavila. Čisto dovolj sva videla že iz avta.

Cesta do Manastir beach-a

Manastir beach

Hrib poln aloj

Sarande

Križarke prihajajo tudi v Albanijo

Kmalu iz mesta pa krave...

...in ovce. Oboje lahko občuduješ tudi skoraj na vseh plažah po Albaniji.

Kakih 20 km od Sarandeja sva se spustila z glavne ceste 7 km do plaže High beach Lukove. Na začetku plaže je dokaj velika betonska površina, kjer piše, da je privatno parkirišče. Na njem je bilo parkiranih veliko avtodomov in velika večina jih je tam tudi prespalo. Midva sva se odpeljala še malo naprej in se pripeljala vse do betonske stene, ki meji na plažo (39.9748, 19.9131).Naprej je postavljenih veliko ležalnikov. Na voljo je tudi veliko gostinskih lokalov, kjer se lahko okrepčate. Ne daleč od tu je tudi kamp, ki je bil videti kar zaseden. Videla pa sva ga samo od daleč, ker sva prespala kar na plaži, kjer sva se parkirala. Vprašala sva domačine, kako je s spanjem, pa so naju prav začudeno gledali, češ, saj to je tako in tako normalno.
V vodi je bilo ob obali precej trave in ostalih smeti, malo ven pa se je sčistila. Sva pa bila deležna lepega sončnega zahoda.

 Pogled iz najine "spalnice"

Z druge strani pa majhna pravoslavna cerkvica

Poslavlja se še en dan

Dve Francoski deklici sta ob pomoči dedka celo popoldne skladali kamnite možice

Dan se je dokončno poslovil, plaža pa je ostala prazna

Naslednji dan, že 12. po vrsti sva nadaljevala z vožnjo ob Albanski južni obali, oziroma ob Jonski obali. Videla sva veliko plaž in vse so lepe. Nekatere so že pozidane s hoteli, restavracijami, na drugih so še lesene barake, ali kakor se pač kdo znajde. Dovozi do plaž so večinoma že asfaltirani, najde pa se tudi še makadam. Nikjer ni nikakršnih prepovedi za kampiranje in spanje. Avtodomov je bilo kar nekaj in so vsepovsod, veliko pa je tudi šotorov, ki so bili postavljeni povsem ob morju.
Morje je bilo povsod toplo. Zjutraj je bila voda praviloma kristalno čista, čez dan pa je ob obalo naneslo smeti, takih in drugačnih. Albanija je na splošno vsa zasuta s smetmi. Ob cestah smeti ne pobirajo, zato je ponekod z njimi dobesedno vse zasuto. Okrog hotelov smeti pobirajo, vendar jih enostavno zmečejo preko ograje k sosedom.
Kosilo sva si kuhala na parkirnem prostoru nekje ob cesti. Oba naenkrat sva zagledala človeka, ki je v veliko vrečo pobiral smeti ob cesti. Bilo nama je všeč in kar malo slabo vest sva imela, da sva jih kar na splošno obtožila, kakšni packi so. Vreča je bila hitro polna in kmalu sva videla, da tista najina, o packih vseeno drži. Možakar je vrečo lepo zavezal, jo vrgel preko grmovja, ki je raslo ob cesti in začel polniti novo vrečo. In s svojim delom je bil, vsaj tako je bilo videti, čisto zadovoljen...
Popoldne sva se pripeljala do Plaže Derm. To je plaža z daljšo tradicijo, saj se vidi na objektih, ki so tu zgrajeni, da stojijo že nekaj časa. Odločila sva se , da bova tu prespala, se razume, da spet v prvi vrsti. Privoščila sva si kosilo. Kalamare s pomfrijem, Grški solati in dve pivi in plačala sva 16 €. Hrana je bila okusna in porcije velike. Prespala sva na 40.1404, 19.6421.
Noč je bila povsem mirna. Z vstajanjem nisva pretirano hitela. Po zajtrku sva še malo zaplavala, se posušila in počasi spet vzela pot pod kolesa. Kmalu sva se začela vzpenjati proti 1000 m visokemu prelazu. Na vrhu se nahaja nacionalni park Llogara. Kmalu, ko se začnete dvigati, se začno odpirati lepi razgledi na morje pod vami. Ob poti je tudi nekaj bunkerjev, ki so v Albaniji zelo številni in jih zdaj uporabljajo za vse mogoče namene. Ustavila sva se pri opuščeni vojašnici, katere naloga je bila nadziranje ceste in dokajšen del morja pod njo.

Takoj, ko sva se začela dvigati so se nama začeli odpirati krasni razgledi

Cesta je precej zavita in se konstantno, strmo dviga

Zelo hitro se znajdemo med visokimi hribi, čeprav je do morja vsega nekaj kilometrov

Zapuščena vojašnica

Kamorkoli te zanese pot v Albaniji, povsod se srečuješ...

...z bunkerji, ki jih je dal zgraditi Enver Hoxha za obrambo pred zahodom. Država je še vedno preprežena z ostanki več kot 700.000 bunkerjev

Pogled na cesto z vrha prelaza

Na vrhu sva se ustavila, da se malo sprehodiva in pretegneva. Naredil sem nekaj posnetkov, pomagal poriniti terenca lokalnim fantom, ki so prodajali med. Ravno sva hotela nadaljevati pot, je Joži opazila neko tablo in si jo ogledala od blizu. Na njej je bil opis poti na dva vrhova, oba višja od 2000 m. Opremo sva vozila s sabo, že dolgo sva se samo vozila in sedela, zato sva se na hitro odločila, da osvojiva vsaj enega. Do prvega vrha, Qores, ki meri v višino 2018 m je potrebno premagati 1000 višinskih metrov in prehoditi dobre 3 km poti. Pripravila sva si vse potrebno in točno opoldne, proti vsem gorniškim pravilom, naskočila dvatisočaka. Temperatura v dolini je bila preko 30 stopinj, a po skoraj 14 dnevni aklimatizaciji na vročino, naju to niti ni posebej motilo. Pot je bila proti najinemu pričakovanju zelo lepo označena. Je precej strma, še posebej drugi del. Zadnjih 100 višinskih metrov pot ni več označena in je tehnično zahtevnejša Polno je skal in razbitega kamenja, ki otežuje vzpenjanje. Ponekod je potrebno tudi malo poplezati. Za pot do vrha sva potrebovala 3 ure, nazaj v dolini pa sva bila po dobrih 6-ih urah. Ko sva sestopila v dolino, sva šele našla smerokaze, kjer piše, da so za pot do vrha potrebne štiri ure.
Z vrha se vidi na vse strani. Kaj točno se vse vidi niti ne vem, se pa vidi celo južno Albansko obalo, na sever pa tudi dobršen del obale in velik kos notranjosti. Ugotavljala sva, da je možno, da se vidi celo do Grčije. Bom pa goro podrobneje opisal v enem od naslednjih postov.

Fantje so bili brez štarterja, pa sem jim malo pomagal :)

Višje ko sva bila, lepši so bili razgledi

Malo sva oplemenitila vrh...

Lepo, čeprav brez življenja

Po povratku v dolino sva si najprej privoščila tuš. Pospravila sva vse najine stvari in se spustila v dolino. Kmalu se začnejo vrstiti bogate restavracije in hoteli. Ker so se nama želodca že pošteno oglašala sva se ustavila v naključno izbrani. Odkrito povedano, sva se ustavila pri prvi, ki je imela dovolj veliko parkirišče, da sva lahko normalno parkirala. Privoščila sva si bogato kosilo z vsem kar spada zraven, hiša pa nama je na koncu častila sladico, ki bi po velikosti lahko bila tudi glavna jed. Hrana je bila odlična, postrežba na nivoju, cena za vse skupaj pa neverjetnih 12 €. Kar nekajkrat sva preletela račun, če so kaj izpustili, a je bilo vse gor. Cene so mi v Albaniji resnično všeč.
Po kosilu sva se spustila v dolino. Že v Grčiji sva se pogovarjala s kamperisti z malo šibkejšimi motorji, da so imeli v obratni smeri, kot sva šla midva kar resne težave s pregrevanjem motorjev. Nama je avto ves čas delal brezhibno.
Preostali del vožnje je potekal brez posebnosti. Pred spanjem sva se želela še malo osvežiti v morju in počasi je bilo spet potrebno najti prenočišče. Vse plaže so na glavni cesti lepo označene s smerokazi. Ker praviloma niso daleč od ceste, je enostavno izbrati tisto, ki ti najbolj odgovarja. Midva nisva posebej izbirala. Ko sva se odločila, da bi se kopala, sva zavila na prvo, do katere sva prišla.
Do plaže v mestu Orikum se pripelješ po dolgi ulici s trgovinami in restavracijami. Ker nama je zmanjkalo sadja in kruha sva se ustavila in kupila litrski jogurt, dobro kilo grozdja, približno toliko mandarin in kruh. Spet so naju spravili v dobro voljo, saj sva za vse plačala 4 €.
Parkirala sva takoj, ko sva prišla na plažo, 10 m od morja (40.3311, 19.4632). Hitro sva se spravila na plažo in zadnji hip ujela sončni zahod. Na plaži sva se spoznala z gospo Bogico iz Kumanova, ki je sedela blizu naju. Zapletli smo se v pogovor in se zaklepetali do trdne teme. Povedala je, da sta s hčerko, ki dela v Ameriki, kupili apartma. Povabila naju je, da lahko pri njej prespiva, če sva prišla samo za en dan in nimava prenočišča. Razložila sva ji, da voziva "hišo" s sabo in bova prespala kar na plaži. Pokazala sva ji najino "hišo", ona pa naju je povabila k sebi še na kozarček pred spanjem. Z veseljem sva se odzvala povabilu in naš klepet se je zavlekel pozno v noč. Ob slovesu naju je povabila na obisk v Makedonijo. Ko naju pot spet zanese v tiste konce jo sigurno poiščeva. Vrnila sva se na plažo, kjer naju je čakal najin "apartma". Zanimivo je, kako hitro ti tistih nekaj kvadratnih metrov v kamperju nadomesti dom in ti nudi vso varnost, domačnost in udobje, ki ga imaš doma.
Dan je bil res poln. Zjutraj in zvečer sva se kopala v morju, čez dan sva bila na dvatisočaku, v Albaniji sva spoznala gospo, ki naju je povabila na obisk v Makedonijo... Šele, ko sva prišla v avto, sva ugotovila, da sva precej utrujena od celega dneva in dobesedno popadala sva v posteljo in v momentu zaspala.

Plaža res ni nek presežek, a nama bo ostala v lepem spominu

Takih prizorov se je potrebno kar navaditi, vsaj v Albaniji

Tako pa bo verjetno videti dobršen del Albanske obale prav kmalu

Zjutraj sva še na hitro malo zaplavala in se napotila proti domu, saj naju je čakalo še kar lep kos poti. Glede na to, da sva videla celo Albansko obalo, lahko povem, da so najlepše plaže na jugu. Ravno zato sem že na začetku napisal, da je boljše vzeti obratni krog, da se lepota stopnjuje.
Zjutraj sva bila še enkrat v nabavi. Burek stane 30 centov. Kilogram dinje je manj kot 20 centov. Cena hrane v restavracijah je za nas zelo ugodna. Hrana pa je , vsaj kar sva midva probala, zelo okusna. Če se samo malo umaknete iz turističnih delov, cene še padejo.
Albanijo sva v celoti prepeljala ob morju, mimo Drača do Podgorice v Črni gori. Mejo sva prečkala na mejnem prehodu Han i Hotit, kjer sva doživela pravi kulturni šok. Lahko rečem, da sva že marsikaj videla in doživela, takega kaosa, kot je bil tu pa še ne. Mejni prehod je bil v totalnem razsulu, saj so ga preurejali. Cesta je bila makadamska. Vsi so naju želeli prehiteti, po levi, po desni, naju odriniti, se vriniti... Kar na lepem je bila po nasprotnem pasu narejena še ena kolona, ki je zaprla ves promet iz nasprotne strani. Policaj, ki je prišel delati red, je nas, ki smo stali v koloni in ponižno čakali poslal nazaj, da se je sprostil nasprotni pas. Za piko na i pa je bila temperatura verjetno kar 40+ stopinj in res je bilo pravo olajšanje, ko sva po dobri uri zapeljala v Črno goro.

Mejni prehod s Črno goro

Zaseden nasprotni vozni pas, pred nama avtobus, ki je dvigoval oblake prahu vsakih nekaj sekund, ko mu je izpustil ventil na rezarvoarju za zrak, iz nasprotne strani pa je čakalo kar nekaj vlačilcev. KAOS...

Odpravila sva se proti Pdgorici, Nikšiču, do Bosanske meje v Humu. Od mejnega prehoda naprej je bila cesta zelo ozka, vsaj asfaltirani del. Širina asfalta je bila nekako za en osebni avto. Poširana je bila z makadamom, ki je bil pa v zelo slabem stanju. Ko je cesta spet postala cesta, sva se ustavila na črpalki, ki je za ostrim levim ovinkom. Natočila sva gorivo in se obrnila nazaj. Takoj za ovinkom, na desni strani je oštarija, ki premore zelo okusno in poceni hrano, izdelujejo svoje pivo, imajo tudi prenočišča in kolikor se spomnim, organizirajo tudi rafting. Žal imena ne vem, a verjamem, da ne bo težko najti, ker mislim, da je bila črpalka prva od mejnega prehoda.
Od tu sva nadaljevala proti Sarajevu, iz Sarajeva sva se obrnila proti Zenici, nekje pri kraju Kiseljak pa sva prespala ob cesti (43.9174, 18.1236). Od tu je sledila še vožnja do doma, kjer se najina pot spet za nekaj časa zaključuje.
Vsem, ki razmišljate o potovanju v to smer, ga toplo priporočava. Čudoviti kraji, lepo morje, prijazni ljudje, nizke cene in še kaj bi se našlo. Nama je to potovanje pomenilo enega najlepših dopustov kar sva jih do sedaj doživela. Hvala, da ste vztrajali do konca. Vesel bom vašega komentarja. Lep pozdrav do naslednjič!

Grčija in Albanija, 2017- Otok Lefkas

Iz Meteore sva se odpravila proti otoku Lefkas. Lefkas je otok na zahodni strani Grčije. Z avtom je nam najbližnji otok Krf, malo pod njim pa je Lefkas. Na otok se pride iz celine preko tunela, nato pa po mostu. Ni potrebno čakati in plačevati trajekta.
Iz Meteore je do Lefkasa dobrih 200 km. Dan je bil pošastno vroč in kar prijetno kuhana sva se proti večeru pripeljala v glavno mesto Lefkada, ki se nahaja zelo blizu lokacije, kjer se iz celine pride na otok. Po krajšem kroženju po mestu sva odkrila parkirišče tik ob marini in zelo blizu centra mesta. Na hitro sva nekaj pojedla in se odpravila na večerni ogled mesta. Mesto je prijetno, a polno, kar malo prepolno turistov. Med njimi sva slišala kar nekaj takih, ki so prihajali iz nekdaj nam skupne države. Kmalu naju je premagala utrujenost in odpravila sva se "domov". Odločila sva se, da bova prespala kar na prej omenjenem parkirišču, saj se je okoli naju nabralo še kar nekaj kamperjev, ki so imeli isti načrt. (38.8294, 20.7090)

Lefkada- marina

Zvečer je vse lepo še lepše

Parkirišče v Lefkasu sva dvakrat izkoristila za prenočevanje, ob prihodu in ob odhodu z otoka

Zjutraj sva kmalu vstala, saj če nimaš klime ni pametno čakati na najhujšo vročino. V planu sva imela poiskati kamp, kjer bi preživela nekaj dni , se malo spočila od vožnje in oprala perilo, ki se je nabralo v dneh, kar sva na poti.
Kampov je veliko, a prvi v katerem sva se lahko ustavila zaradi višine kamperja je bil kamp Santa Mavra v mestu Dessimi. Ker sva se otoka lotila v smeri urinega kazalca, je to nekje na sredini vzhodne strani otoka. Kamp je bil precej velik, čist, obala lepa, a se nekako nisva mogla odločiti, da je to to. Odpeljala sva se naprej, saj je bil na zemljevidu, ne daleč stran, označen naslednji.
Glavne ceste so lepe, stranske pa ozke, ponekod zelo ozke in nekatere tudi zelo strme. Običajno so vsaj stranske obraščene z drevjem in grmovjem. Če se voziš z avtom, ki je visok dobre tri metre, obstaja velika možnost, da se srečaš z vejo, ki gleda na cesto. Potrebno je biti zelo previden. Še večji problem nastane, ko se srečuješ z nedeljskimi vozniki, ki se bojijo zapeljati na rob ceste, ker je veliko cest prepadnih ali pa so speljane visoko nad morjem. Najraje se ustavijo na sredini ceste in čakajo, da drugi rešujejo situacijo.
Trgovin , vseh velikosti je veliko, tako , da z oskrbo ni problema. Tudi cene so v trgovinah ranga našega Hofra ali Lidla čisto primerljive z našimi.
Naslednji kamp ob najini poti je bil Poros z istoimensko plažo.Takoj na začetku, preden prideš v kamp sva videla plažo, ki nama je bila všeč. Na njej je bilo veliko ljudi, a ni bilo gneče. Kamp je precej manjši kot prvi, v katerem sva se ustavila. Je družinski in je zelo lepo urejen. Ima lepo urejene sanitarije, stare oljke nudijo bogato senco, do trgovine in restavracije pa se je potrebno povzpeti po strmih stopnicah, precej visoko. Na žalost je čisto na vrhu tudi recepcija. Sredi najhujše vročine sva se šla pozanimati, če imajo še kaj prostora in kakšne so cene. Nisva se mogla odločiti, ali bi ostala ali ne. Parkirala sva izven kampa in se odločila malo ohladiti v morju. Nisva potrebovala prav veliko časa, da sva ugotovila, da vseeno ostaneva kakšen dan. Prestavila sva se v kamp in razpostavila vse rekvizite, ki so potrebni za maksimalno domačnost in udobje. Spet sem šel v recepcijo, da naju prijavim. Ko sem se vrnil, je bilo kosilo že pripravljeno. Med jedjo pa naju je prišla lastnica obvestiti, da je ravno parcela, ki sva jo zasedla, rezervirana za neke stalne goste in naju prosi, če bi se lahko preselila na katerokoli drugo, prosto parcelo. Ni nama ostalo drugega, kot da sva se po kosilu še enkrat preselila. Popoldne sva odšla na plažo, zvečer pa presedela pred "hišo". Šele zvečer sva ugotovila, da imava za sosede starejši par iz Ljubljane, ki je bil v kampu s terencem in strešnim šotorom. V naslednjih dneh sva med pogovori izvedela, da že dolgo prihajata v ta kamp na dopust. Sta pa potožila. da bosta morala odkriti nekaj novega, ker ne moreta več vsak dan plezati po lestvi gor in dol v šotor. Upam, da sta si izmislila kaj dobrega!
Pa še koordinate najinega kampa: 38.6409, 20.6961.

Plaža in kamp

Čisto prijeten kamp

Plaža s čisto in toplo vodo

V zalivu je vedno veliko jadrnic

Plaža z druge strani

Jadrnice so bile večina najete

Prvo jutro v kampu sva vstala ob sedmih. Takoj zjutraj sem šel narediti nekaj posnetkov plaže, oskrbel sem avtodom z vodo, izpraznil wc in odpadno vodo, po zajtrku potem pa sva šla na plažo. V zalivu je zasidranih veliko jadrnic in jaht. So lepo skriti pred vetrom, na razpolago imajo lepo plažo, blizu je do restavracije, po drugi strani pa niso moteči za kopalce.
Med najhujšo pripeko sva se lotila kuhanja kosila, po kosilu pa knjiga, telefon, sudoku in dan je popoln. Popoldne sva šla še malo zaplavat. Voda je čudovita iz vseh pogledov. Zvečer sva šla na sprehod po okolici. Ljudi je povsod veliko, ni pa občutka gneče. Namenila sva se na grič z lepim hotelom, a ko sva hodila po cesti, se mi je kar sam od sebe vsilil v misli naslov poznanega filma , 50 odtenkov sive. No ja, da se ne bomo narobe razumeli. Cesta do hotela je imela toliko različnih barv zaplat asfalta, da je bilo nemogoče ugotoviti, kaj je originalna cesta in kaj krpanje. Na kar dolgi poti je veliko na pol izdelanih klopi, na katerih ni možno sedeti. Niti ene ni bilo uporabne, da bi se človek lahko usedel in užival v razgledu. Prepričan sem, da bi jih bilo lahko veliko, pa bi bile vse polne, pa še promet v restavraciji na vrhu bi se bistveno popravil.
Počasi sva se vrnila v kamp in spanje je bilo odlično. Še en lep dan sva spravila med spomine.
Sedmi dan najinega potovanja sva kar malo potegnila s spanjem. Morje je bilo ta dan še posebej čisto. Okrog poldneva sva se lotila kuhanja kosila. Po kosilu sva počasi pospravila  in se pripravila za odhod. Še enkrat sem splezal do recepcije, da sem poravnal račun. Bil sem prijetno presenečen, saj naju je dan kampiranja prišel 25 €.
Iz plaže Poros, ki se nahaja na JV strani otoka sva se podala proti jugu. Ustavila sva se v kraju Syvota. To mestece je polno restavracij in trgovinic. Do plaže sploh nisva hodila. Malo sva pofirbcala po trgovinah in se vrnila na glavno cesto. Nadaljevala sva z vožnjo v smeri urinega kazalca, okrog otoka.

Ime Syvota ji nič kaj ne pristaja, vsaj ne v takem vremenu, kot sva jo videla midva

Tukaj res ni problem zapraviti nekaj evrov

Zelo fotogenično

Najina naslednja točka je bila plaža Vasiliki. To je za naše pojme zelo dolga plaža z majhnimi kamenčki in stalnim vetrom. Zaparkirala sva se in se malo sprehodila. Videla sva veliko šol surfanja, kar nekaj izposojevalnic surfov in vsi ki so bili na tisti plaži so imeli ob sebi nekaj, kar je šlo na jadra. Nekako se nisva našla tam, zato sva naredila krajši sprehod po plaži in se odpravila naprej.

Lepa vetrovna plaža

Kolikor daleč ti nese pogled po morju, vidiš jadra

Iz Vasiliki se cesta strmo dvigne in se povzpne na višino preko 500 m. Od tu sva se spustila po ozki, zaviti in zelo strmi cesti proti plaži Gialov. Cesta je bila zaradi obnove uradno zaprta. Gostinec, ki pokrivaj plažo s svojo ponudbo je poleg znakov za prepoved vožnje po cesti postavil transparent, ki poziva k ignoriranju znakov.Na transparentu je pisalo, da je plaža odprta, cesta pa normalno prevozna. Se razume, da sva jih midva ubogala in po kar dolgotrajni vožnji se odpre pogled, ki ti vzame sapo. Turkizno modra voda, kolikor daleč ti nese pogled.Ker je plaža na zahodni strani otoka pomeni, da gleda na odprto morje, zato so tu stalno prisotni večji ali manjši valovi. Voda je čista in izredno topla. Že na polovici hriba sva s ceste videla povsem ob morju parkirane štiri avtodome. Ko sva prišla do njih, sva videla, da so vsi štirje Slovenski. Dva sta se prav kmalu odpeljala, tako, da sva midva dobila prostor. Kmalu za nama pa se je pripeljal še eden, tudi naše gore list.
Na hitro sva razpostavila stvari in se šla malo namočiti. Zaradi valov se je bilo treba kar malo potruditi, da sva prišla v vodo. Kaj hitro se zgodi, da te prevrne, ali pa vrže ven na pesek. Drugače pa čisti užitek. Za konec smo bili deležni lepega sončnega zahoda, potem pa še celonočnega koncerta bučanja valov. Do sedaj sem vedno trdil, da ima najlepše morje Hrvaška. No ja, še vedno trdim, da ima lepega.
Še koordinate do tega raja na zemlji: 38.6689, 20.5576.

Takole izgleda z vrha

Cesta je zavita in precej strma

Slovenski tabor in nekaj dnevnih kopalcev

Sončni zahod, ...

... ne vem, kaj je lahko še lepšega

Neskončna plaža

Ne, nikoli se ne naveličam

In še en dan se je poslovil...

Osmi dan naju je že po osmi uri zbudilo bobnenje morja. Še nikoli nisva doživela take "prve vrste", čeprav sva že kar lep čas avtodomarja. Enostavno nisva čutila potrebe iti v vodo, saj ti zadostuje že neverjeten razgled.
Čez noč je na plaži pod nami zraslo kar nekaj šotorov. "Stanovalce" je zbudilo šele sonce, ki je kar pozno prilezlo preko hribov do nas.
Kmalu zjutraj sva opazila na morju čudno piko, ki jo je bilo sprva samo slutiti, počasi pa je postajala vse večja in večja. Iz ene pike sta počasi nastali dve in čez nekaj časa sva razločila kanu z dvema osebama, zadaj pa sta vlekla sup z vso opremo, ki sta jo imela. In v kar velikih valovih sta pristala na naši plaži in razložila vse svoje stvari daleč naokoli. Kar težko je verjeti, da gre toliko stvari na tak majhen prostor, kot sta kanu in sup.
Dan sva preživela čisto dopustniško. Sprehodila sva se po neskončni plaži, čez dan sva bila nekajkrat v vodi, drugače pa sva sedela pod tendo in čitala knjige. Prebral sem biografijo, žal pokojnega, Tomaža Humarja. Zelo dobra knjiga, o mogoče za marsikoga malo čudnem, na vsak način pa izjemnem človeku.
Popoldne se je v našo "vas" pripeljal še en kamper iz Slovenije, iz Šmartnega ob Paki. Jože, Saša in dva sinova so prijetna družina, s katero smo takoj našli skupni jezik. Zvečer, ko smo zaključili s kopanjem in pospremili sonce k počitku, smo se usedli skupaj in ura je kar skočila na eno zjutraj. Kako malo je treba, da čisto navaden dan postane nepozaben.

V Grčiji po domače ;)

Dolgo je bila samo pika na obzorju...

Nekaj detajlov s plaže

Dnevi kar letijo. Deveti dan je že kmalu dopoldne prišel v našo "vas" še en Slovenski kamper, popoldne pa še eden, V treh dneh se nas je tako zvrstilo kar devet.
Zakrožila je novica, da se bo popoldne poslabšalo vreme. Res se je čez dan nekajkrat pooblačilo nad hribom za nami, vendar se je kmalu tudi razkadilo in se ponovno razjasnilo. Proti večeru pa se je stemnilo nad morjem. Nebo je postalo grozeče črno, morje se je močneje vzvalovilo in začelo je precej pihati. Lastnik restavracije na plaži nam je rekel, da bi bilo pametno, da se prestavimo na njegovo parkirišče. Ob močnem deževju, bi voda, ki bi pridrla s hriba lahko nanesla pesek in kamenje na cesto in bi morali potem čakati na buldožer, da nam jo očisti. To bi lahko trajalo tudi nekaj dni. Vsi smo se na hitro spakirali in se prestavili na ponujeno parkirišče.  V restavracijo smo šli na pijačo, med tem pa je začelo močno pihati in dvigati velike oblake prahu. Odločila sva se, da ne bova čakala, ampak sva se imela namen preseliti do še ene znamenite plaže, Porto Katshiki, ki je bila oddaljena 15 km. Pozdravila sva se s sosedi, zaželeli smo si vse lepo za naprej in že sva se zapodila v strmi klanec. Do vrha sva se še kar nekajkrat ustavila. Pa ne zaradi prestrme ceste, ampak, da sva fotografirala čudovito paleto barv, ki so se ustvarjale nad morjem.

Proti večeru se je začelo oblačiti...

...in morje je začelo precej močneje valovati

Nebo je bilo iz minute v minuto temnejše

Ko sva se peljala proti vrhu je nevihta dosegla vrhunec

Nebo se je začelo svetliti...

...in na koncu smo bili priča prav zanimivemu sončnemu zahodu

Do Porto Katshikija se nisva veliko zamudila. Parkirala sva na enem od treh ogromnih parkirišč zraven še dveh avtodomov (38.6024, 20.5511). Že v popolni temi sva se po veliko stopnicah spustila do plaže,ki je spet nekaj posebnega. Iz plaže se dviga čisto navpično visok klif. Ker je deževalo, sva se počasi odpravila nazaj proti avtu in se spravila spat. Deževalo je vso noč in še velik del dopoldneva. Nič nisva hitela z vstajanjem, saj sva želela videti plažo še podnevi, potem pa se odpeljati naprej. Zjutraj, ko sva bila še v postelji, nas je stresel še potres.
Ko je sredi dopoldneva dež dokončno ponehal in sva se začela pripravljati za na plažo, sva dobila obisk. Mlad fant na kolesu je prišel pobrati parkirnino. Parkiranje čez dan stane 5 €, spanje pa še dodatnih 10 €. Plačala sva samo za dnevno parkiranje, saj itak nisva nameravala prenočiti. Odpravila sva se na plažo. Ljudi je bilo malo, saj je komaj dobro nehalo deževati. Porto Katshiki je ena najlepših svetovnih plaž. Nedvomno si zasluži ta naziv, saj je res nekaj posebnega. Se pa na vsakem koraku poznajo posledice močnih potresov, ki so prizadeli Grčijo in njene otoke.

Eno od treh velikih parkirnih prostorov

Od dežja oprano

Po celi plaži je napeljana varovalna vrv, ker se kruši kamenje

Kolikor bolj jasno je bilo nebo, toliko lepša je bila voda

Pogled s plaže

Posledice potresa

Iz Porto Katshikija sva se imela namen odpeljati v notranjost otoka. Pred tem, sva mislila še natočiti vodo pri bližnjem WC-ju, kot jih je storilo že kar nekaj pred nama. Je pa ravno, ko sva se pripeljala do vode službo nastopila edina pobiralka parkirnine ženskega spola, ki je bila odločno proti. Kljub prepričevanju sodelavca, naj nama vendar dovoli, saj ni bilo nikjer žive duše in čisto nikogar nisva niti najmanj ovirala je bila neomajna v svoji odločitvi. Odnehala sva in se ponovno zapodila v klanec. Peljala sva se proti kraju Athani in nekje na pol poti ob cesti opazila majhno cerkvico, pred njo pa pipa z nekaj metri cevi. Čeprav je bilo malo nerodno parkirati na precej strmem in ozkem dovozu sva v miru natočila vodo, pospravila za sabo in se odpeljala naprej. Peljala sva se skozi Athani, Dragana, zavila na glavno cesto proti Ag. Nikitas in v kraju Chortata zavila proti Englouvi.
Englouvi je najvišje ležeča vasica na Lefkadi. Nahaja se na višini 730 m. Vasica je že iz davnine poznana po pridelovanju leče. Za shranjevanje pridelka so imeli posebne kašče, ki so zgrajene iz kamna, danes posebnost vasice in celotnega otoka. Je pa na sredi vasice ob glavni cesti cerkvica, nasproti nje, čez cesto pa veliko podzemnih vodnjakov, kamor so zbirali deževnico. Čeprav je pokrajina zelo kamnita, je veliko nekakšnih velikih kotanj, kjer imajo vinograde. Pridelajo tudi veliko žita.

Če bi sklepali po cesti, je to konec sveta

V takih kotanjah uspeva trta, žita, zelenjava...

Vodnjaki, ki jih je koristila cela vas

Kamnite kašče za shranjevanje pridelka. Veliko je že opuščenih 

Čudoviti razgledi

Majhna cerkvica na začetku vasi

Iz Englovija sva se odpeljala do cerkve Profiti Ilia. Do nje vodi strma in dokaj "utrujena" cesta. Cerkvica stoji na mestu, od koder se vidi praktično na vse strani otoka. Razgledi so neverjetni in kar težko se je spet spustiti v dolino. No ja, seveda sva se spustila. Del poti sva se vozila po isti cesti kot gor, nato pa sva zavila proti Lefkadi, ker sva morala obnoviti najine zaloge. In največ trgovin je ravno v in okrog Lefkade. Ker nama je ostalo še nekaj dneva, sva se mimogrede zapeljala še do plaže Ag. Nikitas. Pred večerom sva se želela še malo osvežiti. Plaža je lepa, peščena. Če bi prišla od doma, bi rekla vau, zdaj pa ni na naju naredila prav nobenega vtisa. To pomeni, da tudi preveč lepote na enkrat ni dobro.
Tako, kot sva spala v Lefkadi, ko sva prišla na otok, sva prespala še enkrat, ko sva otok zapuščala. Kar nekaj kamperjev je bilo okrog naju in človek se čudi, da se ne najde nekdo, ki bi postavil rampo in začel kasirati. Splača se izkoristiti, dokler traja (38.8294, 20.7090).
V Lefkadi sva si privoščila obilno večerjo. Vem, da ni to ravno zdravo, je bilo pa vseeno zelo dobro. Imela sva namen iti na giros, če sva že v Grčiji, pa naju je malo zaneslo. Vsedla sva se v restavracijo in iz množice girosov na jedilnem listu izbrala mešanega za dve osebi. Dobila sva tak pladenj, da bi se z lahkoto nasitili štirje lačni rudarji. Počasi sva se lotila tistega kupa, a je bil vseeno prevelik.  Po večerji sva si privoščila kar dolg sprehod po mestu, v upanju, da porabiva vsaj kakšno kalorijo, preden se spraviva v posteljo.

Kar nekaj časa nisva bila lačna

Plaža Ag. Nikitas

Plaža mogoče res ne, sončni zahod pa vedno očara

Naslednji dan sva vstala malo po sedmi uri, a je sonce že kar pošteno pripekalo. Spet so se oblaki razpodili in očitno bo spet tisto pravo poletje. Ta dan sva planirala zapustiti Grčijo in se zapeljati do Albanije.
Prevoziti sva morala še kakih 100 km Grčije, da sva prišla do Konispola, mejnega prehoda z Albanijo.Na Grški strani sva se postavila v kolono, potem pa sem se brez avta postavil v vrsto pred policijskim okencem. Ko sem tam opravil sem moral cel postopek ponoviti še pri cariniku. Vse skupaj je trajalo kake pol ure. Avta in vsebine ni nihče niti od daleč pogledal. Na Albanski meji pa sem imel očutek, da policist dela najin portret, toliko časa si je vzel, da je vse prepisal z dokumentov. Carinik je ves čas tiho stal zraven in čakal, da pride na vrsto. Ko je prišel na vrsto je samo pogledal skozi odprta vrata v kamper in brez vsake besede odšel. Šele, ko je šel carinik proti svojemu okencu sva videla, da je invalid z obema umetnima nogama. Po svoje sva ga občudovala, da je skoraj pol ure negibno stal na soncu in čakal policaja, da je naredil svoje.
Zaključila sva z Grčijo. Mislim, da se bo treba še vrniti. Videla sva jo samo en košček in lahko rečem, da naju je očarala. Kako sva se imela v Albaniji, pa si lahko preberete v mojem naslednjem zapisu. Hvala, da me spremljate! Vesel bom vsake kritike ali pohvale, saj le tako lahko izvem, kako ste zadovoljni z mojim pisanjem.