Grčija in Albanija, 2017- Otok Lefkas

Iz Meteore sva se odpravila proti otoku Lefkas. Lefkas je otok na zahodni strani Grčije. Z avtom je nam najbližnji otok Krf, malo pod njim pa je Lefkas. Na otok se pride iz celine preko tunela, nato pa po mostu. Ni potrebno čakati in plačevati trajekta.
Iz Meteore je do Lefkasa dobrih 200 km. Dan je bil pošastno vroč in kar prijetno kuhana sva se proti večeru pripeljala v glavno mesto Lefkada, ki se nahaja zelo blizu lokacije, kjer se iz celine pride na otok. Po krajšem kroženju po mestu sva odkrila parkirišče tik ob marini in zelo blizu centra mesta. Na hitro sva nekaj pojedla in se odpravila na večerni ogled mesta. Mesto je prijetno, a polno, kar malo prepolno turistov. Med njimi sva slišala kar nekaj takih, ki so prihajali iz nekdaj nam skupne države. Kmalu naju je premagala utrujenost in odpravila sva se "domov". Odločila sva se, da bova prespala kar na prej omenjenem parkirišču, saj se je okoli naju nabralo še kar nekaj kamperjev, ki so imeli isti načrt. (38.8294, 20.7090)

Lefkada- marina

Zvečer je vse lepo še lepše

Parkirišče v Lefkasu sva dvakrat izkoristila za prenočevanje, ob prihodu in ob odhodu z otoka

Zjutraj sva kmalu vstala, saj če nimaš klime ni pametno čakati na najhujšo vročino. V planu sva imela poiskati kamp, kjer bi preživela nekaj dni , se malo spočila od vožnje in oprala perilo, ki se je nabralo v dneh, kar sva na poti.
Kampov je veliko, a prvi v katerem sva se lahko ustavila zaradi višine kamperja je bil kamp Santa Mavra v mestu Dessimi. Ker sva se otoka lotila v smeri urinega kazalca, je to nekje na sredini vzhodne strani otoka. Kamp je bil precej velik, čist, obala lepa, a se nekako nisva mogla odločiti, da je to to. Odpeljala sva se naprej, saj je bil na zemljevidu, ne daleč stran, označen naslednji.
Glavne ceste so lepe, stranske pa ozke, ponekod zelo ozke in nekatere tudi zelo strme. Običajno so vsaj stranske obraščene z drevjem in grmovjem. Če se voziš z avtom, ki je visok dobre tri metre, obstaja velika možnost, da se srečaš z vejo, ki gleda na cesto. Potrebno je biti zelo previden. Še večji problem nastane, ko se srečuješ z nedeljskimi vozniki, ki se bojijo zapeljati na rob ceste, ker je veliko cest prepadnih ali pa so speljane visoko nad morjem. Najraje se ustavijo na sredini ceste in čakajo, da drugi rešujejo situacijo.
Trgovin , vseh velikosti je veliko, tako , da z oskrbo ni problema. Tudi cene so v trgovinah ranga našega Hofra ali Lidla čisto primerljive z našimi.
Naslednji kamp ob najini poti je bil Poros z istoimensko plažo.Takoj na začetku, preden prideš v kamp sva videla plažo, ki nama je bila všeč. Na njej je bilo veliko ljudi, a ni bilo gneče. Kamp je precej manjši kot prvi, v katerem sva se ustavila. Je družinski in je zelo lepo urejen. Ima lepo urejene sanitarije, stare oljke nudijo bogato senco, do trgovine in restavracije pa se je potrebno povzpeti po strmih stopnicah, precej visoko. Na žalost je čisto na vrhu tudi recepcija. Sredi najhujše vročine sva se šla pozanimati, če imajo še kaj prostora in kakšne so cene. Nisva se mogla odločiti, ali bi ostala ali ne. Parkirala sva izven kampa in se odločila malo ohladiti v morju. Nisva potrebovala prav veliko časa, da sva ugotovila, da vseeno ostaneva kakšen dan. Prestavila sva se v kamp in razpostavila vse rekvizite, ki so potrebni za maksimalno domačnost in udobje. Spet sem šel v recepcijo, da naju prijavim. Ko sem se vrnil, je bilo kosilo že pripravljeno. Med jedjo pa naju je prišla lastnica obvestiti, da je ravno parcela, ki sva jo zasedla, rezervirana za neke stalne goste in naju prosi, če bi se lahko preselila na katerokoli drugo, prosto parcelo. Ni nama ostalo drugega, kot da sva se po kosilu še enkrat preselila. Popoldne sva odšla na plažo, zvečer pa presedela pred "hišo". Šele zvečer sva ugotovila, da imava za sosede starejši par iz Ljubljane, ki je bil v kampu s terencem in strešnim šotorom. V naslednjih dneh sva med pogovori izvedela, da že dolgo prihajata v ta kamp na dopust. Sta pa potožila. da bosta morala odkriti nekaj novega, ker ne moreta več vsak dan plezati po lestvi gor in dol v šotor. Upam, da sta si izmislila kaj dobrega!
Pa še koordinate najinega kampa: 38.6409, 20.6961.

Plaža in kamp

Čisto prijeten kamp

Plaža s čisto in toplo vodo

V zalivu je vedno veliko jadrnic

Plaža z druge strani

Jadrnice so bile večina najete

Prvo jutro v kampu sva vstala ob sedmih. Takoj zjutraj sem šel narediti nekaj posnetkov plaže, oskrbel sem avtodom z vodo, izpraznil wc in odpadno vodo, po zajtrku potem pa sva šla na plažo. V zalivu je zasidranih veliko jadrnic in jaht. So lepo skriti pred vetrom, na razpolago imajo lepo plažo, blizu je do restavracije, po drugi strani pa niso moteči za kopalce.
Med najhujšo pripeko sva se lotila kuhanja kosila, po kosilu pa knjiga, telefon, sudoku in dan je popoln. Popoldne sva šla še malo zaplavat. Voda je čudovita iz vseh pogledov. Zvečer sva šla na sprehod po okolici. Ljudi je povsod veliko, ni pa občutka gneče. Namenila sva se na grič z lepim hotelom, a ko sva hodila po cesti, se mi je kar sam od sebe vsilil v misli naslov poznanega filma , 50 odtenkov sive. No ja, da se ne bomo narobe razumeli. Cesta do hotela je imela toliko različnih barv zaplat asfalta, da je bilo nemogoče ugotoviti, kaj je originalna cesta in kaj krpanje. Na kar dolgi poti je veliko na pol izdelanih klopi, na katerih ni možno sedeti. Niti ene ni bilo uporabne, da bi se človek lahko usedel in užival v razgledu. Prepričan sem, da bi jih bilo lahko veliko, pa bi bile vse polne, pa še promet v restavraciji na vrhu bi se bistveno popravil.
Počasi sva se vrnila v kamp in spanje je bilo odlično. Še en lep dan sva spravila med spomine.
Sedmi dan najinega potovanja sva kar malo potegnila s spanjem. Morje je bilo ta dan še posebej čisto. Okrog poldneva sva se lotila kuhanja kosila. Po kosilu sva počasi pospravila  in se pripravila za odhod. Še enkrat sem splezal do recepcije, da sem poravnal račun. Bil sem prijetno presenečen, saj naju je dan kampiranja prišel 25 €.
Iz plaže Poros, ki se nahaja na JV strani otoka sva se podala proti jugu. Ustavila sva se v kraju Syvota. To mestece je polno restavracij in trgovinic. Do plaže sploh nisva hodila. Malo sva pofirbcala po trgovinah in se vrnila na glavno cesto. Nadaljevala sva z vožnjo v smeri urinega kazalca, okrog otoka.

Ime Syvota ji nič kaj ne pristaja, vsaj ne v takem vremenu, kot sva jo videla midva

Tukaj res ni problem zapraviti nekaj evrov

Zelo fotogenično

Najina naslednja točka je bila plaža Vasiliki. To je za naše pojme zelo dolga plaža z majhnimi kamenčki in stalnim vetrom. Zaparkirala sva se in se malo sprehodila. Videla sva veliko šol surfanja, kar nekaj izposojevalnic surfov in vsi ki so bili na tisti plaži so imeli ob sebi nekaj, kar je šlo na jadra. Nekako se nisva našla tam, zato sva naredila krajši sprehod po plaži in se odpravila naprej.

Lepa vetrovna plaža

Kolikor daleč ti nese pogled po morju, vidiš jadra

Iz Vasiliki se cesta strmo dvigne in se povzpne na višino preko 500 m. Od tu sva se spustila po ozki, zaviti in zelo strmi cesti proti plaži Gialov. Cesta je bila zaradi obnove uradno zaprta. Gostinec, ki pokrivaj plažo s svojo ponudbo je poleg znakov za prepoved vožnje po cesti postavil transparent, ki poziva k ignoriranju znakov.Na transparentu je pisalo, da je plaža odprta, cesta pa normalno prevozna. Se razume, da sva jih midva ubogala in po kar dolgotrajni vožnji se odpre pogled, ki ti vzame sapo. Turkizno modra voda, kolikor daleč ti nese pogled.Ker je plaža na zahodni strani otoka pomeni, da gleda na odprto morje, zato so tu stalno prisotni večji ali manjši valovi. Voda je čista in izredno topla. Že na polovici hriba sva s ceste videla povsem ob morju parkirane štiri avtodome. Ko sva prišla do njih, sva videla, da so vsi štirje Slovenski. Dva sta se prav kmalu odpeljala, tako, da sva midva dobila prostor. Kmalu za nama pa se je pripeljal še eden, tudi naše gore list.
Na hitro sva razpostavila stvari in se šla malo namočiti. Zaradi valov se je bilo treba kar malo potruditi, da sva prišla v vodo. Kaj hitro se zgodi, da te prevrne, ali pa vrže ven na pesek. Drugače pa čisti užitek. Za konec smo bili deležni lepega sončnega zahoda, potem pa še celonočnega koncerta bučanja valov. Do sedaj sem vedno trdil, da ima najlepše morje Hrvaška. No ja, še vedno trdim, da ima lepega.
Še koordinate do tega raja na zemlji: 38.6689, 20.5576.

Takole izgleda z vrha

Cesta je zavita in precej strma

Slovenski tabor in nekaj dnevnih kopalcev

Sončni zahod, ...

... ne vem, kaj je lahko še lepšega

Neskončna plaža

Ne, nikoli se ne naveličam

In še en dan se je poslovil...

Osmi dan naju je že po osmi uri zbudilo bobnenje morja. Še nikoli nisva doživela take "prve vrste", čeprav sva že kar lep čas avtodomarja. Enostavno nisva čutila potrebe iti v vodo, saj ti zadostuje že neverjeten razgled.
Čez noč je na plaži pod nami zraslo kar nekaj šotorov. "Stanovalce" je zbudilo šele sonce, ki je kar pozno prilezlo preko hribov do nas.
Kmalu zjutraj sva opazila na morju čudno piko, ki jo je bilo sprva samo slutiti, počasi pa je postajala vse večja in večja. Iz ene pike sta počasi nastali dve in čez nekaj časa sva razločila kanu z dvema osebama, zadaj pa sta vlekla sup z vso opremo, ki sta jo imela. In v kar velikih valovih sta pristala na naši plaži in razložila vse svoje stvari daleč naokoli. Kar težko je verjeti, da gre toliko stvari na tak majhen prostor, kot sta kanu in sup.
Dan sva preživela čisto dopustniško. Sprehodila sva se po neskončni plaži, čez dan sva bila nekajkrat v vodi, drugače pa sva sedela pod tendo in čitala knjige. Prebral sem biografijo, žal pokojnega, Tomaža Humarja. Zelo dobra knjiga, o mogoče za marsikoga malo čudnem, na vsak način pa izjemnem človeku.
Popoldne se je v našo "vas" pripeljal še en kamper iz Slovenije, iz Šmartnega ob Paki. Jože, Saša in dva sinova so prijetna družina, s katero smo takoj našli skupni jezik. Zvečer, ko smo zaključili s kopanjem in pospremili sonce k počitku, smo se usedli skupaj in ura je kar skočila na eno zjutraj. Kako malo je treba, da čisto navaden dan postane nepozaben.

V Grčiji po domače ;)

Dolgo je bila samo pika na obzorju...

Nekaj detajlov s plaže

Dnevi kar letijo. Deveti dan je že kmalu dopoldne prišel v našo "vas" še en Slovenski kamper, popoldne pa še eden, V treh dneh se nas je tako zvrstilo kar devet.
Zakrožila je novica, da se bo popoldne poslabšalo vreme. Res se je čez dan nekajkrat pooblačilo nad hribom za nami, vendar se je kmalu tudi razkadilo in se ponovno razjasnilo. Proti večeru pa se je stemnilo nad morjem. Nebo je postalo grozeče črno, morje se je močneje vzvalovilo in začelo je precej pihati. Lastnik restavracije na plaži nam je rekel, da bi bilo pametno, da se prestavimo na njegovo parkirišče. Ob močnem deževju, bi voda, ki bi pridrla s hriba lahko nanesla pesek in kamenje na cesto in bi morali potem čakati na buldožer, da nam jo očisti. To bi lahko trajalo tudi nekaj dni. Vsi smo se na hitro spakirali in se prestavili na ponujeno parkirišče.  V restavracijo smo šli na pijačo, med tem pa je začelo močno pihati in dvigati velike oblake prahu. Odločila sva se, da ne bova čakala, ampak sva se imela namen preseliti do še ene znamenite plaže, Porto Katshiki, ki je bila oddaljena 15 km. Pozdravila sva se s sosedi, zaželeli smo si vse lepo za naprej in že sva se zapodila v strmi klanec. Do vrha sva se še kar nekajkrat ustavila. Pa ne zaradi prestrme ceste, ampak, da sva fotografirala čudovito paleto barv, ki so se ustvarjale nad morjem.

Proti večeru se je začelo oblačiti...

...in morje je začelo precej močneje valovati

Nebo je bilo iz minute v minuto temnejše

Ko sva se peljala proti vrhu je nevihta dosegla vrhunec

Nebo se je začelo svetliti...

...in na koncu smo bili priča prav zanimivemu sončnemu zahodu

Do Porto Katshikija se nisva veliko zamudila. Parkirala sva na enem od treh ogromnih parkirišč zraven še dveh avtodomov (38.6024, 20.5511). Že v popolni temi sva se po veliko stopnicah spustila do plaže,ki je spet nekaj posebnega. Iz plaže se dviga čisto navpično visok klif. Ker je deževalo, sva se počasi odpravila nazaj proti avtu in se spravila spat. Deževalo je vso noč in še velik del dopoldneva. Nič nisva hitela z vstajanjem, saj sva želela videti plažo še podnevi, potem pa se odpeljati naprej. Zjutraj, ko sva bila še v postelji, nas je stresel še potres.
Ko je sredi dopoldneva dež dokončno ponehal in sva se začela pripravljati za na plažo, sva dobila obisk. Mlad fant na kolesu je prišel pobrati parkirnino. Parkiranje čez dan stane 5 €, spanje pa še dodatnih 10 €. Plačala sva samo za dnevno parkiranje, saj itak nisva nameravala prenočiti. Odpravila sva se na plažo. Ljudi je bilo malo, saj je komaj dobro nehalo deževati. Porto Katshiki je ena najlepših svetovnih plaž. Nedvomno si zasluži ta naziv, saj je res nekaj posebnega. Se pa na vsakem koraku poznajo posledice močnih potresov, ki so prizadeli Grčijo in njene otoke.

Eno od treh velikih parkirnih prostorov

Od dežja oprano

Po celi plaži je napeljana varovalna vrv, ker se kruši kamenje

Kolikor bolj jasno je bilo nebo, toliko lepša je bila voda

Pogled s plaže

Posledice potresa

Iz Porto Katshikija sva se imela namen odpeljati v notranjost otoka. Pred tem, sva mislila še natočiti vodo pri bližnjem WC-ju, kot jih je storilo že kar nekaj pred nama. Je pa ravno, ko sva se pripeljala do vode službo nastopila edina pobiralka parkirnine ženskega spola, ki je bila odločno proti. Kljub prepričevanju sodelavca, naj nama vendar dovoli, saj ni bilo nikjer žive duše in čisto nikogar nisva niti najmanj ovirala je bila neomajna v svoji odločitvi. Odnehala sva in se ponovno zapodila v klanec. Peljala sva se proti kraju Athani in nekje na pol poti ob cesti opazila majhno cerkvico, pred njo pa pipa z nekaj metri cevi. Čeprav je bilo malo nerodno parkirati na precej strmem in ozkem dovozu sva v miru natočila vodo, pospravila za sabo in se odpeljala naprej. Peljala sva se skozi Athani, Dragana, zavila na glavno cesto proti Ag. Nikitas in v kraju Chortata zavila proti Englouvi.
Englouvi je najvišje ležeča vasica na Lefkadi. Nahaja se na višini 730 m. Vasica je že iz davnine poznana po pridelovanju leče. Za shranjevanje pridelka so imeli posebne kašče, ki so zgrajene iz kamna, danes posebnost vasice in celotnega otoka. Je pa na sredi vasice ob glavni cesti cerkvica, nasproti nje, čez cesto pa veliko podzemnih vodnjakov, kamor so zbirali deževnico. Čeprav je pokrajina zelo kamnita, je veliko nekakšnih velikih kotanj, kjer imajo vinograde. Pridelajo tudi veliko žita.

Če bi sklepali po cesti, je to konec sveta

V takih kotanjah uspeva trta, žita, zelenjava...

Vodnjaki, ki jih je koristila cela vas

Kamnite kašče za shranjevanje pridelka. Veliko je že opuščenih 

Čudoviti razgledi

Majhna cerkvica na začetku vasi

Iz Englovija sva se odpeljala do cerkve Profiti Ilia. Do nje vodi strma in dokaj "utrujena" cesta. Cerkvica stoji na mestu, od koder se vidi praktično na vse strani otoka. Razgledi so neverjetni in kar težko se je spet spustiti v dolino. No ja, seveda sva se spustila. Del poti sva se vozila po isti cesti kot gor, nato pa sva zavila proti Lefkadi, ker sva morala obnoviti najine zaloge. In največ trgovin je ravno v in okrog Lefkade. Ker nama je ostalo še nekaj dneva, sva se mimogrede zapeljala še do plaže Ag. Nikitas. Pred večerom sva se želela še malo osvežiti. Plaža je lepa, peščena. Če bi prišla od doma, bi rekla vau, zdaj pa ni na naju naredila prav nobenega vtisa. To pomeni, da tudi preveč lepote na enkrat ni dobro.
Tako, kot sva spala v Lefkadi, ko sva prišla na otok, sva prespala še enkrat, ko sva otok zapuščala. Kar nekaj kamperjev je bilo okrog naju in človek se čudi, da se ne najde nekdo, ki bi postavil rampo in začel kasirati. Splača se izkoristiti, dokler traja (38.8294, 20.7090).
V Lefkadi sva si privoščila obilno večerjo. Vem, da ni to ravno zdravo, je bilo pa vseeno zelo dobro. Imela sva namen iti na giros, če sva že v Grčiji, pa naju je malo zaneslo. Vsedla sva se v restavracijo in iz množice girosov na jedilnem listu izbrala mešanega za dve osebi. Dobila sva tak pladenj, da bi se z lahkoto nasitili štirje lačni rudarji. Počasi sva se lotila tistega kupa, a je bil vseeno prevelik.  Po večerji sva si privoščila kar dolg sprehod po mestu, v upanju, da porabiva vsaj kakšno kalorijo, preden se spraviva v posteljo.

Kar nekaj časa nisva bila lačna

Plaža Ag. Nikitas

Plaža mogoče res ne, sončni zahod pa vedno očara

Naslednji dan sva vstala malo po sedmi uri, a je sonce že kar pošteno pripekalo. Spet so se oblaki razpodili in očitno bo spet tisto pravo poletje. Ta dan sva planirala zapustiti Grčijo in se zapeljati do Albanije.
Prevoziti sva morala še kakih 100 km Grčije, da sva prišla do Konispola, mejnega prehoda z Albanijo.Na Grški strani sva se postavila v kolono, potem pa sem se brez avta postavil v vrsto pred policijskim okencem. Ko sem tam opravil sem moral cel postopek ponoviti še pri cariniku. Vse skupaj je trajalo kake pol ure. Avta in vsebine ni nihče niti od daleč pogledal. Na Albanski meji pa sem imel očutek, da policist dela najin portret, toliko časa si je vzel, da je vse prepisal z dokumentov. Carinik je ves čas tiho stal zraven in čakal, da pride na vrsto. Ko je prišel na vrsto je samo pogledal skozi odprta vrata v kamper in brez vsake besede odšel. Šele, ko je šel carinik proti svojemu okencu sva videla, da je invalid z obema umetnima nogama. Po svoje sva ga občudovala, da je skoraj pol ure negibno stal na soncu in čakal policaja, da je naredil svoje.
Zaključila sva z Grčijo. Mislim, da se bo treba še vrniti. Videla sva jo samo en košček in lahko rečem, da naju je očarala. Kako sva se imela v Albaniji, pa si lahko preberete v mojem naslednjem zapisu. Hvala, da me spremljate! Vesel bom vsake kritike ali pohvale, saj le tako lahko izvem, kako ste zadovoljni z mojim pisanjem.