V prvem delu sem predstavil predvsem stvari, ki sva jih videla organizirano. Imela pa sva kar precej časa tudi za potikanje po mestu in odkrivanje bolj ali manj skritih kotičkov. Mirno sva se usedla na klopco v parku, se kar tako sprehajala po mestu, se vozila z vlakom in avtobusi samo zato, da sva opazovala ljudi in naravo okrog sebe. Čas nama je dopuščal, da sva opazovala in doživljala tudi stvari, ki jih v naglici prezreš ali pa jih enostavno ne doživiš. O takih opažanjih imam namen pisati v tem blogu.
Promet
To, da je promet po velikih mestih praviloma gost, to ni težko ugotoviti. In tako je tudi v Atlanti. Tudi to, da se ves promet v določenem trenutku čisto ustavi, ni nič novega. Od tu naprej pa postane zanimivo. Na cesti s šestnajstimi pasovi se je promet v prometni konici ustavil. To pomeni, da se je tako ustavil, da resnično kar nekaj časa ves promet stoji. Pri nas, pa še marsi kje, se takoj začne prehitevanje, tudi po odstavnem pasu, pa velikokrat še tudi kaj hujšega. Trobljenje je tudi marsikje zelo v modi. Tam pa se vozila ustavijo in čakajo. Med vozili je celo predpisana varnostna razdalja in sirene skoraj ni slišati. Nihče se ne razburja in promet steče, ko steče. Na prehodih za pešce so semafoji za pešce, vendar se velika večina voznikov mirno in brez trobljenja, mahanja in kričanja ustavi na primerni varnostni razdalji in počaka, da pešec varno pride čez cesto tudi pri rdeči luči. Tudi če prečkaš cesto izven prehoda za pešce je situacija čisto enaka.
Veliko takih limuzin kroži po mestu. V zvezni državi Georgia je po zakonu obvezna registrska tablica samo zadaj. Spredaj pa je običajno namesto registrske tablice reklama.
|
Zelo popularno vozilo je pick-up. Po moji oceni jih je vsaj toliko kot osebnih vozil. Vsi avtomobili imajo v povpreču dva do trikrat močnejše motorje kot evropska vozila. Temu primerna je tudi poraba goriva. 2o litrov na 100 km je čisto normalna poraba, nemalokrat pa tudi precej več. Take avtomobile pa si lahko privoščijo, ker je cena goriva lahko tudi do štirikrat nižja kot pri nas.
|
Tako izgledajo obvoznice okog mest. Deset pasov v vsako smer ni nobena redkost. Običajno so ceste v času konic polne in promet stoji, ali pa se odvija zelo počasi.
|
Malo večji družinski avto.
|
Atlanta ima uradno okrog 6 milijonov prebivalcev, neuradno pa, sigurno še več. Človek bi pričakoval veliko pešcev, kolesarjev,tekačev,itd., pa ni tako. Pešcev skorajda ni, niti v samem centru mesta. Pešačijo revnejši, ki praktično ne hodijo okrog, ampak se družijo na določenih točkah po mestu. Taki ljudje so praviloma precej posebni za naše pojme. Tam se nihče ne ozira za drugim, pa če ima še tako nenavadno frizuro, obleko ali obnašanje. Videla sva resnično toliko, za nas posebnih ljudi, da na koncu tudi nama ni bil nihče več poseben. Ljudje so zelo odprti. Če je nekomu nekaj na tebi všeč, ti bo to povedal. Pa sploh ni važno, ali je to brezdomec na cesti, prodajalka v trgovini, poslovnež, ki gre preko parkirišča do svojega avtomobila, ali pa potnik na vlaku ali avtobusu. Če nekoga prosiš za pomoč, ti bo pomagal ali pa ti bo našel nekoga, ki ti bo lahko pomagal. Nikomur ni težko uporabiti svoj telefon,da ti da pravo informacijo. Večini ni težko iti s tabo nekaj korakov po ulici, da ti nekaj pokaže. Pa sploh ni važno na koga se obrneš.samo ta razlika je, da če se obrneš na brezdomca, ti takoj, ko ti reši problem, pove svoje težave, ki so običajno finančne. Za vsak dolar se ti bo tako zahvalil, da boš imel občutek, da si res vsaj malo rešil svet. Lahko se tudi zgodi, da te v kakšnem križišču, postaji javnega prometa, ali kjerkoli v mestu kdo prosi za kakšen drobiž, Nisva pa doživela, da bi bil kdo vsiljiv ali celo nasilen. Je pa res, da je po celem mestu ogromno raznih varnostnikov, kar nekaj različnih vrst policajev, ki vseskozi patruljirajo okoli, sploh na bolj prometnih točkah.
Tega človeka sva, kljub velikosti mesta kar nekajkrat srečala. Tudi na avtobusu sva pogosto srečevala ene in iste ljudi.
|
Oznaka za postajo podzemne železnice.
|
Tekoče stopnice na postaji podzemne železnice. Večinoma je železnica na prvem nivoju, kjer pa so večja križanja, pa so železnice v dveh nivojih.
|
Čakalne dobe so običajno kratke. Večina postaj je opremljenih s panoji,kjer lahko spremljaš, kje se nahaja vlak in koliko je do njegovega prihoda na postajo.
|
Notranjost vlaka
|
To sicer ni avtobus, s katerimi sva se vozila midva, se mi je pa zdel zanimiv zaradi nosilca za kolesa. Spredaj ima nosilec za kolesa, ki ga lahko uporabljajo potniki, ki del poti kolesarijo, del pa bi jo prevozili z avtobusom. Zanimivo je, da si mora potnik sam pripeti kolo na nosilec in ga na koncu tudi sneti, medtem, ko poln avtobus ljudi sedi in mirno čaka.
|
Šolski avtobusi
|
Vlak, ki vozi samo po enem delu mesta
|
Neke vrste varnostnik, redar, prodajalec.... Nisem čisto razumel.
|
Kar nekaj vrst policajev kroži po ulicah. |
Vidiš na televiziji, v časopisih, na spletu, ko pa stojiš pred tako zgradbo, si pa vseeno presenečen, kako je velika. |
V teh najvišjih stolpnicah imaj običajno sedež velike, vplivne družbe, ki si tudi na ta način delajo reklamo. |
Še zanimivejše so stolpnice zvečer, ko zažarijo v množici luči.
|
Kaj naju je najbolj zbodlo v oči
Ko sva bila v Atlanti, so se temperature gibale od slabih 20 do skoraj 30 stopinj. V vsem tem času, če odmislim policaje na motorjih, motoristov skorajda nisva videla. Motorji so bili veliki, močni, vozniki pa oblečeni čisto nič motoristično. Enako je s kolesarji. Srečala sva jih nekaj, ki so trenirali. Takih, ki bi se pa vozili iz potrebe, recimo v službo, šolo, ali kam drugam, pa skorajda ni bilo.
Pešci so bolj posebnost, kot nekaj normalnega. Srečuješ jih na poti iz podzemne železnice do avtobusov in izven mesta v revnejših četrtih. Se pa veliko ljudi zbira v olimpijskem parku, kjer se družijo, igrajo športne igre, ali pa sedijo v travi, se sončijo, čitajo, ali pa zgolj opazujejo druge obiskovalce parka.
Zelo veliko je parkirišč. Okrog centra mesta so , vsaj kolikor sva videla, plačljiva. Veliko je garažnih hiš. Še posebej sva bila presenečena nad kapaciteto parkirnih prostorov na končnih postajah podzemne železnice. Videti je, da ljudje raje uporabljajo javni promet, če gredo v mesto.
Parkirišča so verjetno v privatni lasti. Zanimivo mi je bilo, da so cene parkiranja v centru mesta malenkost višje kot pri nas. Ob koncu tedna, ko se pridejo ljudje masovno zabavati v mesto, pa uslužbenci parkirišč vabijo voznike, da parkirajo na njihovem parkirišču. Takrat se cene bliskovito dvignejo in v samem centru dosežejo ceno 20 ali več $ na uro.
Čisto malo iz centra mesta je ogromen stadion, kjer se dvakrat tedensko odvijajo tekme ameriškega nogometa. Ta del mesta preplavijo množice, ki se valijo proti stadionu. Na cesti je neverjetno veliko policistov, ki zelo uspešno urejajo promet. Parkirišča ob stadionu, ki so normalno odprta cel teden, kljub bližini mesta, uporabljajo le za ogled tekem. So pa to res ogromna parkirišča, ki sploh niso narejena tako kot pri nas, da bi bila na neki zravnani parceli. Tam sem dobil občutek, da so asfalt položili po kucljih, točno takih, kot so bili, ko je bil na tistem prostoru še gozd. Je pa zaradi izjemne velikosti in razgibanosti terena skoraj nemogoče videti iz ene strani na drugo stran parkirnega prostora.
Mogoče ni ravno lepo govoriti o straniščih, je pa panika, če jih ni, ko jih potrebujemo. V Atlanti je veliko javnih stranišč, ki so praviloma čista in brezplačna. Zelo so si podobna po celi Ameriki. Oprema, ki jo izdeluje kar nekaj proizvajalcev je povsem identična in se tudi po daljšem času ne spreminja.
Kar nekajkrat sva bila priča organiziranim šolskim izletom. Otroci so zelo lepo vzgojeni. Učitelj je še vedno avtoriteta, ki se ga spoštuje, posluša in uboga. Pri nas, žal že dolgo ni več tako.
Po lokalih se ne kadi, v podzemni železnici tudi ne. Kajenje je prepovedano tudi zunaj, kjer se zbira več ljudi, npr. avtobusna postaja... Na splošno sva videla zelo malo ljudi, ki bi kadili.
Da pa ne bi samo hvalil, moram pa priznati, da sva bila kar malo šokirana, koliko embalaže se vsak dan odvrže samo v enem mestu, kaj šele v celotnih ZDA. V trgovinah že za čisto povprečen nakup dobiš lahko kar nekaj vrečk, ki so brezplačne. Po obroku hitre prehrane ostane velika vrečka embalaže, stiropor, plastika, karton, pvc. Veliko te embalaže ljudje odvržejo kar na ulice, obcestne jarke, parkirišča, parke...
Kar nekajkrat sva bila priča organiziranim šolskim izletom. Otroci so zelo lepo vzgojeni. Učitelj je še vedno avtoriteta, ki se ga spoštuje, posluša in uboga. Pri nas, žal že dolgo ni več tako.
Po lokalih se ne kadi, v podzemni železnici tudi ne. Kajenje je prepovedano tudi zunaj, kjer se zbira več ljudi, npr. avtobusna postaja... Na splošno sva videla zelo malo ljudi, ki bi kadili.
Da pa ne bi samo hvalil, moram pa priznati, da sva bila kar malo šokirana, koliko embalaže se vsak dan odvrže samo v enem mestu, kaj šele v celotnih ZDA. V trgovinah že za čisto povprečen nakup dobiš lahko kar nekaj vrečk, ki so brezplačne. Po obroku hitre prehrane ostane velika vrečka embalaže, stiropor, plastika, karton, pvc. Veliko te embalaže ljudje odvržejo kar na ulice, obcestne jarke, parkirišča, parke...
Hrana, vsaj v Atlanti, je draga. Cena povprečne malice v restavraciji hitre prehrane, ali v trgovini, se začne pri 20$. Samo za dve jabolki sva plačala 6$. |
Trgovine so različno razkošne, je pa vsem skupno, da za prostor ni problema. |
Tako je videti obrok v restavraciji trgovskega centra. Mislim, da je bila cena okrog 20$, servirano v stiropor in s plastičnim priborom. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar