Bosna

Tokrat sva se na pot odpravila v družbi Mateje in Andreja. Že dalj časa smo se pogovarjali, da bi se odpravili na pot z avtodomom, saj bi bila za njiju to prva taka izkušnja. Sistem: bi bilo dobro..., lahko bi..., kaj pa če..., se ni obnesel. Sama sva se dogovorila za datum in okvirni načrt potovanja, ju poklicala po telefonu in ju postavila pred dejstvo. Gremo čez dva dni, smer Bosna. Na drugi strani je bilo najprej malo tišine, potem malo smejanja, ker je bil predlog malo nepričakovan in po še nekaj tišine...pa probajmo. In smo šli.
V četrtek zjutraj sva ju pobrala z vso prtljago in odpeljali smo se dogodivščinam naproti. Prvi naš cilj je bil Banja Luka in sicer obisk tržnice. Pot ni bila nič posebnega, saj sva jo sama že kar nekajkrat prepeljala. V prijetnem kramljanju pa se mi je tudi časovno zdela precej krajša kot običajno. Šoping je bil uspešen in čevapi "Kod Muje" so se prav prilegli. Malo kasneje, v bližnji slaščičarni, pa smo , zahvaljujoč se našim lačnim očem naročili toliko slaščic, da so nas prišli občudovat vsi zaposleni, če bomo vse naročeno tudi pojedli. Priznam, da smo malo pretiravali, a tudi tu na koncu zmagali.
Ker smo vsi štirje otroci socializma, rojeni v nekdanji skupni Jugoslaviji, je bilo kar nekako logično, da se zapeljemo do Jajca, ki si ga v osnovni šoli moral poznati, če si hotel ali ne. Ustavili smo se na parkirišču ob glavni cesti, da bi jima pokazala sliko, ki smo jo imeli včasih v učbenikih za spoznavanje narave in družbe, pa nekaj ni štimalo. Prepričan sem bil, da je grmovje malo zraslo, pa se ne vidi več, tako kot se je. Šele kasneje, doma, sem izvedel, da so s precej velikim gradbenim posegom čisto predelali slap in ga "skrili" za grmovje.

Jajce

Mogočen slap , ki je po gradbenem posegu videti še večji

Po ogledu mesta Jajce smo se odpeljali nekaj kilometrov naprej do znamenitih "plivskih vodenic". To je 20 vodnih  mlinčkov, ki so jih pred nekaj sto leti postavili med malo in veliko Plivsko jezero. Danes ne služijo več svojemu namenu, so pa zanimiva turistična atrakcija. V kratkem naj bi jih vsaj nekaj usposobili, da bi bili še bolj atraktivni.

20 mlinov, ki so bili zgrajeni že v srednjem veku, stoji med malim in velikim Plivskim jezerom

Mlini so narejeni iz hrastovega lesa, brez stropov, oken in dimnikov

Vsaka družina je imela svoj mlin, koristili pa so ga lahko samo člani ožje in širše družine

Dostop je zelo enostaven, razen v sezoni, ko je veliko obiskovalcev

Malo Plivsko jezero

Veliko Plivsko jezero

Drugi dan smo se odpravili proti Sarajevu. V mesto smo prispeli kmalu zjutraj, tako, da smo bili priča njegovemu prebujanju. Zapeljali smo se do dvorane Zetra, ki je leta 1984 gostila sklepno prireditev zimskih olimpijskih iger. Ob dvorani je bila steza za hitrostno drsanje, v dvorani pa so se odvijali boji na ledu. Dvorana je bila med zadnjo vojno skoraj povsem uničena. Pri obnovi je priskočil na pomoč mednarodni olimpijski komite in dvorana danes spet služi svojemu namenu. V neposredni bližini  dvorane pa se nahaja tudi stadion Koševo.

Vsaj pri meni je spomin na olimpijske igre v Sarajevu še kako živ, še posebej, ker sem bil ravno tisto leto tudi sam na služenju vojaškega roka v Bosni

Stadion Koševo

Na zelenici ob dvorani pa je dobilo svoj prostor pokopališče, ki nas opozarja, da se ne bi ponovila več kot tri leta trajajoča mora. Zaradi pomanjkanja prostora in ogromno število žrtev, so bili prisiljeni mrtve pokopavati tudi na stadionu...

Sarajevo se ponaša z visokim Avazovim stolpom, ki meri v višino kar 172 m. To je najvišja zgradba v Bosni. V 35. nadstropju se nahaja restavracija in razgledna terasa, ki nudi pogled na skoraj celotno Sarajevo. Stolp se uvršča med deset najlepših podobnih zgradb na svetu.

Stolp Avaz

Res je nekaj posebnega

Razgled iz stolpa

Večina zgradb je narejena na novo, ali pa temeljito obnovljeno, saj je bilo med vojno mesto bolj ali manj porušeno in uničeno

Večina dreves v centru mesta je bila med vojno podrta in uporabljena za ogrevanje

Sarajevo je lepo mesto. Glede na to, da je bilo med vojno skoraj do tal podrto, je veliko zgradb povsem novih, ostale pa so temeljito obnovljene. Na vojne strahote opozarjajo samo neskončna pokopališča, ki so okrog in okrog mesta. Kljub temu pa je mesto ohranilo izjemne zgodovinske bisere, ki jih je po mestu kar nekaj. V veliki večini so na pomoč priskočili tuji sponzorji, ki so reševali zgodovinsko pomembne objekte za mesto.
Ljudje so prijazni in zelo odprti. Kadarkoli sem bil v Bosni, sem vedno dobil občutek, da sem dobrodošel. Na splošno pa sem prepričan, da lepa beseda, običajno, najde lepo mesto.

Ne pozabite, zapomnite si in opominjajte...

Obnovljena univerzitetna knjižnica

Baščaršija

Vhod v eno od restavracij na Baščaršiji

Malo folklore

Burek, čevapčiči, baklava,...,  kar sline se pocedijo

Še en "črn" spomin na vojno. Stena z imeni, pokončanih z mino, izstreljeno na tržnico

Iz centra smo se preselili na obrobje mesta. Obiskali smo tunel, ki je bil med obkolitvijo mesta edina povezava z zunanjim svetom.
Mesto je bilo obkoljeno in odrezano od sveta 1425 dni in vsak dan je bilo nanj izstreljenih povprečno 330 granat. Najhuje je bilo 22. julija 1993, ko je bilo na mesto izstreljenih 3777 granat (podatek združenih narodov). Sarajevo je v vseh teh dneh izgubilo 11541 prebivalcev, od tega je bilo kar 1601 otrok.
Povsod, kamor je priletela granata, je za njo ostala sled. Na asfaltu to izgleda kot cvet, zato so jih poimenovali Sarajevska roža. 100 so jih označili in sledi pobarvali z rdečo barvo. Rože so postale simbol žrtev mesta, rdeča barva pa ponazarja prelito kri nedolžnih ljudi.

Stanovanjska hiša, kjer je bil vstop v tunel

Kratek del tunela, ki je še ostal

Sarajevska roža. Označili so jih sto, a jih je veliko izginilo med obnovo mesta

Iz Sarajeva smo se odpravili še malo južneje. Naš cilj je bil prizorišče snemanja filma Bitka na Neretvi, Jablanica. Muzej, ki je bil prvotno posvečen drugi svetovni vojni, predvsem prav bitki za ranjence na Neretvi, je sedaj v veliki meri postal muzej zadnje vojne v Bosni. Okolica muzeja je bila močno poškodovana in bolj ali manj taka tudi ostala. Za ogled muzeja smo bili prepozni, midva pa sva si ga že ogledala nekaj časa nazaj, ko sva obiskala ta kraj. Sprehodili smo se do reke, naredili nekaj posnetkov in se počasi odpeljali naprej. Odločili smo se za večerni obisk Mostarja. V času izven sezone ni problemov z gnečo. Parkirali smo zelo blizu starega mosta in se sprehodili skozi stari del mesta. Poleg tega, da so že zdavnaj postavili novi most, ker so starega podrli agresorji z obstreljevanjem mesta, je zdaj tudi ostali del mesta lepo obnovljen. Le redkokje še srečamo posledice vojne.
Jaz sem šel malo po svoje, saj sem hotel narediti nekaj večernih posnetkov mosta in okolice. Ko se je preostali del ekipe vrnil iz raziskovanja mesta, smo se počasi odpravili proti avtu. Odločili smo se, da bomo kar prespali kjer smo bili parkirani, drugi dan pa si mesto še enkrat pogledali pri dnevni svetlobi. Enoglasno smo se strinjali, da je mesto veliko lepše, če si ga ogleduješ zvečer pri umetni svetlobi.

Na poti proti Jablanici smo se na hitro ustavili v simpatičnem mestecu Konjic

Posebnost mesta je kamniti most iz 16. stoletja

Muslimansko pokopališče

Muzej posvečen ranjencem na Neretvi, zdaj pa je velik del namenjen zadnji vojni

Most preko Neretve, ki je bil postavljen in uničen za namene snemanja filma

Zgodovinski vlak pred podrtim mostom bi bil potreben temeljite obnove

Še iz druge strani

V Mostar smo prišli, ko se je že zvečerilo

Poleti se tukaj vse naokrog tare ljudi

V vsej svoji lepoti

Pogled z mosta

Zvečer, ko turisti izginejo iz mesta, elitne točke zasedejo domačini

Lepo...

Mostar podnevi

Novi stari most

Detajl z džamije

Lepo obnovljeno. Midva sva videla to v še precej klavrnem stanju samo nekaj let nazaj

Iz Mostarja smo se zapeljali do Blagaja. V njegovi bližini se nahaja izvir reke Bune, ali kot ima uradno ime, Vrelo Bune. Sam prostor ni pretirano velik, je pa zelo slikovit in zanimiv v vseh letnih časih. Voda izvira iz votline 200 m visoke skalne stene. Reka Buna teče pod tem imenom 9 km, nato pa se zlije v reko Neretvo. Vrelo Bune je pomembno tudi po zgradbi imenovani Tekija. Nahaja se tik ob robu izvira, izhaja pa še iz Turških časov. To je verski objekt, kjer so delovali derviši.
Iz Mostarja smo se obrnili proti Dalmaciji. Seveda pa našemu raziskovanju še ni bilo konca. Spotoma smo se ustavili v Međugorju. Ne mislim razpravljati o tem, kaj je kdo videl in kaj ni, saj si o tem niso složni niti največji strokovnjaki iz tega področja. Upam pa se trditi, da je velik čudež že to, kaj se da narediti iz uboge vasice sredi nič v vsega nekaj letih.

Vrelo Bune

Organizirani so prevozi s čolnom, ki te popelje v votlino

Tekija, v kateri so delovali derviši

Tekija je danes tudi muzej

Čisto blizu meje s Hrvaško smo se ustavili še za hiter ogled slapa Kravice. Ko sem ga videl prvič me je očaral, tokrat pa rahlo razočaral. Še vedno je lep in zanimiv. Ko sem ga videl prvič, je bil bogatejši z vodo in verjetno malo manj skomercializiran, kot je sedaj. Pa vseeno, slap je čudovit in vreden ogleda.

Na poti proti domu smo se ustavili še v Makarski, kjer je fotoaparat ostal v avtu. Teh nekaj dni je bilo potovalno dokaj nenapornih in zelo zanimivih.
Za konec mogoče še kakšna beseda za tiste, ki jih zanima podobna pot z avtodomom. Na splošno Bosna ni zahtevna za tovrstno potovanje, sploh izven sezone. Vse noči smo prespali "na divje", kar pomeni, da smo se ustavili in prespali praktično kjer nas je ujela noč. Midva na splošno nisva imela s spanjem še nikjer težav, pa sva prespala že ogromno noči po celi Evropi na prostorih, ki niso bili avtokampi ali posebna parkirišča za avtodomove (PZA).Pri izbiri prenočišča vedno gledava, da se ne ustaviva na privatnem zemljišču, če pa že, obvezno prej vprašava lastnika, če dovoli. Običajno ni problema. Vedno se zaparkirava tako, da nisva nikomur v napoto pozno zvečer, zjutraj pa se kmalu spet odpeljeva.
Narava v Bosni je zelo lepa. Smeti, ki jih je bilo včasih zelo veliko, so začeli počasi pospravljati in odvažati, tako da se stanje počasi izboljšuje. Hrana je zelo dobra in poceni, tako da tudi kuhanje v avtu ni potrebno. Bosna je vsekakor destinacija vredna ogleda. Je pa tudi nam blizu, tako  da se jo splača obiskati tudi za samo nekaj dni.
Mateja in Andrej sta prestala ognjeni krst. Zatrdila sta, da jima je bilo všeč in počasi so se začeli odpirati novi načrti. Za sedaj naj bo dovolj, ko spet pridemo od kod, se bomo pa že kaj oglasili. Pa lepo pozdravljeni in hvala, da ste z mano!