Z avtodomom po Bosni in Črni gori

 Dolga tri leta so minila in jaz sem spet nazaj. Kar dogajalo se mi je, ampak zgleda, da sem z najhujšega ven. Tudi avtodom je bil tovariški z mano in odpovedal na isti dan kot jaz. Oba so odpeljali na servis in letom starosti primerno so naju pokrpali in tako sva spet na cesti.

Tokrat smo si zamislili Balkan, in sicer Bosno in Črno goro. Časa smo imeli en teden, kar ni ravno nek presežek, vendar smo se sprijaznili z malo več vožnje in se odpravili na pot. Ja, v množini, saj smo bili štirje. Z nama sta bila še moja sestrična z možem, ki sta preizkušeno prijetna sopotnika. V celem tednu ni bilo med nami niti ene iskrice, kar je na tako stisnjenem prostoru kar uspeh.

Statistika in pot skozi Bosno

Začnimo s statistiko. Prevozili smo slabih 2000 km, poraba na 100 km je 10 litrov nafte. Najcenejše gorivo smo točili v Bosni, daleč najdražje pa doma. Vmes sta na drugem mestu Hrvaška in na tretjem Črna gora. Spali smo trikrat v kampu, ostalo pa na avtocesti in po priporočilu Park4night.

Od doma smo se odpravili v ponedeljek pozno popoldne. Šli smo direktno na avtocesto do Bosanske Gradiške in od tam naprej na novo avtocesto do Doboja. Zame so bile avtoceste po Bosni nekaj novega, saj ko sva se midva nazadnje vozila po Bosni, je bil košček avtoceste samo okrog Sarajeva, zdaj je pa že kar nekaj tega. Je pa bila kljub gneči na lokalnih cestah skoraj prazna. Ugotovili smo, da je razlog cena uporabe, saj smo plačali za 70 km avtoceste 7€, kar je za njihove razmere kar strošek.

Ko smo že pri Bosni, lahko povem, da je potovanje po njej neprimerno cenejše od potovanja po Črni gori. Midva kadar potujeva, se običajno ustaviva okrog 22:00, zjutraj pa štartava med 6:00 in 7:00h, in  res ne vidim nekega smisla za tistih nekaj ur spanja iskati kamp. To v Bosni zaenkrat ni problem. Ustaviva se nekje, kjer nisi na privatnem zemljišču, gledava, da nisva komu v napoto ali da sva nekje, kjer zjutraj rabijo parkirišče za določene dejavnosti, ki tam potekajo. Če takega prostora ne najdeva, si pomagava z aplikacijo Park4night. V 30 letih še nisva imela problemov s tem. Nikoli pa ničesar ne postavljava na parkirišču in tudi slučajno ne smetiva, kar se v veliko primerih ne bi opazilo zaradi kupov smeti, ki so povsod. V Sloveniji kaj takega skoraj ni mogoče, ob hrvaški obali se še ustaviti ne smeš nikjer drugje kot na parkiriščih na avtocesti in na redkih parkiriščih ob lokalnih cestah. V Črni gori so tudi tako podražili vse, da mene verjetno kmalu ne vidijo spet. Po notranjosti in v hribih še gre nekako, po mestih ob morju pa je katastrofa. V Kotorju smo za dve uri parkiranja na neurejenem makadamskem parkirišču plačali 15 €, kar je bilo poceni v primerjavi s sosednjim parkiriščem, kjer bi bila cena podvojena. Pa pustimo cene, ki so take, kot so. Mi smo šli na to pot, da se imamo lepo.

Divji Durmitor in Pivsko jezero

Kot sem rekel, naš cilj je bil videti čim več Črne gore. Za začetek smo si izbrali Durmitor. Že v dolini je prva zanimivost, ki ji skoraj vsak posveti vsaj nekaj pozornosti. To je Pivsko jezero. Nekajkrat sva se že vozila po teh koncih, pa ni še nikoli bilo tako malo vode v njem. Pozna se letošnje pomanjkanje vode.

Tu smo vstopili v Nacionalni park Durmitor. Kljub temu da smo bili tukaj v začetku septembra, so bile barve že povsem jesenske. Vzrok za jesenski videz je bila peklenska vročina preko poletja in pomanjkanje dežja.

Prepeljali smo cel Durmitor, ustavljali smo se za fotografiranje zanimivosti in na splošno uživali ob čudovitih razgledih in v temperaturi, ki je bila za kar nekaj stopinj nižja in s tem prijetnejša kot v dolini. Fotografij je nastalo veliko, pokazal pa jih bom nekaj za pokušino, lepo je pa tako ali tako , kamor se obrneš. Za vse, ki se prvič podajate v to okolje, bi priporočal, da si rezervirate cel dan za oglede in uživanje v naravi. Za tiste, ki se boste pa podali v hribe, raziskovat vršace, ki so okrog in okrog nas, pa lahko cel teden ali več.

Znameniti koš sredi ceste

 

Že nekaj let prej sem se povzpel na Bobotov kuk. Žal sam, saj si je Joži prejšnji dan poškodovala nogo in me je zato počakala v dolini. Pot razen zadnjega dela ni tehnično zahtevna, je pa v vročini zelo naporna. Če se boste na pot odpravili poleti, je smiselno, da začnete s hojo čim prej zjutraj, ker je pot ves dan na soncu in je zelo vroče. Pa precej dolga je.

Duhovni postanek: Manastir Ostrog

Naša naslednja postaja je bil manastir Ostrog. Manastir Ostrog je najpomembnejše pravoslavno romarsko svetišče v Črni gori in eno najbolj obiskanih na Balkanu. Čeprav spada pod Srbsko pravoslavno cerkev, ga zaradi slovesa čudežev množično obiskujejo tudi katoliki in muslimani iz vsega sveta. 

Manastir se nahaja v steni na višini 900 m. Zadnji del poti veliko ljudi prehodi bosih v znak pokore in spoštovanja. Tudi mi smo ta del morali prehoditi, ker za naš avto na vrhu ni prostora.

Morski oddih: Utjeha, Ada Bojana in Stari Bar

Po nekaj dneh raziskovanja, se prileže kakšen dan umirjenega poležavanja ob morju. To smo si mi privoščili v majhnem družinskem kampu Utjeha. Kamp premore vse, kar kamp potrebuje, veliko je sence, do morja je vsega nekaj metrov. V začetku septembra ni bilo nikakršne gneče, pa tudi daleč od tega, da bi bilo vse prazno in zapuščeno. Cene so ugodne. Na dan smo plačevali za kamper in 4 osebe 30€, kar se mi zdi za nudeno ustrezna cena. Prespali smo dvakrat, oskrbeli avto in se odpravili naprej. Od fotografij imam samo nekaj posnetkov sončnega zahoda, ki je tukaj res spektakularen, in nekaj nočnih fotografij.

Iz kampa smo se odločili zapeljati še do Ade Bojane, kjer je neskončna plaža idealna za kajtarje. Ko smo jo mi obiskali je bilo še dokaj zgodaj zjutraj in je bila čisto prazna. Na hitro smo jo pogledali in se odpravili proti Baru, točneje proti Starem Baru.

Stari Bar je največje arheološko najdišče v Črni gori. Leži dobre štiri kilometre od sodobnega pristaniškega mesta Bar. Mesto ima več kot 3000-letno zgodovino, v kateri so se prepletale številne kulture in vladarji.

V starem veku so ga poselili Rimljani, pozneje so mu vladali Bizantinci, slovanski knezi in Benečani. Leta 1571 so ga zavzeli Turki in mu vladali več kot tri stoletja.

Mesto je bilo močno poškodovano med črnogorskim obleganjem leta 1877, nekajkrat je prišlo do eksplozije smodnika. Zadnji prebivalci pa so se v novi Bar preselili leta 1979, ko jim je močan potres uničil vodovod.

Danes je obzidano mestno jedro muzej na prostem z več kot 240 kamnitimi ruševinami. Glavne znamenitosti mesta so trdnjava (Citadela), osmanski viadukt iz 17. stoletja, ki je dovajal vodo z gora in ima 17 lokov, znotraj obzidja je tudi kar nekaj ruševin sakralnih objektov.

Budva - lepota pod pritiskom betona

Iz Bara smo se odpravili proti Budvi. Je priljubljeno obalno mesto in središče črnogorskega turizma. Mesto je staro več kot 2500 let in je eno najstarejših naselbin na Jadranu. Znano je po bogati zgodovini, peščenih plažah in bogatem nočnem življenju. Leta 1979 je Budvo prizadel močan potres in takrat so se odločili za temeljito obnovo starega dela mesta, ki je trajala do leta 1987.

Pri obnovi so sodelovale vse takratne republike nekdanje skupne države Jugoslavije in UNESCO. Pri obnovi so uporabili izvirne kamnite bloke in sledili so prvotnim beneškim načrtom. Istočasno so zgradili tudi znano turistično naselje Slovenska plaža.

Med odstranjevanjem ruševin in sanacijo temeljev so arheologi odkrili še vrsto pomembnih antičnih ostankov.

Moram pa priznati, da me je ena stvar v Budvi zmotila. Budva je v glavni sezoni polno zasedena in ravno tako njene plaže. V samem mestu in na plažah je že sedaj gneča. Gradijo pa vsepovsod okrog Budve in v samem mestu veliko število ogromnih hotelov, ki bodo število gostov v prihodnje podvojili. Tudi infrastruktura ne bo kos pritiskom. Kanalizacijo bo najlažje spustiti v morje, saj v 4 km oddaljene Bečiće, kjer je trenutno čistilna naprava, najverjetneje ni možno pripeljati potrebnih cevi, ki ne bodo ravno cevke. Škoda za tako lepo mesto! Prilagam pa fotografijo od enega teh novih "hotelčkov", ki jih res ne bo malo.

Na strehi Črne gore: Lovčen in spust v Kotor

Naša naslednja postojanka pa je bil Lovčen. Na Lovčenu stoji mogočen mavzolej, v katerem je pokopan črnogorski vladika, državnik, pesnik in filozof Petar II. Petrović Njegoš. Njegoš velja za enega najpomembnejših ustvarjalcev v črnogorski in srbski književnosti ter za ključnega reformatorja sodobne črnogorske države. Zaradi tuberkuloze je umrl star komaj 37 let in bil po lastni želji pokopan v kapelici na vrhu Lovčena. Kasneje mu je država postavila mogočen mavzolej, kjer se nahaja njegov kip in grobnica.

Na Lovčen je možen dostop z dveh strani. Prva in enostavnejša je preko Cetinja, druga pa gre iz Kotorja po znamenitih 25 serpentinah do parkirišča pod samim vrhom. Po novem pa na vrh vozi tudi gondola. Gornja postaja gondole pa se ne konča pod samim vrhom, ampak na 6 km oddaljenem vrhu Kuk.

Iz parkirišča do mavzoleja vodi pokrito stopnišče s 461 stopnicami.

Njegošev kip je visok 3, 74m in tehta 28 ton. Strop pa je obložen z 200.000 pozlačenimi ploščicami, za katere so porabili 18 kg čistega zlata.

Po adrenalinski cesti smo se spustili proti Kotorju. Tudi stari Kotor je vreden obiska. Zunaj obzidja je pristanišče z razkošnimi jahtami, nekatere so že kar ladje. Za obzidjem pa stare, prikupne zgradbe in ozke uličice brez avtomobilov. Nad mestom se razteza 4 km beneškega obzidja. Do trdnjave na vrhu pa vodi 1300 stopnic. Zaenkrat smo trdnjavo vedno gledali iz mesta, ker po vročem soncu res ni prijetno raziskovati strmih stopnic.

Povratek domov čez Trebinje in Medžugorje

Počasi se nam je čas iztekal in odpravili smo se proti domu. Mimogrede smo se v Trebinju ustavili in prespali na brezplačnem parkirišču pri rečnem bazenu v Trebinju. Glavna znamenitost mesta je most iz leta 1574, ki ga je dal zgraditi Mehmed-paša Sokolović. Povezoval je trgovsko pot med Dubrovnikom in Herceg Novim proti notranjosti Balkana. Smo se pa pred spanjem pohladili z dobrim sladoledom iz bližnje slaščičarne.

Po poti proti domu smo obiskali še nekaj trgovin, saj so cene v bosanskih trgovinah precej prijaznejše kot doma.

Čisto za konec pa smo se ustavili še v Medžugorju, kjer smo se zahvalili za lepo potovanje in se priporočili še za kakšnega.

Zaključil pa bi z nekaj zanimivimi mislimi, ki niso zrasle na mojem zelniku, samo posredujem ...

Hvala, da ste si vzeli čas zame in nasvidenje prihodnjič.