Križarjenje po zahodnih Karibih - 2. del

6. dan

Prvi postanek smo imeli na Kajmanskih otokih. Ustavili smo se na Grand Kajmanu, ki je največji od treh otokov, ki sestavljajo to otočje.

Pristanišče za potnike s križark. Takoj, ko stopiš na kopno, te napadejo domačini s programi, kako lahko najbolje porabiš čas, ki ti je odmerjen za oglede. Za cene se je potrebno pogajati, saj so v začetku precej napihnjene. Se je pa v vsakem primeru ugodneje dogovoriti za izlet z domačini, kot pa ga vzeti na ladji.

Najstarejša naseljena hiša na otoku. Ima zelo ugodno lego, ker je preživela že kar nekaj uničujočih orkanov, ciklonov in ostalih ujem, ki jih druge hiše niso.

Del, ki mu rečejo pekel. Tu so ohranjene korale, kar priča, da je bil ta del nekoč pod vodo. Korale niso več žive, so pa vseeno zanimive. Ker pa je v neposredni bližini še restavracija s trgovino s spominki, imajo tudi domačini nekaj od tega.

Kokosove orehe prodajajo, kot pri nas , recimo, kostanj. Vsepovsod sva srečevala te "kioske" in pri vsakem sva rekla, da zdajle ne bova jemala, saj bo sigurno še prilika. Ja, točno tako, saj bova še kam šla, pa ga bova probala...

Prizorišče najinega prvega potopa v morje.

Ker je moda "selfijev", se mu tudi jaz nisem odpovedal. Sem se pa prvič srečal s podvodno fotografijo. Začetki so bili precej borni, zato težko pokažem na slikah vse, kar je bilo videti pod vodo. Nekaj se pa vseeno vidi.

Prve korale, ki sem jih srečal...

Zelo pisane ribice, ki jih je kar precej, na desni pa je precej velik bežeči rak... :-)

Zanimiv kamen, oblečen v korale.

Tako izgleda potapljaški tečaj. V sredini je kandidat, na vsaki strani pa sta inštruktorja.

Mladiček na pločniku, mama pa je ušla za ograjo. Kar precej večja od martinčkov, ki jih poznamo pri nas.

Kajmanski otoki so poznana davčna oaza. Vsaka večja banka, ki da kaj nase, ima poslovalnico tudi na teh otokih. Zanimivi so zato, ker nimajo davkov. To se vidi tudi po samem standardu, ki je dokaj visok. Vseeno pa so med ljudmi velike razlike. Nekateri imajo res veliko, drugi pa se borijo z revščino. 

Na otoku živi približno 50 000 ljudi, imajo 500 bank in 400 pretežno katoliških cerkva.

Mesto je lepo urejeno in čisto. Hiše so nove, ali pa lepo obnovljene. Tudi vozni park je zelo dober.

Še ena iz pristanišča.

Naša lepotica v vsej svoji lepoti. Za primerjavo velikosti pa barka za 100 potnikov, privezana ob bok ladje.

7.dan

Nekje na morju pred Mehiškim otokom Cozumel, kamor smo bili namenjeni ta dan.

Hodnik na ladji. S koraki sem nameril okrog 100 metrov.

Vsepovsod in ob vsaki priložnosti so nas fotografirali in snemali. Cena fotografije, ki jo je bilo možno že zvečer kupiti na ladji pa se začne pri 30 dolarjih.

Zanimivo bi bilo zbirati registrske tablice z različnih koncev sveta... Najela sva avto, kateremu pripada ta tablica in z njim prepeljala del otoka ki je prevozen. Pol otoka je namreč preraslega z džunglo.

Spet "martinček", tokrat malo večji.

Vse kar stoji ob glavni cesti je lepo in namenjeno turistom. V pogovoru z domačini sva izvedela, da vsi delajo, da bi si zaslužili toliko, da bi lahko zapustili otok in se odpravili v Ameriko in tam poizkusili srečo.

Za kopanje so primerne plaže na zahodni strani otoka, ki so obrnjene proti celini in so večinoma peščene. Na vzhodni strani otoka pa so plaže v glavnem kamnite in morje zelo razburkano. Razen nekaj majhnih skritih zalivčkov je kopanje na tej strani otoka smrtno nevarno.

Tukaj te resnično mine želja po kopanju. Čisto ob vodi se zaradi hrupa valov skorajda ne da pogovarjati.

Prikupne kolibe ob obali, koder gre tudi glavna in edina cesta okrog otoka. Natančneje, okrog polovice otoka.

Drevesa so nizka, bolj podobna grmovju. Kjer ni izsekane poti, je nemogoče hoditi. Pa tudi nevarno je zaradi divjih živali.

Neprehodna divjina, polna življenja.

Najin avto, levo morje, desno pa gozd, ki je zelo malo podoben našemu.

Lepo, ampak zelo bučno.

Restavracija ob morju.

Šank na prostem s streho iz majic z vsega sveta.

Kokos, ki ga je od kdovekod naplavilo morje.

Iskanje kosila.

In še večji "martinček". Tokrat sem moral uporabiti malo paparazzi veščin, saj je lastnik za slikanje hotel plačilo.

Kokosovi orehi rastejo povsod.

Vse palme so bile polne teh črnih vreščačev.

Skromna notranjost cerkve, na katero sva naletela ob enem od postankov.

Jadrnice čakajo kar z dvignjenimi jadri.

Da se vidi, da smo v Mehiki.

Dobili smo sosede.

8. dan

Naš tretji postanek je bil v Belizeju (Belize City).

Tudi tukaj so nas na obalo vozili, tokrat s katamarani.

Še ena registrska tablica.

Taxi malo drugače, kot smo ga vajeni.

Tudi tukaj je opaziti velike razlike med bogatimi in revnimi.

Vsak se znajde po svoje, je pa vse podvrženo turizmu. Ko pristane ladja s turisti, mesto oživi. 

Deklica v šolski uniformi.

Tukaj poteka 2. največji koralni greben na svetu. Odločila sva si ga pogledati od blizu.

Med čakanjem na čoln, ki naj bi nas odpeljal na greben, se je naši ladji, ki je bila zaradi plitvega morja  zasidrana daleč zunaj, pridružila še ena ladja. Domačini so nam povedali, da je včasih v pristanišče pripluje tudi po pet ali več ladij na dan.

Res divja vožnja na koralni greben.

Nekaj posnetkov morskega dna.

Korale.

Mini otočki so razmetani vsenaokrog.

Še ena oblika korale. Ali jo je nekdo odlomil, ali pa jo je morje samo odvrglo na obalo.

Dan je kar prehitro minil, vodo v pristanišču pa so barke, ki so nas vozile nazaj na ladjo, tako premešale, da je bila čisto blatna.

Na ladji smo uživali v lepem sončnem zahodu. Človek se jih kar ne naveliča.

9. in 10. dan

Naša zadnja destinacija je bil otok Roatan v Hondurasu. Že takoj na vstopu v pristanišče nas je pozdravilo malo nenavadno ladijsko pokopališče.

Borba za vsakdanji kruh.

Trio na ksilofonu. Ves čas igrajo en in isti komad. :-)

Najela sva taxi in z njim obkrožila del otoka. 

Najin taksist se vozi na delo s sosednjega otoka.

Še ena za v zbirko...

Restavracija...

Odpeljali smo se v notranjost otoka na precej visok hrib, kjer je bila nekakšna tržnica. Bila sva začudena nad cenami, saj so bile za nekatere stvari tudi nekajkrat nižje, kot v turističnih predelih ob morju.

Medtem, ko sva se razgledovala za spominki, naju je voznik mirno čakal.

Ogledali smo si nekakšen živalski vrt, kjer so otoške živali ograjene, vendar živijo praktično v svojem naravnem okolju. Videla sva celo razvojno stopnjo metuljev.

Metulji so res lepi in veselje bi jih bilo poloviti v objektiv fotoaparata, toda čas je neusmiljeno priganjal.

V živalskem vrtu je kar nekaj vrst opic. Nekatere so spuščene in imajo rade ljudi, saj vedo, da je malica zagarantirana.

Tudi ta žival je podvrsta opice. Mislim na tisto manjšo, v naročju. Deček na desni pa je bil najin vodič. Lepo govori angleško, govoriti pa se je naučil od gostov. Njegov materin jezik je španščina.

Ladjo se je dalo videti s kar nekaj koncev otoka.

A ste tako že videli?

Ročno obdelane lesene mize, stoli, skrinje, ...

Marsikatera frizerka bi se je razveselila...

Paša za oči...

Plaž s toplim morjem je v izobilju...

Težko je verjeti, da je na drugi strani ograje lahko smrtno nevarno, če ne poznaš zakona divjine.

Sledi nekaj naključnih fotografij iz avta...

Ceste po otoku so v glavnem makadamske in še te so praviloma v zelo slabem stanju zaradi ogromnih količin dežja, ki pade v deževni dobi. Asfalt je predvsem v mestu, ceste so zelo ozke. Marsikje se ne moreta srečati niti dva osebna avtomobila. Brez dvoma pa so strokovnjaki za elektriko...

Hiše, tudi v mestu, so pretežno lesene. Vsepovsod nekaj visi, tako, da nikoli ne veš, ali gre za trgovino, ali le sušijo perilo.

Vse hiše so mešanica stanovanj in različnih lokalov.

Kamion, ki še vedno služi namenu. Lastnik mora imeti kar dobre veze, da ga spustijo skozi tehnični pregled...

Vstop na plažo za ladijske goste.

Sem jih že skoraj kupil, pa so me zadaj malo žulile...

Plaža, ki je namenjena izključno gostom z ladij. Poskrbljeno je za hrano, pijačo, lahko se odločite za veslanje, plavanje z delfini, potapljanje...

Plaža je čudovita, z veliko ležalniki v senci palm.

Ladje so zasidrane skoraj v gozdu, do nekaj minut hoje oddaljene plaže pa se gostje lahko peljejo s sedežnico.

Nad ležalniki se podijo različne ptice, ki znajo biti včasih pošteno glasne.

Ko  se potniki vrnejo na ladje, pa je prizor na plaži videti približno takole.

Še odvežejo nas in gremo proti domu.

Most, ki je je del pešpoti z ladje do plaže. Če se komu ta razdalja zdi predolga, se lahko pripelje na plažo kar s sedežnico. 

Še zadnji posnetek plaže z ladje ob odhodu. Gostov ni, osebje je svoje naredilo in odšlo domov, vse je pripravljeno za nove goste...

Skupinska aerobika pod vodstvom animatorja. Animatorji so še posebej dobrodošli, med celodnevnimi plovbami, ko se na ladji resnično ves dan nekaj dogaja.

V sobi naju je čakala velika žaba ...

... po večerji še zadnja predstava v dvorani, ..

... za zadnjo noč pa sva za družbo dobila še opico.



Naslednji dan smo prispeli v Miami, kjer sva se odpeljala na letališče, po 12-ih urah odletela proti Rimu, od tam v Trst, iz Trsta pa sva se odpeljala z avtobusom do Ljubljane, kjer naju je čakala Tjaša in naju pripeljala domov. Dan je bil spet zeeeeeeeloooooo dolg, ampak sploh ne dolgočasen. Bilo je lepo in upam, da bova kaj podobnega lahko še kdaj ponovila.