Rado na poti: Midžor 2169m

Danes, pa tudi nekaj naslednjih zapisov, bi obujal spomine. Obujal bi spomine na lanski dopust, ko sva med drugim osvojila najvišje vrhove treh držav. Prvi je prišel na vrsto Midžor. Visok je 2169m in je najvišji vrh Stare planine in obenem tudi Srbije (brez Kosova). Nahaja se na sami meji z Bolgarijo. Kamen, ki obeležuje vrh, je obenem tudi mejni kamen.

Potovala sva z avtodomom, kar pomeni, da voziva s seboj spalnico, kuhinjo, dnevno sobo, pa še kaj se najde. Potrebno je samo poiskati prostor, kje vse to lahko parkiraš. In tukaj ga res ni bilo potrebno pretirano iskati. Za izhodišče sva izbrala planinski dom pod Babinim zubom. Dom je bil sicer zaprt, obratoval pa je hotel v neposredni bližini. Parkirala sva zraven zaprtega doma in se v hotelu pozanimala, če lahko ostaneva tam čez noč in naslednji dan, da se povzpneva na Midžor. Bili so zelo prijazni in nama ponujali celo pomoč, če kaj potrebujeva. Lepo sva se zahvalila in naročila pijačo, ki sva jo spila za mizo pred hotelom, od koder je bil najin cilj kot na dlani. Cene so nizke, kakšnih informacij o poti pa ne pričakujte. So nama razložili, da za razliko od Slovencev, Srbi raje sedijo in pijejo kavo, kot da bi hodili. Tudi prav.

Iz avta sva se odpravila okrog šestih zjutraj. Za popoldne so bile napovedane nevihte, zato nisva hotela tvegati. Pot je enostavna in kdor je sposoben prehoditi 8 km v zmeren klanec, brez večjih problemov opravi z njo. Pot je širok kolovoz, primeren tudi za terenska vozila, katerim je pot prepovedana. Seveda ne pomeni, da to kdo spoštuje. Z gorskim kolesom pa se da tudi pripeljati tik pod vrh. Od tu do vrha je pot slaba, oziroma je skorajda ni. Do vrha to pomeni kakih 10 minut hoje. Ravno tu, ko poti zmanjka se je začela spuščati gosta megla. Kmalu naju je čisto zagrnila. Po kakih petih minutah hoje po gosti megli sva se kar naenkrat znašla sredi črede divjih konj. Nič se naju niso bali. Imela sva občutek, da se celo važijo pred nama. S svojim tempom sva vztrajala proti vrhu, oni pa so lahkotno dirjali po bregu gor in dol. Nekako so naju izzivali, naj se jim pridruživa. Nisva se dala zavesti njihovemu izzivanju :-)

Z vrha naj bi bil krasen razgled. Na eno stran je Bolgarija, na drugo pa Srbija. Midva verjameva na besedo, videla pa nisva nič. Megla je bila tako gosta, da sva komaj videla drug drugega. Na hitro sva se poslikala in se odpravila proti dolini.

Zanimivo je, kako je vse do vrha zeleno. Med vso to travo pa toliko cvetja, da moj fotoaparat kar ni imel miru. Za celotno pot sva porabila dobre štiri ure.

Je pa bilo smešno, ko sva tik pred avtom srečala skupino domačinov, ki so iskali 10 minut oddaljeno kočo. Ta koča je pozimi za smučarje nekakšna "plaža", kot pri nas na Krvavcu, kamor se lahko prideš okrepčat med smučanjem. Spraševali so naju, če veva kje je ta koča in koliko hoje je do nje. Ko sva jim povedala, kje je, je gospa iz te skupine vsa prestrašena vprašala svoje prijatelje, če je to daleč in če bodo oni to zmogli. Prvi sem se začel smejati jaz, počasi pa vsi skupaj. Saj se je tako prestrašila, kot da bo morala hoditi cel dan.

Sklenila sva, da skuhava še kosilo pred odhodom. Kmalu sem ugotovil, da sem pri kuhanju bolj v napoto kot v pomoč. Odločil sem se, da se povzpnem še na Babin zub. Uradno je do vrha eno uro hoda, jaz pa sem v dobri uri bil gor in dol. Nisem se držal označene poti, ki prijazno obkroži hrib, ampak sem jo ubral kar naravnost po strmem smučišču. Po isti poti sem tudi sestopil.

Popoldne sva se odpeljala v Bolgarijo.