Tokrat smo jo potegnili do Tunisa

To križarjenje je bilo malo drugačno kot dosedanja. Drugačno je bilo predvsem to, da nas je bilo tokrat šest. Ker sem bil glavni organizator potovanja, me je malo skrbelo, kako se bomo znašli kot skupina. Res je, da smo se že prej dobro poznali, lahko rečem, da smo bili prijatelji, pa vseeno... Bili smo cel teden kot eden, skupaj od jutra do večera, ogromno smo se presmejali, skratka, bili smo ena velika družina. Izlete smo si organizirali v lastni režiji in se imeli resnično lepo. Mislim, da bo velik izziv naslednjič, ko se bo potrebno od doma ponovno odpraviti brez takšne zanimive druščine.

Kot rečeno, nas je bilo tokrat šest.

Potovanje se je , kot velika večina križarjenj po Sredozemlju, začelo v Genovi.

Vstopna, oziroma izstopna točka običajno ostane neraziskana. Ravno zaradi tega smo se že lansko leto odločili v družinskem krogu raziskati tudi Genovo. Zdaj je s krova veliko bolj zanimiv pogled na mesto, ker ni to več pogled na veliko skupino hiš, ampak  nama pomeni pogled z ladje,  pogled na nekaj domačega, že raziskanega.

Čeprav se potovanje začne že, ko se vsedeš v avto doma pred hišo, je tisti pravi začetek križarjenja, ko ladja dvigne sidro in z mogočno sireno naznani svoj odhod.

Naša prva postaja je bil Neapelj. Že od daleč je videti vulkan Vezuv, ki se svareče dviga nad Neapljem. Po strašnem uničenju Pompejev, leta 79, se je oglašal na pribljižno 40-50 let. Zadnji njegov izbruh je bil leta 1944, ko je terjal 49 življenj. Zanimivo je, da mesto Neapelj, ki je od vulkana oddaljeno slabih 10 km in šteje s svojimi predmestji slabe 4 milijone prebivalcev nima načrta evakuacije, v primeru ponovnega izbruha vulkana.

Ko se malo približaš mestu, se ti odpre razgled na mogočno mesto.

Velik kos kruha reže Neaplju pristanišče. Že samo delček na fotografiji je ogromen. Vsaka kockica-kontejner zasede en veliki železniški vagon. V Sloveniji je največja dovoljena kompozicija 30 vagonov. Vsak pri sebi lahko izračuna, koliko vlakov bi bilo potrebnih samo za prevoz kontejnerjev na fotografiji. Da ne govorimo o kamionih ...

Ulice v starem delu Neaplja so ozke in temačne.

Kakšne posebne čistoče ni bilo videti. Živi pa kar velik del ljudi, vsaj v starem delu mesta, čisto na robu revščine.

Veliko ulic je zelo strmih, vse pa so čisto zabasane z avtomobili, motorji ter drugimi prevoznimi sredstvi. Mislim, da v celem mestu ni pet avtomobilov, ki bi bili brez praske.

Poglavje zase so motorji, mopedi in druga dvokolesna ropotajoča in smrdljiva prometna sredstva. Jaz se čudim in po drugi strani občudujem ljudi, ki v tej zmedeni gužvi najdejo svoje mopede. Pa jih res najdejo?

V Neaplju je zaradi množičnega kriminala dobila policija pomoč. Na ulicah je poleg velikega števila policijskih patrulj tudi veliko oboroženih vojakov.Na ulice so jih spustili kot pomoč policiji. Kljub velikim količinam orožja, ki ga tovorijo s sabo, so predvsem vojaki, vsaj nam turistom, s cofki na svojih kapah, zelo hecni.

Fasade še nekaj časa ne bo treba popravljati, trgovina je prišla pa do poceni reklame.

Naša naslednja postojanka je bila Sicilija, mesto Messina.

Mesto Messina je nastalo okrog velikega pristanišča. Leta 1908 ga je z zemljo zravnal katastrofalni potres, za njim pa še ogromen val, ki mu je sledil. Mesto je zdaj mešanica novega in nekaj malega starega. Ampak še zmeraj je zanimivo se sprehoditi po njegovih ulicah.

V Messini je kar nekaj zanimivih cerkva.

Takega fikusa pa tudi ne srečaš kar povsod. Sploh pa ne na zelenici sredi mesta.

Rastlin z njihovih balkonov  se ne bi sramovali niti bogateje poraščeni botanični vrtovi.

Naša najbolj oddaljena točka potovanja je bil tokrat Tunis, oziroma pristanišče La Goulette. Našel sem podatek, da je to najlepše urejeno pristanišče za križarke v Sredozemlju.

Tunis je veliko in sodobno mesto. Od pristanišča je oddaljen 16 km. V eno stran smo to razdaljo premagali s taksijem, v drugo pa z vlakom.

Za končni cilj tega dne smo si izbrali Medino, stari del Tunisa. Na vhodu v Medino je bilo zjutraj polno oboroženih policajev, vojakov in raznih varnostnikov, ki so en čez drugega mahali s puškami, ki jih niso imeli ravno za okras. Nič kaj prijeten občutek. So se pa kmalu porazgubili po mestu, tako da jih čez dan nismo več srečevali.

Tole pa je bilo všeč predvsem ženskemu delu naše skupine. No, tudi fotoaparat se ni pretirano pritoževal.

Takih in podobnih stojnic je nešteto.

V tem primeru je več vsekakor lepše. Ko prineseš domov enega, je videti kar nekam žalosten...

Ulica za domačine, ki je za prvim vogalom pa je videti takole.

Takole pa izgleda sodobna mizarska delavnica... Poudarek je, seveda, na sodobna!

Na sliki je lepo urejen parkec s kipom, za katerega mi ni uspelo ugotoviti kaj predstavlja. Zanimivo je, da je okrog in okrog parka bodeča žica, pred kipom pa sedi oborožen varnostnik.

Kdor se vsaj malo spozna na nogomet, bo z lahkoto ugotovil našo naslednjo točko. Za vse, ki vejo o nogometu toliko kot jaz, pa naj povem, da je bila to Barcelona. Naš slavljenec, zaradi katerega smo sploh prišli v to lepo mesto, si je z zanimanjem ogledal vsak košček stadiona. Mi, ki nismo tako zagnani navijači, zraven nam je bilo pa še škoda plačati 23 evrov vstopnine na osebo, smo se pa zadovoljili z ogledom trgovine v sklopu stadiona. Moram priznati, da je bilo že to doživetje.

Če si želite stopnic, takih in drugačnih, je Barcelona pravi naslov.

Iz stadiona smo odbrzeli v Parc Guell. Za transport smo koristili taksi in metro. Bili smo zelo omejeni s časom, saj smo za celo Barcelono imeli na voljo borih šest ur.

Barcelona je mesto, kamor se človek rad vrača, pa čeprav gledaš ene in iste stvari.

Mesto ima dokaj učinkovito podzemno železnico, ki zelo olajša premikanje po mestu.

Sagrada Familia je cerkev, ki so jo po Gaudijevem načrtu začeli graditi že leta 1882, a še vedno ni gotova.

To pa je nekaj posnetkov iz tržnice na Rambli. Poezija...

Detalj s pročelja hiše na Rambli.

Še en ulični umetnik in treba se je bilo vrniti na ladjo.

Pri izplutju iz Barcelone pa spet pogledi za bogove. Polno pristanišče potniških ladij, na tovornem terminalu pa je bilo kot v mravljišču. Od Barcelone smo se poslovili in treba se je bilo počasi pripraviti za večerjo.

Naslednja in naša zadnja postaja pa je bil Marseille. Vremenska napoved je bila slaba in vse kar so rekli se je uresničilo. Ves čas, ko smo bili v mestu je deževalo, bolj ali manj pihalo in na splošno bilo kar slabo. Ko pa smo se vrnili na ladjo, so se oblaki raztegnili in naredil se je čudovit dan. No ja, tudi to je nekaj.

 In mi se čudimo, zakaj je deževalo...

Naš končni cilj. Cerkev Notre Dame de la Garde.

Povsem v centru mesta je staro pristanišče, okrog katerega je mesto tudi nastalo. Danes je to prikupna marina.

Notranjost cerkve, ki stoji kot stražar na vrhu hriba nad mestom.

 Še strop posebej...

Zanimiva avtobusna postaja v mestu.

In čisto za konec še nekaj sladkih dobrot z novoletne tržnice v starem pristanišču.

Če za konec, še potegnemo črto pod vse, lahko mirno rečemo, da je bilo naše potovanje čudovito in bi bilo škoda na tej točki zaključiti. Vsa vrata za sabo puščamo odprta in čakamo nove priložnosti, da se spet podamo novim dogodivščinam naproti.