Madžarska, Slovaška in Poljska, dobrega pol leta nazaj - 1. del

Zima se že počasi nagiba proti pomladi, jaz pa sem privlekel na dan potep, ki se je dogajal že lani in sicer za prvomajske praznike. Dolgo sva izbirala, kam bi se podala, na koncu pa sem našel potopis na strani Karavaning kluba Slovenije. Veliko stvari sva vzela, kot so bile ponujene, nekaj pa sva priredila po svoje in na koncu ugotovila, da je za nama še ena čudovita pot in super izkušnja.

Od doma sva se podala pozno zvečer, brez naše avtocestne vinjete, zato sva se vozila res turistično in niti nisva še prišla iz Slovenije, ko sva se že odločila za prvo spanje. Zjutraj sva se podala proti Madžarski. Najin prvi cilj je bil osvojitev njihovega najvišjega vrha. Parkirala sva nekaj sto metrov nižje in se mimo zapuščene smučarske skakalnice odpravila proti vrhu.

Proti vrhu sva se vzpenjala mimo skakalnice, ki je bila v zlatih časih verjetno kar izziv za skakalce, danes pa je samo še kup starega železja, ki ga je grmovje že skoraj skrilo v svoj objem.

Ni mi dalo miru, da ne bi poskušal splezati na vrh, a sem prav kmalu obupal, saj so stopnice zaprte, popolnoma prepredene z vejami, vse skupaj pa se prav neprijetno maje.

Najvišji vrh Kekes,  Kékestető po madžarsko, je zelo obiskan, saj se lahko pripelješ z avtom skoraj do tam. Midva sva se zapeljala okrog hriba in pešačila po daljši poti, da sva malo pretegnila na sedenje navajene ude, .

Skoraj na vrhu sva naletela na ograjen prostor, za katerega sva ugotovila, da je nekakšen spominski park za tragično preminule motoriste. Zelo žalostno, saj so bili nekateri še rosno mladi, ko so se morali posloviti...

Mislila sva, da bova lahko splezala na razgledni stolp, pa je bil zaprt.

Najvišja točka Madžarske je na višini 1014 m.

Na vrhu je kar nekaj zanimivih zgradb.

Najina hiša na kolesih naju je čakala kakšna 2 km nižje na praznem in brezplačnem parkirišču. Tukaj sva si v miru privoščila kosilo in se odpeljala naprej.

Namenjena sva bila v termalno kopališče Egerszalók in sredi vinogradov, ki so se širili na obeh straneh ceste, doživela veličasten sončni zahod.

Egerszalók je moderno termalno kopališče, ki spominja na turške Pamukale. Topla termalna voda, ki izvira na vzpetini, se zliva v dolino in ustvarja apnenčaste bazenčke.

Apnenec se izloča iz 60 stopinjske vode, ki tukaj izvira.

Zanimivi prizori, ki jih ustvarja svetloba različnih barv.

Nočni posnetek term.

Naslednji dan sva obiskala mesto Miskolc. Mesto ima zelo urejen park z mogočnimi drevesi.

Nekaj slikic ...

... ki so dokaz, kako brez lepe narave, nič na tem svetu ...

... ne more biti popolno.

Midva pa sva bila namenjena v naslednje terme na najini poti, terme Miskolc-Tapolca cave bath.

Recepcija in restavracija v enem je razkošno urejena in veliko obeta.

Terme so nekaj posebnega, saj je bazen splet rovov in tunelov.

Naslednjih nekaj slik je posnetih v rovih bazena.

Zunanjost term. V poletnem času imajo na voljo tudi zunanje bazene z lepo urejeno okolico.

Kopališče je nekakšno središče parka. Do mesta ni daleč.

Še ena za dušo, pa greva naprej...

Nekaj kilometrov oddaljen kraj je Miskolc-Lillafured. Iz Miskolca prihajajo turisti do tukaj peš, s kolesi, avtomobili. Veliko zelenja, jezero, kjer je mogoče veslati z najetim čolnom, ali pa se sprehajati po poti okrog jezera.

Razkošen hotel je dokaz, da sem zahajajo tudi premožnejši gostje.

Hotel se dviga nad jezerom. Okolica je prepredena s potkami, kjer mrgoli sprehajalcev.

Za piko na i poskrbi še muzejski vlak, ki vozi turiste po 14 km dolgi progi.

Pa take imajo tudi, izgleda...

Najina naslednja točka je bila vasica Szinpetri, kjer sva si šla ogledat knjigo, ki je res nekaj posebnega. V tej hiši hranijo knjigo, ki ima Guinnessov certifikat največje knjige na svetu. Meri 4,18  x 3,77 m, tehta 1429 kg in na 346 straneh opisuje znamenitosti naravnega parka Aggtelek, ki je v neposredni bližini Slovaške meje.

Na platnicah je upodobljen močerad, ki je maskota tega parka. Enakega močerada imajo tudi na sosednjem hribu.

"Pomanjšana" knjiga velikanka.

V mlinu je tudi muzej pisave. Prikazan je postopek izdelave papirja z mletjem papirnate mase, Gutenbergov tiskarski stroj in še veliko tiskarskega orodja.

Močerad na hribu. Za primerjavo, kako zares velik je, ga lahko primerjate s konjem, ki je skrit za spodnjo krošnjo.

Mlin za mletje papirnate mase, katerega gonilno kolo poganja voda, deluje brezhibno, tako da si lahko predstavljamo, kako so ljudje delali nekoč. Od tu pa je vsega nekaj kilometrov do slovaške meje, kamor sva bila namenjena.

Prespala sva na velikem parkirišču v kraju Levoče pod ogromnim gradom-Spišsky hrad, ki je pod zaščito Unesco. 

Grad stoji na precej visokem hribu, zato se ga vidi daleč naokrog, še posebej v temi, saj je lepo razsvetljen.

Zjutraj sem se povzpel do vhoda, kjer me je za zaprtimi vrati nič kaj prijazno pozdravil ogromen pes. Priznam, da sem si pošteno oddahnil, ko sem se prepričal, da ga ne bo na mojo stran vrat. Celo noč pa je bil za obzidjem tudi oborožen varnostnik.

Gradu si nisva ogledala, saj bi morala na odprtje čakati dve uri, sva se pa tolažila, da gre tako ali tako samo za ruševine.

Pa še pogled na najino "spalnico" z grajskega hriba.

Zjutraj sva se podala naprej proti Visokim Tatram, natančneje, proti turističnemu centru Štrbske Pleso. Na tem območju je leta 2004 divjal čisto pravi orkan in povzročil pravo ekološko katastrofo. Posledice še vedno odpravljajo, podrtega pa naj bi bilo okoli 3 milijone kubičnih metrov lesa.

Štrbske Pleso sva si ogledala kar iz avta in pot nadaljevala pod vznožje najvišje slovaške gore Gerlachovsky štit (2654 m). Parkirala sva na spodnji postaji žičnice v Tatranski lomnici. Imela sva se namen odpeljati na vrh in tako osvojiti vrh  že druge države, skozi katero sva potovala.

Prazno parkirišče je bilo takoj sumljivo. Hitro sva ugotovila, zakaj. Delali so remont na žičnici, kar je pomenilo, da z vrhom ne bo nič. Vseeno nisva takoj obupala. Pohodni čevlji so bili v prtljažniku, torej sva se proti vrhu odpravila peš. Pot je bila iz začetka kopna in skoraj brez blata. Dobro sva napredovala in hitro dosegla akumulacijsko jezero, ki ga uporabljajo za zasneževanje smučišča. Hitro sva se dvigala in razgled je bil vse lepši. 

Kjer je bil še nekaj dni nazaj sneg, je bilo zdaj vse polno rož.

Ko sva prišla do snega, se je žena odločila, da se bo obrnila in odšla v dolino, jaz pa, da grem vsaj na Lomnicki štit, ki je eden bolj obiskanih vrhov na Slovaškem.

Čeprav je bil vrh videti precej blizu, le ni bilo tako enostavno.

Bil sem brez palic, hoditi sem moral po smučišču, na nekaterih mestih je bilo snega še več kot meter in prav grdo se je udiralo.

Ker pa se dolenjska trma ne da kar tako, sem prišel do vrha.

Malo pred vrhom pot skrene s smučišča in vse je precej lažje.

Delavci so kljub mrazu in dokaj močnemu vetru pridno delali.

Na koncu so se tudi oblaki razmaknili in pokazalo se je sonce.

Skalnate pleso so odskočna deska za Lomnicky štit. Če bi bil malo bolje opremljen, bi jo verjetno mahnil proti vrhu, zdaj pa sem še malo raziskal okolico, vrh pa pustil za drugič.

Pa pravijo, da medvedje pozimi spijo...

Lomnicky štit zelo...

... in malo manj približan.

Za smučarje, tudi tiste, ki se jim ravno ne smuča, je zelo dobro poskrbljeno. Cel hrib je pozidan z restavracijami in bifeji.

Na višini 1760 m je observatorij in tudi najvišji botanični vrt v Evropi.

Pogled na parkirišče v dolini, kjer se kuha moje kosilo.

Gondola, ki vozi na vrh Slovaške.

Očitno ta dan nisem bil samo jaz tisti, ki si je želel priti na vrh.

Slikati sem se hotel na vrhu, pa se mi je fotoaparat na snegu kar naprej nagibal na stran, ali pa se je prevračal v sneg, preden sem bil zadovoljen z izdelkom. Na koncu me je že kar lepo hladilo. Ampak, saj veste! Dolenjska trma... :-)

Serviserji so se še kar vozili gor in dol, ...

...jaz pa sem se oddrsal v dolino in se še sprehodil po čudoviti preprogi do... kosila.

Najina pot se je nadaljevala proti Poljski in tole je ena izmed vasi sredi nič-a...

Pripeljala sva se v Zakopane. Našla sva parkirišče, kjer mi je mesto odredil parkirni mojster. Kar nekajkrat sem moral popraviti, da sem po njegovem zaparkiral dovolj vrat.

Zakopane so mondeno turistično mesto z veliko trgovsko in kulinarično ponudbo.

Prevladujejo lesene hiše.

Ker sva se predolgo sprehajala po mestu, mi je zmanjkalo časa za kakšno kvalitetno fotografijo skakalnic, ki so zgrajene na robu mesta. Stemnilo se je in pihati je začel tako močan veter, da mi je fotoaparat skoraj odneslo, ko sem ga postavil na stojalo.

Na žalost sem pozabil, kje sem slikal tole cerkev, je pa tako posebna, da sva se enostavno morala ustaviti in jo videti od blizu.

Zanimivo nama je bilo tudi to, da je bila ura pol desetih zvečer, cerkev pa je bila nabito polna vernikov in molitev se je slišala še nekaj ulic stran.

Takole izgleda spanje med kamioni, kjer se po več kot dvajset-letnem raziskovanju bližnje in manj bližnje okolice, še vedno počutiva čisto varno.

Rudnik soli Wieliczka.

Skozi 22 dvoran spoznamo zgodovino in način dela v rudniku. Rudnik obstaja že 700 let, kar pomeni, da je to najstarejša "tovarna" na Poljskem.

Spustimo se do globine 135 metrov, prehodimo 800 stopnic in prehodimo razdaljo 3 kilometrov.

Poljaki so zelo veren narod. Po celem rudniku je veliko nabožnih predmetov.

V rudniku je znamenita kapela izklesana v sol.

Dvanajst apostolov, oblečenih kot takratni poljski kmetje.

Vse na sliki je iz soli.

V rudniku je vgrajeno ogromno lesa, žal mi je točna številka pobegnila iz glave.

V rudniku danes nakopljejo le okoli 15 ton soli na leto. 

Letno obišče rudnik okrog milijon turistov z vsega sveta.

Okolica rudnika je en sam velik park. Po svoje razumem, da tukaj niso veliko gradili, saj naj bi bilo pod zemljo okrog 600 km rovov.

Malo romantike.

Nadaljevala sva do Krakova. 

Katedrala Petra in Pavla z dvanajstimi apostoli.

Krakov slovi kot eno najlepših evropskih mest. Celo staro mestno jedro je pod zaščito Unesco.

Reka Visla.

Strašni zmaj, ki bruha ogenj.

Krakovski "kavalir"

Dobro je bilo, pa še poceni. Kompletno kosilo za dva je na glavnem trgu stalo dobrih 10 €.

Malo pred večerom je začelo deževati.

Zunaj je deževalo, zato smo se masovno začeli seliti v pokrito tržnico, kjer sva kupila nekaj spominkov, pa tudi moj fotoaparat se ni pritoževal. Malo sem pogrešal stojalo, saj svetlobe ni bilo ravno v izobilju.

Še opran glavni trg, ostalo pa v drugem delu, ki sledi.