Letni del izobraževanja, za gorniške vodnike

Prvi vikend v juniju je bil ponovno namenjen izobraževanju. 11 članov Slovenskega gorniškega kluba Skala, od tega kar 7 članov Gk Limberk, se nas je ponovno zbralo na Pokljuki, kjer smo imeli po programu tokrat letni del izobraževanja za gorniške vodnike.
Po jutranjem pregledu opreme in nekaj koristnih napotkih o pripravi gorniške ture, smo se podali proti 2050m visokemu Viševniku. Turo smo vodili izmenično, sami kandidati, za gorniške vodnike, pod budnim očesom, gospoda, Miha Kuharja, ki je oficir v Slovenski vojski, gorniški vodnik, turno smučarski vodnik, gorski reševalec in še bi lahko našteval. Gospod Miha je Biblija in Leksikon poznavanja gora in gibanja v gorskem svetu v vseh pogojih in letnih časih. Imamo srečo in čast, da smo dobili takega učitelja.
Z vrha Viševnika smo imeli namen nadaljevati pot na Mali Draški vrh, do koder vodi brezpotje, vendar smo se odločili, da je pot prenevarna, ker so se začeli nad nami zbirati črni oblaki. Spustili smo se z vrha in zaradi nenadnega poslabšanja vremena z grmenjem poiskali zavetje v ruševju, na ne tako izpostavljenem delu in se odločili tu počakati toliko časa, da vidimo, ali se bo nevihta okrepila nad nami, ali jo bo odneslo na drugo stran. Na srečo se je nevihta obrnila stran od nas, mi pa smo sestop izkoristili še za predstavitev prečenja snežišča v letnem času, brez zimske opreme. Med samo potjo smo bili ves čas zasipani s pomembnimi malenkostmi, ki jih je naš inštruktor pridobival na raznih šolanjih doma in v tujini, ter na lastnih izkušnajh z gorami in njihovimi pastmi.

 Po vrnitvi v dolino smo se okrepčali z obilnim kosilom, nato pa smo se spoznali s tehniko navezovanja otrok in odraslih na nevarnejših odsekih poti , kjer je potrebno varovanje. Kot sem omenil že pri opisu zimskega usposabljanja, spet lahko napišem čisto enako, kot takrat. Nekaj metrov vrvi, nekaj preprostih vozlov in nekaj znanja, lahko rešuje življenje.

Dneva pa še kar ni bilo konec.Ko je s svojim delom zaključil prvi Miha, je delo prevzel drugi Miha, tokrat naš "sošolec". Miha Elsner je v prostem času prostovoljni gasilec, in že na naši poizkusni turi se je ponudil, da nam bo pripravil tečaj prve pomoči. S svojim predavanjem je začel okrog štirih popoldne in zaključil malo pred deveto uro zvečer, z enournim premorom za večerjo. Kdor misli, da smo zehali, dremali in se dolgočasili ob dolgovezenju, se krepko moti. Predavanje je bilo tako strokovno, profesionalno in obenem zanimivo, preprosto in uporabno, da sploh nismo opazili, kdaj je minil čas.Upam, da bo svoje znanje lahko posredoval še komu, predvsem pa bi si želel imeti ob sebi takega reševalca, če bi bil kdaj v nevarnosti, zaradi kakršnekoli poškodbe. Spodnja slika ni ne vem kaj, a mislim, da si je zaslužil vsaj nekaj majhne pozornosti za svoj prispevek, k naši osveščenosti.

Drugi dan je bil namenjen orientaciji v naravi s kompasom in zemljevidom. Na začetku sta nam bila kompas in zemljevid bolj v napoto, kot v pomoč. Po nekaj vaje smo postali že precej bolj samozavestni in smo se že kar dobro znašli v iskanju strani neba in čitanju zemljevida in določanja smeri gibanja, vprašanje pa je, kako bi bilo, če bi se nam, kot vodičem, spustila gosta megla nekje v hribih, za nami nekaj prestrašenih ljudi, ki jih mi vodimo, mi pa z zemljevidom in kompasom, brez inštruktorja. Jaz bom vseeno prej še malo povadil...

Veliko novega znanja smo pridobili, obenem pa smo prišli do spoznanja, kako malo vemo in koliko se moramo še naučiti. Osnove smo dobili, od tu naprej pa je potrebnega še precej dela in veliko prehojenih poti, da bomo znali poskrbeti za svojo in sopotnikovo varnost, oziroma nekomu, ki bi potreboval našo pomoč, slednjo tudi ponuditi. Hvala vsem, ki so nam šolanje omogočili, hvala vsem predavateljem, inštruktorjem in prijateljem,izkušenim planincem, ki ste se in se še ukvarjate z nami in prenašate svoje znanje na nas. Hvala tudi vsem "sošolcem" za prijetne urice, ki smo jih preživeli skupaj, vsem pa varen korak na planinskih poteh.