Kališče, 1534 m

Vremenska napoved za soboto je bila dobra. Ne dobra, bila je odlična in odločitev je padla zelo na hitro. Dom na Kališču.

Že zjutraj je bilo nebo brez oblačka, skozi Ljubljano tradicionalna megla, Gorenjska pa spet "šajba".

Parkirala sva v Bašlju in se zapodila v hrib. Nekaj časa sva sicer hodila po senci, ker je bilo sonce še za hribom, kmalu pa se je povzpelo in pričelo prijetno greti. Vso pot sva prehodila v kratkih rokavih in bila razočarana, ker so kratke hlače ostale doma. Na vrhu pa-ALELUJA. Meglice po dolini so bile kot v kakšnem kičastem filmu. Kar nekaj časa sva sedela in se opajala,

Ko sva se vračala v dolino sva srečevala še cele procesije ljudi, ki so se pomikale proti vrhu. Izbira je bila nedvomno prava. Hoja je bila prijetna, tehnično nezahtevna, pot pa vzorno označena. In če se še spomnimo, da smo bili 7. novembra, verjetno sploh vsi ne boste verjeli, da je to sploh možno.

Celotna pot poteka po gozdu.

Gozd se kar na nekaj mestih razpre in pred nami so čudoviti razgledi.

Če pa je v začetku novembra še vedno poletno vreme, je to še toliko lepše. 

V dolini megla ustvarja čudovite prizore.

Ste pozabili uro doma? Ni problema...

Najlepše je v hribih, ko te ves dan spremlja senca.

Tudi na pošast, ki se je zagledala v dolino, sva naletela.

Ko se dvigneš nad gozdno mejo, se odpre takle pogled, ... 

... nad nami pa vrh in planinski dom, ki kraljuje na njem.

Še vsi pomembni podatki.

Tukaj pa zmanjka besed ...

Nad Kališčem se dviga mogočni Storžič. 

Triglav se zdi tako blizu, da imaš občutek, da bi lahko kar skočil nanj. 

Prizori se menjajo, kot bi gledal foto predstavitev.

Nisem se mogel zadržati, da ne bi še enkrat pritisnil.

Še en pogled na drugo stran, ... pa domov.