Z GK Limberk smo lansko leto prehodili prvi del Labinske planinske poti (LPP) od Rabca do Skitače. Logična posledica tega je bil letos na vrdsti še drugi del poti. Drugi del LPP pa je potekal od Brseča do Rabca. Praviloma se celotna pot prehodi v treh dneh, mi pa smo jo skrčili na dva dneva.
Že v petek sva se z Joži odpeljala v Rabac, da vse v miru pripraviva, popoldne pa sva si imela namen ogledati še start tekačev na 100 milj Istre. Tekači in seveda tudi tekačice, so morali preteči 168 km in splezati med tekom 6500 m visoko.
Nama je bilo še bolj zanimivo, ker sva nekaj tekačev tudi osebno poznala. Najhrabrejša med njimi je bila Katja Kegl Vencelj iz Šentvida pri Stični, ki se je lotila kar cele proge. V 23-ih urah in 25-ih minutah si je pritekla 2. mesto med ženskami in 13. mesto absolutno. Še od tukaj moj globok poklon in iskrene čestitke. Mislim, da ni treba probati, da bi vsaj približno vedeli, kako napornih je bilo teh 23 ur in pol. Bravo Katja!
Torej, prvi dan sva pripravila vse potrebno, drugi dan pa je šlo tudi pri nas zares. Prvi moji dve uri tega dne bom kar izpustil, ker sta bili katastrofalni. Več stvari skoraj ne more iti narobe v tako kratkem času. Pa vendar, ko so se planinci začeli zbirati, se je stanje normaliziralo in cel dan je bil en sam užitek. Vreme je bilo idealno, družba , kot si jo lahko le želiš, sama pot pa čudovita z dih jemajočimi razgledi.
Hodili smo kar dobrih osem ur, naredili okrog 23 km in opravili s 1200 višinskimi metri. Vsi pohodniki so bili presenečeni nad težavnostjo poti, saj smo itak na morju. Prijetno utrujeni smo se v avtokampu v Rabcu malo podprli , saj je nekakšno nepisano pravilo, da vodnik po turi pripravi "malico". Za konec pa še nekaj slik, da nam boste malo "fouš".
|
Labin |
|
Rabac iz starega dela mesta Labin |
|
Malo poseben Ameriški tekač v sandalih in krilu. Startal je na 168 km. |
|
Katja in njen soprog in trener Toni, sicer tudi zelo uspešen tekač |
|
Start na 100 milj ali 168 km. Startalo je 373 tekačev. Na cilj jih je prišlo 261, 112 pa jih je odstopilo. Zgovoren podatek... |
|
Katja po dobrih 10-ih km teka še vsa spočita in nasmejana, nekateri pa že tik pred izčrpanostjo
|
|
Mi smo se zjutraj, ko so tekači pretekli že celo noč, začeli zbirati na parkirnem prostoru v Brseču |
|
Brez skupinske slike in malo heca ne gre |
|
Le nekaj metrov od parkirnega prostora se začne zares |
|
Ja, hitro nas je segrelo... |
|
Do vrha Sisola se pot strmo dviga in Brseč je kaj kmalu globoko pod nami |
|
Šestnajst se nas je zbralo... |
|
Skrbnika poti je potrebno pohvaliti, saj je pot zelo lepo urejena in vzorno označena |
|
Mene še vedno navdušujejo izrazito hribovske poti in razgled na morje |
|
Še malo pa bomo na vrhu |
|
Naravno okno... |
|
Čepičko polje. Od nekdanjega jezera so Italijani v letih od 1928, do leta 1932 skopali 4560 m dolg in približno 4 m visok tunel do Plomin luke in tako pridobili kvalitetno in rodovitno obdelovalno zemljo |
|
V daljavi Učka |
|
Grebenska pot po Sisolu je kamnita in potrebno je biti zelo previden |
|
Na vrhu je malica že kar lepo "sedla" |
|
Kar težko je bilo spet vstati |
|
Važno, da kdo ne manjka in da je ptič vedno obrnjen gor :-) |
|
Kvarnerski zaliv z otokom Cres kot na dlani |
|
Kamna ne manjka |
|
Brseč je že čisto majhen, vidi pa se ga vse do vrha |
|
Vreme z vsemi njegovimi detajli smo imeli naročeno... |
|
Trajekt s Cresa |
|
Iz 835 m, kolikor meri Sisol malo dol, pa spet malo gor... |
|
Vsaka podobnost z Ljubljanskim potniškim prometom je zgolj slučajna... |
|
Zdaj pa do morja |
|
Proti Plominu |
|
Celo kamen je nagnjen ves v eno stran. Verjetno zaradi burje... |
|
Transport premoga za elektrarno |
|
Tudi rožice se najdejo |
|
Požari, ki jih je bilo na tem mestu veliko, so zahtevali svoj davek |
|
Poln hrib nas je bilo |
|
Jezero, ki ga je v poletni vročini samo za vzorec |
|
Prišli smo do morja, tukaj pa je ideja, za kaj lahko še porabite čoln, če ga imate |
|
Spet smo zagrizli v hrib. Pred tem pa smo se razdelili v dve skupini in se razdvojili |
|
Pogled na Plomin luko |
|
Tudi plezali smo... |
|
Še iz druge dtrani |
|
Kljub temu, da sem turo pripravil in jo uradno vodil, je mojo funkcijo prevzel domačin in dober prijatelj Radenko (drugi z desne). Še nekaj let nazaj izraza rekreacija praktično ni bilo v njegovem besednjaku, zdaj pa skoraj vsak dan teče po teh hribih in pozna vsak kotiček. Meni je ostala funkcija metle, od "novega" vodnika pa smo dobili kar nekaj informacij, ki bi nam drugače ostale skrite. Za letos hvala in se priporočamo za naprej... |
|
Narcise so že skoraj odcvetele |
|
Malo martinčkanja na drugem vrhu ture, Standarju (474 m) |
|
Še en pogled proti Lošinju |
|
Zanimiva pečina na poti proti Rabcu |
|
Zadnji del poti je nekaj posebnega, saj se zaradi strmega terena v dolino spušča ob alu pletenici |
|
Ob vodi v dolini, ki je bila lani zgolj malo večja luža |
|
Še obvezna pogostitev na koncu in analiza kaj in kako bi, če bi... :-) |
Imeli smo se lepo, vsaj tako so mi vsi udeleženci zatrjevali. Tura je bila za začetek sezone mogoče malo težka, a enkrat je treba začeti. Hvala vsem za udeležbo in prijetno družbo. Vsem, ki ste manjkali, pa naj bo vsaj malo žal.
Hvala, da me spremljate in sploh ne bom zameril, če kdo kaj pokomentira, ali še komu posreduje moje pisanje. Lep pozdrav do prihodnjič!
Ni komentarjev:
Objavite komentar