ponedeljek, 12. avgust 2019

Prenj, Zelena glava ( 2155 m )

Prenj je del Dinarskega gorstva, ki se nahaja v severnem delu Hercegovine. Na netu sem našel podatek, da je to najlepša, najatraktivnejša in najbolj surova planina v Bosni in Hercegovini. Obkrožajo ga reke in jezera. Razteza pa se od Glavatičeva pri Konjicu do Bijelih voda pri Mostarju. Obsega številne vrhove, kar enajst pa jih je višjih od 2000 m. Midva sva si izbrala najvišjega in sicer Zeleno glavo, ki se dviga 2155 m visoko.
Spet se mi je podrlo kar nekaj stereotipov. Bosanci nimajo lepih hribov, če že je kaj, so poti neurejene in neoznačene. Bosanci ne hodijo, sploh pa ne v hribe.No, kot sem že rekel, sem ga krepko polomil. Imajo čudovite poti, vzorno urejene in označene. Gradijo koče in bivake. Tudi hodijo. Sicer nas je bilo ta dan, ko sva midva hodila, na najini poti vsega skupaj 10, pa še to smo bili štirje tujci, midva in dva Čeha. Res je pri njih gorništvo še bolj na začetku. Zelo prijetno je koga srečati v hribih, saj so vsi po vrsti, vsaj tisti, ki sva jih midva srečala prijetni, veseli srečanja, odprti za pogovor in brez izjeme prijazni. Karkoli te zanima, ti bodo z veseljem postregli z informacijami.
Zanimivo je, kako sva midva sploh prišla na idejo, da sva se Prenja sploh lotila. Ker me zanima fotografija, sem že kar nekaj časa nazaj na FB zaprosil za prijateljstvo priznanega bosanskega fotografa gospoda Dženada Džina. Preko njega pa še gospoda Zehrudina Isakoviča, ki stalno hodi po hribih, ne samo bosanskih, ampak po hribih celotne nekdanje Jugoslavije. Je avtor serije dokumentarnih filmov Vrhovi Balkana ( You tube ), stal je na najvišji gori sveta in je predsednik planinske zveze Bosne in Hercegovine. Že kar nekaj časa nazaj me je s svojimi fotografijami navdušil za Prenj in letos se je pokazala priložnost, da ga osvojiva tudi midva. Kar dolgo sem zbiral podatke preko interneta, vendar nisem bil prav posebno uspešen. Vsaj tistih najnujnejših podatkov, ki te zanimajo za osvojitev nekega vrha nisem našel. Preko FB sem se obrnil direktno na gospoda Zehrudina, ki mi je že naslednji dan natrosil kup zanimivih in važnih informacij, za kar se mu še enkrat najlepše zahvaljujem in tako je padla odločitev, Zelena glava, najvišji vrh.
Pod vznožje gore sva prišla že en dan pred vzponom, da bi lahko začela z vzponom čim prej zjutraj,  da bi bila čim preje nazaj v dolini, ker so bile za popoldne napovedane nevihte. Prvotno naj bi parkirala pri žagi v Konjički Beli. Ko sva se popoldne pripeljala do omenjene žage, pa sva dobila od domačih planincev, ki so ravno prišli v dolino podatek, da se lahko kljub temu, da sva s kamperjem odpeljeva še skoraj 3 km daleč in tam prespiva v gozdu, zjutraj pa navsezgodaj začneva hoditi. Premaknila sva se do izhodišča in po naključju tam srečala gospoda Isakoviča, ki se je s hčerko in prikupnim kužkom Bulijem ravno vrnil v dolino. Izmenjali smo si nekaj besed, potem pa so oni odšli proti domu, midva pa k počitku. Na pot sva se podala naslednji dan kmalu po peti uri zjutraj.

Pripeljala sva se kolikor visoko se da pripeljati in tukaj prespala in bila še cel dan parkirana brez vsakih problemov

Najin prvi cilj je bil Jezerce, kjer so domači planinci naredili z udarniškim delom kočo, kjer lahko poišče zavetišče kar nekaj planincev. Koča je neke vrste bivak, brez oskrbe, kjer lahko brezplačno prespiš

Pot na začetku poteka po makadamski poti, po gozdu


Tudi za srčke so poskrbeli, že takoj na začetku

Že kmalu, ko sva začela hoditi, so se nama začeli odpirati lepi razgledi

Bala sva se,da bo slabo označeno, pa je bilo vse brezhibno

Čeprav sva bila še praktično v gozdu so se "vidikovci" kar vrstili

Okoli in okoli visoki vrhovi

Takih opozoril pri nas nismo vajeni in priznam, da nama je bilo kar malo neprijetno, ko sva morala mimo te table

Sama pot je čisto podobna marsikateri poti pri nas

Kmalu sva prišla tudi do prvega snega. Čez zimo so tukaj lahko tudi 20 metrski zameti

Višje ko se dvigamo, lepše postaja

Kmalu se ob poti pojavi raznovrstno gorsko cvetje

Pogled proti dolini

Nekajkrat sva prečila snežišča, ali pa je bila pot zasnežena. Vedno sva to lahko storila brez nevarnosti. Proti vrhu, ko je bila pot še obilneje zasnežena sva se snegu lahko ognila

Počasi se je tudi segrelo

Malo posebna markacija. Nekdo se je kar potrudil

Cvetja res ni manjkalo

Divja pokrajina okoli naju

Pot se ves čas dviga, a je zelo lepo speljana



Čeprav je na smerokazu pisalo, da je do koče na Jezercu 4 ure, sva jo midva dosegla že po dobrih treh

Smerokaz pravi, da je do vrha še 1,5 ure

Še 500 višinskih metrov do vrha

Zelena glava je srednji vrh

Pri koči sta naju pričakala dva mlada planinca iz Sarajeva, ki sta v koči prespala

Plošča na koči

Od koče se pot nekaj metrov spusti, gre še nekaj metrov po ravnem, nato pa spet zagrize v hrib

Zanimive skulpture ob poti

Imena mu res ne vem, je pa zanimiv

Tukaj se je pomlad šele dobro začela

Še en lep šopek

Cilj se bliža, vroče pa je tudi vse bolj in bolj


Ves čas smo obkroženi z visokimi gorami

Snegu se je bilo treba ponekod malo izogniti


Iz snega pa spet na cvetlični tepih






Glede na to, da sva hodila na soboto, poleti in da nas je bilo na celi poti samo deset, lahko trdim, da sva skoraj ves čas hodila popolnoma sama





Do koče sva pridobila celo uro , od koče do vrha pa sva porabila namesto 1,5 ure dve uri



Ves čas se na vse strani odpirajo čudoviti razgledi



Gorski reševalec in njegova spremljevalka na poti v dolino. Ker sta predolgo uživala pri koči, ju je malo predno sta prišla do avta ujela nevihta in ju premočila do kože


Pod vrhom je bilo še kar precej snega



Kdor je gledal film Bitka na Neretvi ve, za kaj gre. Kdor pozna zgodovino pa sploh

Vrh in fotografiranje za arhiv

Z vrha na vse strani...





Mimogrede, tudi jaz sem bil na vrhu,,, :-)


Ker so bile popoldne napovedane nevihte, sva se kmalu odpravila nazaj v dolino


Razgledi pa taki, da fotoaparat res ni imel miru


Tole je bil najbolj zoprn del poti

Malo previdnosti pa gre...


Za nekatere se žal včasih ne izide

Izvir malo pod kočo, za katerega so me en dan prej planinci, ki sva jih srečala v dolini prepričali, da je suh

Baje so se tukaj, malo pred mano, napajali divji konji, ki so v teh planinah

Izvir še od blizu. Tukaj se sicer ne vidi najboljše, ampak voda je kristalno čista 

Še enkrat jezero

In še nekaj slik na poti v dolino




Kmalu po tistem, ko sva prišla v dolino, se je razvila močna nevihta. Močno je treskalo, dež se je zlival z neba, vsake toliko časa se je spremenil v točo... Kar dobro se nama je zdelo, da sva malo pohitela in vse skupaj opazovala z varnega zavetja. Kar hitro sva se odpeljala v civilizacijo, saj je voda, ki je pridrla s hriba, kmalu začela delati kanale po makadamski poti.Na poti do Mostarja, kamor sva se namenila na zaslužene čevapčiče, ki so v Bosni skoraj obvezni, naju je dež nekajkrat rahlo poškropil, drugače pa so se oblaki zadržali nad hribi. Začetek dopusta je bil odličen, nič slabše pa ni bilo nadaljevanje, ki sva ga preživela ob morju.
Hvala, da ste si vzeli čas zame in lepo pozdravljeni.

Ni komentarjev:

Objavite komentar