Grčija in Albanija, 2017- Kopenski del Grčije

Spet je minilo celo leto, da sem se lotil pisanja. Sem si že rekel, da bom nekaj stvari, potovanj, dogodkov, kakor bi že poimenoval tele moje zapise izpustil, da bi ujel aktualen čas, pa se mi zdi, da bi s tem sam sebe na nek način goljufal. Saj v prvi vrsti pišem ravno zase. Spomini počasi bledijo. Če je pa vse zapisano, podprto z veliko fotografijami, ki sem jih tudi sam posnel, pa ostanejo vsi detajli. Vsi , ki pa iščejo po netu tako ali podobno izkušnjo, pa si lahko pomagajo z mojimi zapiski, ali pa mogoče samo preko pisanja podoživijo nekaj, kar drugače ne bi mogel. To mi je zelo poznano, saj si pri vseh načrtovanjih najinih poti najprej pogledam in naštudiram, kako so se stvari lotili drugi. Kar nekajkrat sva stvari ponovila "dobesedno". Običajno sva bila z rezultatom zadovoljna. Vsak stvari vidi s svojimi očmi in jih morda doživi in vidi čisto drugače, kot nekdo drug in že to zna biti zanimivo.
Tokrat bi rad obudil spomin na dopust 2017. Kot že kar lepo število "glavnih" dopustov, sva se tudi tega lotila z avtodomom. Načrt je bil Srbija, del celinske Grčije, Grški otok Lefkas in Albanija .Ker bi bilo pisanje v enem kosu verjetno predolgo, bom probal pot predstaviti po delih.
Od doma sva se odpravila v petek, malo pred peto popoldne. Šla sva na avtocesto in jo ubrala na jug. Prvi postanek je bil v Brežicah, kjer sva natočila gorivo. Hrvaško mejo sva prečkala v Slovenski vasi, saj sva se hotela izogniti morebirni gneči na prehodu Bregana.
Do Srbije ni bilo nič posebnega. Enostavno, vozila sva in želela čim več prevoziti, saj je bil cilj še precej daleč. Malo pred Srbsko mejo sva še enkrat dotočila gorivo. Na prehod meje sva čakala debelo uro, čeprav na cesti sploh ni bilo veliko prometa. Ko sva končno prišla čez mejo, sva začela iskati primerno prenočišče, saj se je ura že bližala polnoči. Prva črpalka po prehodu Srbske meje je bila zaprta, zato sva nadaljevala do naslednje. Po dobrih 400 prevoženih kilometrih sva se ustavila in prespala (45.0354, 19.4489). Noč je bila, glede na to, da sva spala ob avtocesti, mirna
Vstala sva kmalu po šesti uri. Po jutranjem ritualu sva se podala naprej. Vozila sva v smeri Niša.
Za popestritev sva se odločila, da narediva ovinek preko Kopaonika. Avtocesto sva zapustila na odcepu za Kruševac. Od tu je do Kopaonika dobrih 70 km. Preden sva se začela dvigati, sva si privoščila kosilo v naključno izbrani restavraciji ob cesti. Privoščila sva si čevapčiče, saj na Balkanu brez tega ne gre. Za dve porciji sva plačala 8€. Priznam, da ni to ravno najbolj zdrava hrana. Je pa res, da so bili vrhunski. Bova doma poskrbela za zdravje...
Nastanitveni del Kopaonika je na višini 1700 m. Imajo veliko počitniških kapacitet. Ponudba je dokaj pestra, saj imajo vse od velikih hotelov do majhnih hišic. Imajo tudi dobro razvejano mrežo vlečnic in sedežnic.
Parkirala sva na parkirnem prostoru pri planinskem domu. Prav tako se tudi imenuje. Napravila sva se v planinsko opremo, saj sva se hotela povzpeti na  2071 m visoki Pančičev vrh, ki je najvišji vrh Kopaonika. Na smerokazu je pisalo, da je do vrha 1,5 ure hoje. Pot je označena samo par metrov okrog koče, potem pa se moraš znajti kakor veš in znaš. Začetek poti poteka skozi mesto. Glede na to, da sva bila v planinah, bi človek pričakoval, da bova srečala vsaj kakega planinca. Ne, ni ga bilo, naju so pa gledali, kot da sva padla z Marsa.
Pot je povsem enostavna in obvladljiva skoraj v sandalih. Peš ne hodi nihče. Na vrh se pripeljejo s sedežnico, poslikajo z mobiteli vse okrog sebe in se odpeljejo nazaj v dolino. Nikomur ne pride na misel, da bi se vsaj okrog sedežnice malo sprehodil.So pa poti označene za kolesarje, motoriste, štiricikle... Označili so vse, razen peš poti. Najbolj pa so naju motile smeti. Vse povsod jih je polno. Košev sploh ne poznajo. Se pa zelo radi pohvalijo, da je to njihov nacionalni park. Resnično nama ni bilo jasno, kako lahko tako lepo naravo tako zasvinjaš. Je pa res, da je pri njih glavna sezona zima, ko sneg prekrije vse grehe...

Ena redkih oznak namenjena pohodnikom

Infrastruktura je odlično urejena

Če odmislimo vse smeti...

Lepi razgledi

V dolino sva se spustila po drugi strani, proti Kosovski Mitrovici. Tudi s te, druge strani so čudoviti razgledi.Vozila sva se med vikendi, vilami , hoteli, ogromno restavracijami in bilo je spet, na kupe smeti. Tu vse, kar je za stran samo prinesejo ven in spustijo na tla...
Kosovu sva se imela namen izogniti. Ker sva bila namenjena v Makedonijo, je bilo logično, da greva po najkrajši poti. Ta, najkrajša pot je Kosovo, o katerem pa sva oba do sedaj slišala vse najslabše. Malo sva razmišljala, na koncu pa se odločila, da poizkusiva. Do sedaj se nama je še vse izšlo, zato ne vem, zakaj se ne bi sedaj.
Že takoj na meji so nama ukradli 15€. No ja, ne čisto direktno. Plačati sva morala avtomobilsko zavarovanje za en sam dan, ker pri njih nič kar imamo mi, ne velja. Ko sva uredila vse formalnosti, sva se odpravila na pot. Takoj po mejnem prehodu je bilo vse skupaj res videti precej klavrno. Ko pa sva prišla do prvih naselij pa je bila zgodba čisto drugačna. Takoj je izginilo pol ali še več smeti, ki sva jih videvala po Srbiji. Ceste so po večini nove ali v celoti obnovljene. Hiše so, za razliko od Srbije vse imele fasade, okolica urejena, trava pokošena. Pred Mitrovico in Prištino pa se skrije marsikatero Evropsko mesto. Vsepovsod se gradi, ogromno je novih, bleščečih trgovin in trgovskih centrov, skozi mesto je speljana štiripasovnica, ljudje so urejeni in prijazni... Čeprav sva se skozi Prištino vozila v nedeljo, proti večeru je bila večina trgovin odprtih in videla sva veliko ljudi, ki so delali zunaj. Kakorkoli, pri meni so vsi stereotipi o tej pokrajini in njenih prebivalcih, padli na celi fronti. Še posebej so se mi pa priljubili s ceno nafte. Za liter ni bilo treba odšteti niti celega €.
Makedonsko mejo sva prestopila brez kakršnihkoli zapletov. Za prestop sva potrebovala potne liste. Zapeljala sva se do Skopja, vztrajala še toliko časa, da sva zapeljala na avtocesto za Atene in okrog enajstih zvečer zaključila dan na parkirnem prostoru črpalke, kjer sva prespala (41.9688 21.5704 ).

Vstop v Makedonijo

 Spala sva zelo dobro. Proti jutru se je nek kamionar odločil, da nas bo prebudil z maltretiranjem motorja, a midva se nisva dala. Vstala sva okrog sedmih in se po zajtrku podala proti Gevgeliji, ki je mejni prehod z Grčijo. Joži je kmalu, ko sva speljala, ugotovila, da se je pokvari termometer, ki ga imava v avtu. Ves čas je kazal 41 stopinj. No, s termometrom ni bilo nič narobe...
Ves dan sva se vozila ob reki Vardar. Kar nekajkrat sva jo tudi prečkala. Najin cilj je bil Makedonsko mesto Gevgelija, ki meji z Grčijo. Avto sva pred vstopom oskrbela z gorivom, ki je v Makedoniji cenejše kot v Grčiji. V mestu pa sva se odločila iti še na kosilo, preden se odpraviva v Grčijo. Restavracijo sva izbrala čisto na slepo. Od zunaj je izgledala zelo solidno, pa še parkirni prostor je imela. Zelo dobro sva jedla, za dokaj normalno ceno. Najbolj pa nama je bila všeč klima, zaradi katere naju je nekaj časa kar malo zeblo.
Gevgelija je najjužnejše mesto nekdanje Jugoslavije in zanimivo se nama je zdelo, kako imajo razvit turizem, kljub temu, da nimajo ravno veliko pokazati. Imajo pa zato cele ulice zobnih ordinacij in hotelov, kjer pacienti lahko čakajo na svoj lep nasmeh. In po urejenosti kraja sodeč, jim ne gre slabo.
Na meji z Grčijo je bila kar dolga kolona in ravno, ko sva se midva pripeljala, so odprli še eno kolono. Po slabih desetih minutah sva bila v Grčiji. Kakšne pretirane razlike med Makedonijo in Grčijo nisva zaznala. Edino, kar lahko potrdiva je to, da je Grčija, vsaj tisti del, ki sva jo prevozila dokaj čista, sosedje pa so packi.
Do Meteore, znamenitih skal s samostani, sva prispela okrog petih popoldne. Že od daleč so bile skale videti čisto drugačne, kot sva jih videvala do tam. Štrlijo visoko v zrak in so lepo gladke. Vse samostane in okolico sem videl že na številnih fotografijah, video posnetkih in ne vem, kje še vse, ampak, ko sva se pripeljala do vznožja samostanov je bilo pa še vseeno vse, kar sva lahko rekla en dolg waaauuu. Čisto enako , pa še bolj wau je bilo, ko sva se podala na hrib. Za obisk samostanov sva bila sicer prepozna. Sva si jih pa ogledala s ceste, ki je speljana med njimi. Ob cesti je kar nekaj parkirišč in razglednih točk, od koder si lahko ogledamo samostane, ki so bili zgrajeni na samih vrhovih golih skal. Bili so praktično nedosegljivi, saj se je do večine prišlo samo s košaro, ki so jo po vrvi in s pomočjo škripca spustili menihi z vrha, potem pa zvlekli na vrh vse, kar so potrebovali, tudi ljudi.

Skale značilne za Meteoro

Skale so vse višje... 

...in višje

Pred nama se pojavi prvi samostan

Med samostani je speljana cesta

Od številnih samostanov jih je ostalo šest

Vso sezono so samostani oblegani vse ure dneva

Na enem od parkirišč smo se slučajno srečali z družino iz Ajdovščine. Čeprav se nismo še nikoli videli, smo hitro našli skupni jezik. Izmenjali smo si informacije in med pogovorom je padla ideja, da bi prespali kar na hribu med samostani. Predlog je bil mamljiv in ko so se horde odpeljale v dolino, smo se mi s še enim Poljskim in Francoskim kamperjem lepo razporedili po parkirišču in čakali, da so se spodaj v mestu začele prižigati prve lučke. Ampak, preden smo se mi spravili v postelje jih je že kar nekaj tudi ugasnilo.
Spanje je bilo prav prijetno, saj se je na tej višini ponoči prav prijetno ohladilo. Sredi noči smo dobili obisk domačih mladcev, ki so nam pripeljali pokazati svoje motorje in štiricikle. Malo so se vozili dol in gor po hribu, vsake toliko malo potrobili, a prav hitro, ko so ugotovili, da nas ne zanimajo pretirano, tudi odpeljali. Za vse, ki bi si želeli ponoviti našo izkušnjo, prilagam koordinate parkirnega prostora - 39.7213, 21.6342.
Po prebujanju sredi Meteorskih samostanov smo se z našimi sosedi iz Ajdovščine prestavili na sosednji hrib, kjer smo šli na ogled enega od samostanov. Prvotno je bil edini dostop do samostana, da so ti po škripcu spustili košaro s katero so te potegnili gor.Danes imajo vsi samostani za dostop narejene stopnice, večina jih je pa opremljena tudi s preprostimi žičnicami, ki služijo za oskrbo samostanov.Vstopnina je simbolična, saj smo za ogled enega od samostanov plačali 3€ na osebo.
Na Meteori se nahaja šest samostanov, ki si jih je možno tudi ogledati. Vsak dan jih je pet odprtih.
Samostan, ki sva si ga ogledala ne sodi ravno med največje. Do tega, kot tudi do ostalih vodijo zavite stopnice, ki so bile narejene naknadno. Vsak samostan ima svoj vodnjak, vrt za pridelovanje hrane, čudovito notranjost. Upam si trditi, da se za vsakega nekaj najde.

Nočni razgled iz naše "spalnice"

Pod Meteoro je prijetno mestece Kalampaka

Do samostanov vodijo v skale vklesana potke in stopnice

Nekaj posnetkov iz notranjosti

Razgled z dvorišča

Vse je brezhibno urejeno

Škripec s katerim je potekal transport iz doline in obratno

 S celinsko Grčijo sva nekako zaključila, saj je bil najin naslednji cilj otok Lefkas. No, čisto zaključila nisva, saj naju je čakala še skoraj celodnevna vožnja do najinega cilja.