Drugič v Ameriki, prvi del

Amerika pri nama "nastane" na hitro. Prvič sva jo dobila za darilo od prijateljev. Predno sva se dobro zavedla, sva že odpotovala in neskončno uživala. Tokrat pa sem šel na službeno izobraževanje, ki je potekalo v Atlanti (Georgia). Izobraževanje je trajalo slab teden, za dober teden pa sva potegnila še turistično. Ja, tudi tokrat sva od doma šla skupaj. In že tu je nastopila prva težava.

Precej logistike je bilo potrebno, da sva lahko skupaj potovala in bila nastanjena skupaj. Ker sem jaz dobil plačano nastanitev in prevoz, bi bilo logično, da ženi plačava karto in hotel skupaj pri nakupu mojih kart in rezervacije hotela, a sem kaj hitro ugotovil, da so cene precej višje, kot so pri ponudnikih, ki sem jih našel na internetu. Potrebno je bilo precej komuniciranja preko telefonov, interneta, usklajevanja različnih pravil in možnosti in na koncu sva imela povratne letalske karte, rezervacijo hotela, kjer sva preživela prvi teden, ko sem hodil na izobraževanje in rezervacijo sobe, ki sva jo kasneje koristila za raziskovanje mesta. Časa za načrtovanje raziskovanja mesta je bilo malo, zato sva zaupala sreči, da se nama bo vse izšlo tako, kot sva si želela.

Najino potovanje se je začelo na bencinskem servisu v Ivančni Gorici.S kombijem Go Optija sva se odpeljala na letališče v Zagreb. Prva težava je nastopila že v Ivančni Gorici, saj je ena izmed potnic zamujala, tako da smo imeli že takoj zjutraj 20 minut zamude. Vseeno smo bili na letališču pravi čas in od tam sva poletela proti Istambulu v Turčiji.

Zagrebško letališče in naše letalo za Istambul.

Letalo kot letalo, edino za kolena sem imel pa presenetljivo veliko prostora, kar mi je bilo od vsega letenja najbolj všeč.

Istambul

Do Istambula je bilo brez posebnosti. Še celo topel obrok so nam postregli,s čimer so naju prijetno presenetili. V Istambulu pa nepopisna gneča. Do naslednjega leta sva imela dobro uro časa. Pol ure sva čakala v nepregledni koloni za carino, ves ostali čas pa sva tekla  čez letališče do najinega naslednjega aviona. Dobro, da sva bila brez prtljage, drugače mislim, da se nama ne bi izšlo. Čeprav sva bila že v Zagrebu temeljito pregledana, to ni bil razlog, da naju ne bi še enkrat slekli in sezuli. Ampak, važno, da sva bila spet v vrsti... Tukaj resnično nisem imel ne časa, ne volje, za kakšno fotografiranje.

Spet sva sedela na letalu, sama na treh sedežih. Bo tako ostalo, bova dobila še enega,..? Toooo, celo pot sva imela en sedež prazen. Luksuz! Še nekaj pogledov na Istambul, potem pa zapiranje oken in tema do Amerike. Šele tik pred pristankom smo spet spustili svetlobo v letalo. Verjetno jih je strah, da se ne bi pomešala Evropska in Ameriška svetloba. Vprašanje, kaj bi se zgodilo...

Po dvanajstih urah leta smo se spet dotaknili tal. Prijeten občutek. Letališče v Atlanti je ogromno. Že samo število letal na letališču je takšno, da si je to nemogoče predstavljati, dokler ne vidiš. Zelo na hitro sva uredila vse formalnosti in bila prav hitro zunaj. Ugotovila sva, da vozi poseben, brezplačen avtobus na letališče, kjer potekajo notranji leti. Vožnja z mednarodnega na notranje letališče je trajala približno pol ure, tam pa sva prestopila na drugi avtobus, ki naju je zapeljal do hotela. Vsi večji hoteli po Ameriških mestih imajo tako imenovane shuttle bus-e, ki vozijo svoje goste iz letališča v hotel in obratno. Ti avtobusi so praviloma brezplačni in zelo uporabni. Ni lepšega, ko si že vsega sit, pustiti, da ti voznik vzame prtljago, jo namesti v avtobus, zapelje do hotela in ti jo tam spet preda. Nobenega iskanja taksija, razlaganja kam želiš iti, spremljati, kam te bodo sploh odpeljali... Skratka, prišla sva na recepcijo, pokazala potne liste, dobila sva ključ in že sva bila v res razkošni sobi. Kar težko verjeti, da je lahko vse tako enostavno! Na hitro sva razstavila prtljago, se stuširala in se odpravila k počitku, saj je bil dan že kar pošteno dolg. Odločila sva se za spanje, saj sem imel že naslednji dan predavanje v 15 minut oddaljenem hotelu. Pot sem približno poznal, pa vseeno si nisem želel že prvi dan zamuditi. Do tukaj vse lepo in prav, tu pa se je pojavil problemček. Po domači uri je bila ura štiri popoldne, takrat pa  tudi slučajno ne spim. Ja, točno tako je bilo zdaj. Zaspal sem šele okrog dveh, treh zjutraj po aktualnem času. Preden sem dobro zaspal, me je ura že vztrajno klicala. Začuda, sploh ni bilo težko vstati. Nekaj noči sem tako bolj surfal po netu kot pa spal. Sem pa občutil veliko hujše posledice prestavljanja ure, ko sem prišel spet domov.

Najin hotel prvi teden

Razkošna soba z dvema kraljevskima posteljama

Začel sem hoditi v "šolo". Že doma so me Američani opozarjali, kako je Atlanta nevarno mesto. Hitro te napade kakšna banda, zvečer je najbolje biti v hotelu ... Atlanta ni Ljubljana in je nevarna!
Prvo jutro sem šel iz hotela še po mraku in priznam, da sem malo gledal, od kod bo kdo skočil name. Pa ni! Ne prvi, ne drugi, niti zadnji dan. Še več. Ko sem hodil zjutraj na predavanja, v celem tednu nisem videl niti enega pešca, niti enega kolesarja, niti enega samega človeka. Na poti nazaj v hotel pa sem srečal dva pešca, ki sta me lepo prijazno pozdravila.

Prepričal sem se, da sploh nisva še v mestu in bo to verjetno vzrok, zakaj ni zunaj, razen v avtomobilih, nobenega človeka. Hotel je bil namreč zelo blizu letališča in edina prepreka, da se ni dalo kar peš priti do tja je bila obvoznica, ki je bila ograjena z vsake strani. Kako na pogosto vzletajo letala iz obeh letališč, sva videla šele v naslednjih dneh, ko sva se sprehajala okrog hotela. Letala so vzletala tako pogosto, da se zunaj sploh ni bilo mogoče normalno pogovarjati. Zdelo se je, kot da jih nekdo strelja s fračo preko ceste. Vzletala so 24 ur na dan, praktično vsako minuto. Pa to niso kakšna majhna letala, ampak tako velika, da jih vsaj pol na Brniku verjetno sploh ne bi moglo vzleteti. Še bolj pa me je presenetilo to, da jih v hotelu sploh nismo slišali, čeprav so letela tik nad streho.

Takole so se dvigala letala eno za drugim in v nekaj minutah si jih lahko videl več, kot bi jih doma cel teden

Cesta,ki je najin hotel ločila od letališča,

Prvi teden v hotelu sva imela samo zajtrk. To niti ni nič tako nenavadnega. Zanimivo je bilo to, da hrane niso pripravljali sami, vendar so jo v hotel pripeljali že pripravljeno. Imeli smo vso posodo in pribor iz stiropora, kartona in plastike za enkratno uporabo. Ko je bilo zajtrka konec, se je moral za preostale obroke znajti vsak sam. Nič posebnega, če bi imela avto, ali vsaj avtobuse, tako, kot sva jih imela kasneje v mestu. Tu pa sva morala prehoditi kar nekaj kilometrov, da sva prišla do prve trgovine. Prvi dan sva bila kar malo lačna, potem pa sva le ugotovila, v katero stran se morava podati, da prideva do trgovine. Edini lokal, do katerega ni bilo daleč, je bil lokal hitre prehrane z obupnimi cenami, pa tudi hrana je bila približno taka. Hrana v Atlanti, vsaj tista za normalne smrtnike, ni ravno na visokem nivoju. Posledica tega pa se vidi na ljudeh, saj jih je ogromno zaradi nekvalitetne hrane predebelih in to konkretno predebelih.
Prvi teden sva proste popoldneve izkoristila za dolge sprehode. Poleg tega, da sva morala obnavljati zaloge hrane, sva si želela tudi čimveč pogledati. Zaradi ogromno prostora, ki ga imajo,je vse zelo razvlečeno. Vse je veliko, vmes pa en velik nič. Najino območje je bila bolj industrijska četrt, kot naselje. Naselja pa so bila praviloma sestavljena iz razmeroma majhnih lesenih hiš in debelih, visokih dreves. Nihče se ni sekiral, če listje pada po strehah in dvoriščih. Nikjer ni bilo videti bogatih dovozov do hiš, velikih dvorišč, ali karkoli, kar bi zahtevalo veliko dela, tako kot je to pri nas. Vse je bilo bolj ali manj naravno in čimbolj preprosto.

Družinske hiše so praviloma lesene, novejše imajo plastično fasado, starejše pa so obite z deskami in pobarvane.

Ljudje se po službi veliko zadržujejo na zunanjih terasah.

Veliko je takih in podobnih objektov, vmes pa lahko tudi več km praznega prostora.

Po prvem tednu bivanja v Atlanti sva se selila v mesto, natančneje v neposredno bližino mesta. Spet sva uporabila hotelski avtobus, ki vozi goste na letališče. Ker sva bila edina potnika, sem voznico prosil, da nama je ustavila na postaji podzemne železnice. Tukaj sva kupila sedemdnevno vozovnico, s katerimi sva se potem lahko vozila s podzemno železnico in avtobusi prevoznika Marta. To pomeni, da sva se za dobre 3$ lahko po cele dneve neomejeno vozila po mestu.

Lahko rečem, da se vsaj nekajkrat letno odpraviva na daljše ali krajše potovanje. Točno se ve, kaj bo vsak naredil pred odhodom od doma, da se bo vse dobro izšlo na poti. Moja je logistika in tako je bilo tudi zdaj. Poleg ostalega sem naštudiral tudi pot do najinega novega stanovanja. Pot od letališča do centra mesta naj bi opravila s podzemno železnico, iz mesta do stanovanja pa z mestnim avtobusom.Prvi del poti je potekal po načrtu. Del z avtobusom se je pa malo zakompliciral, saj nikakor nisem mogel ugotoviti, na kateri postaji bi morala izstopiti in tako sva se pripeljala do konca proge. Obstajala je tudi pot s podzemno železnico, vendar je bilo do stanovanja s postaje skoraj pol ure pešačenja, kar pa s precej velikimi kovčki ne bi bilo ravno zabavno. Zaradi tega sem to pot enostavno izpustil iz svojih načrtov. Malo mi je že postajalo vroče, ko mi je Joži povedala, da si je nanesla pot na telefon, ko me je čakala v hotelu, ko sem jaz bil na predavanjih. Priznam, takrat se mi je odvalil precej velik kamen od srca. Poizkusila sva z vlakom in tokrat bila uspešna. Pešačila sva s težkimi kovčki in opremljena z informacijami, kako je Atlanta nevarno mesto. Kolikor bolj sva se oddaljevala od postaje, toliko bolj umazana in neurejena je bila okolica. Hiše so bile neurejene, nekatere celo podrte. Povsod so bile smeti. Hiše so bile različnih velikosti. Bilo je nekaj dokaj velikih ograjenih z velikimi dvorišči. Pred njimi je bilo veliko ljudi, ki so bili praviloma precej zanemarjeni, verjetno brezposelni, brez izjeme črni. No, sem rekel, to je to. Zdaj se pa bodo uresničile tiste zle napovedi. Ljudje pa kot da berejo moje misli. Vsi po vrsti so se nama prijazno smehljali in naju pozdravljali, kot da smo že leta prijatelji.

Sobo sem iskal preko Airbnb-ja in sicer sem jih sortiral od najnižje proti najvišji ceni. Izbral sem drugo najcenejšo varianto, ker je pod najcenejšo varianto v komentarjih, ki jih pišejo gostje, pisalo, da je sicer četrt mirna, samo enkrat so se sosedje ponoči streljali... Soba se je imenovala Rainbow room (mavrična soba). Na prvi sliki sobe na internetni strani je postelja prekrita z "rainbow" pregrinjalom. Na oknu, ki gleda na ulico, je bila "rainbow" zavesa. Ko sem prebiral ponudbo, sem videl, da v hiši živijo štiri imena, ki sem jih jaz na hitro povezal v družino. Šele ko sem videl vse štiri prebivalce hiše, v kateri je bila najina "rainbow" room, sem ugotovil, da sta lastnici tudi "rainbow", tisto, kar sem jaz mislil, da sta otroka, sta bila pa dva prijazna kužka, ki sta naju vedno prišla pozdraviti pri prihodu, ali pa pri odhodu iz hiše. Gospe sta bili zelo prijazni, Uporabljala sva lahko kuhinjo z vso tehniko, kopalnico, pralnico, dnevno sobo s TV-jem, celo z njunim kolesom bi se lahko vozila. Z najinim novim domom sva bila resnično zadovoljna in prva izkušnja takega načina najemanja sobe nama je bila več kot všeč in sigurno jo bova še ponovila.

Hiša v kateri sva živela en teden in levo okno z rainbow zaveso.

S košnjo se tu nihče ne obremenjuje, tudi drevesa so prepuščena sama sebi.

Sredi oktobra sva imela temperaturo blizu 30 stopinj C

Ponovno sva se prepričala, da ljudi ne gre soditi po izgledu.

Hiše izven mesta so praviloma lesene.

Eden izmed mnogih.

V renici ni tako lepo in romantično. 

To je ostalo od požara.

Trgovina, ki so jo odprli malo pred najinim prihodom. Naj bi bila obnovljena in prenovljena...

Dnevna soba in Tatianin hobi.

Kuhinja, kjer sva si kuhala zjutraj in zvečer.

Druga polovica dnevne sobe.

 Veliko časa sva se že doma ukvarjala s tem, kaj naj bi v mestu počela. Da bi ga raziskovala kar tako na slepo, ni imelo smisla, saj sva bila preveč omejena s časom. Odločila sva se za nakup City Pass kart. To je komplet petih vstopnic, ki so v kompletu občutno cenejše, kot če bi jih kupovala posamično. S kupljenimi vstopnicami sva si lahko ogledala akvarij, svet Coca Cole, CNN studio, ZOO in naravoslovni muzej.

Akvarij

Akvarij v Atlanti je bil odprt konec leta 2005. Do leta 2012 je bil največji na svetu. Leta 2012 je izgubil to lovoriko, ker so še večjega postavili v Singapuru.

Akvarij v Atlanti se nahaja na severni strani olimpijskega parka, na zemlji, ki jo je podaril koncern Coca Cola. Volumen vseh bazenov znaša neverjetnih 38000 kubičnih metrov. tu živi več kot 100000 živali, oziroma, preko 500 vrst. Celoten objekt pa obsega kar 550000 kvadratnih metrov.

Samo gole številke verjetno marsikomu ne pomenijo veliko. Upam, da bodo slike povedale kaj več...

Zunanjost akvarija izgleda, kot velik val.

Fotografija je slaba, bi pa rad z njo pokazal, kako ogromen je akvarij. To kar se vidi je samo pol dvorane od treh. V tej dvorani se odvija prikaz dresure delfinov.

To je začetek in konec ogledov.

Poleg nekaj res velikih bazenov je tudi ogromno manjših s sladko in slano vodo.

Težko je verjeti, da vse to lahko najdemo v naravi.

To je največji bazen s kar 24000 kubičnimi metri prostornine.

Največji prebivalec akarija je kitovec, ki je trenutno največja riba na svetu. Povprečno dosežejo dolžino okrog 10-15m in težo okrog 20t.

Tune

Mrk pogled in ostri zobje

Tunel pod velikim bazenom.

Prvič v življenju sem videl v živo kita belugo.

Živalski vrt

Tako, kot je v Ameriki vse veliko, je velik tudi živalski vrt. Lepo je urejen. Živali je veliko in po dolgem času se je bilo zanimivo spet sprehajati med pestrim živalskim svetom. Si bom pa živalski vrt zapomnil predvsem po dveh stvareh.
Mesec oktober se je iztekal, in povsod je bilo vse v znamenju halloween-a (noč čarovnic). Vse trgovina so bile polne kostumov in enormnih količin sladkarij in seveda staršev z ali brez otrok. Tako je bilo tudi v živalskem vrtu. Staro in mlado je bilo našemljeno in že na vhodu so nam delili vrečke, v katere smo lahko po poti med ogledom zbirali slaščice, ki so jih delili delavci živalskega vrta na posebnih stojnicah. To je bilo sicer namenjeno najmlajšim obiskovalcem, mi, ki pa to ravno nismo več, pa smo uživali ob njihovem veselju.
To je bila lepša stvar, ki jo verjetno ne bom pozabil. Druga stvar, ki se mi je zgodila, te pa sigurno ne bom pozabil. Po slabe pol ure sprehajanja po živalskem vrtu sem ugotovil, da mojega telefona ni tam, kjer bi moral biti. Pripetega sem imel na pasu hlač, zdaj pa ga tam ni bilo. Telefon je bil služben, z ogromno shranjenimi številkami, povrhu vsega sva pa še v Ameriki. Če bi ga našel nekdo, ki bi mu ga uspelo odkleniti, bi mi lahko v nekaj minutah zapravil celo plačo, ali pa še kaj več. K sreči se to ni zgodilo, meni pa je kar popestrilo nekaj dni . Najprej sem izgubljeni telefon poizkušal najti, potem sem ga moral preklicati, opraviti kar nekaj klicev, napisati nekaj mailov in počakati njihov odgovor, hkrati pa iskati wi-fi signal, ker drugače zna biti vse skupaj kar zasoljeno. No ja, telefona nisem našel, novi lastnik pa si verjetno tudi ni veliko pomagal z njim. Za izgubljene številke bo potrebno pa kar še nekaj časa, da jih bom spet nalovil.

Če je praznik, je praznik za vse.

Nekateri "velejunaki" so bili že tudi malo obrabljeni.

Tudi kakšen pilot se je znašel med njimi.

Še kakšna fotka, da mi boste verjeli, da sem bil res v živalskem vrtu... :-)

Ali veste, kako ugotovite, ali je žirafa žirafa ali žirafec?

Fantki imajo lise na koži črne barve, punčke pa rjave.

Pozerja...

Tale ni bil ravno živahen.

Počasi bo potrebno misliti na frizerja...

Studio CNN

V kompletu vstopnic, ki sva jih kupila je bil tudi ogled studia CNN. Najprej sva se enoglasno strinjala, da ta ogled kar spustiva. Kaj pa bi lahko videla v studiu tako posebnega. Na koncu sva se odločila, da vseeno greva na ogled, saj bo to verjetno edina priložnost v življenju, pa če sva že tukaj... Dopoldne sva se pripeljala do mesta in se sprehodila do vhoda v ogromno stavbo. Videti je bilo vse zapuščeno in že sva podvomila, če so ta dan sploh ogledi. Po drugi strani pa sva pomislila na akvarij, kjer zunaj ni bilo žive duše, notri pa se nas je sprehajalo nekaj tisoč. Vstopila sva v stavbo in se javila na recepciji, kjer je pa že bila kolona. Torej, akcija!

Že zunaj sva se čudila velikosti , notri pa je bilo vse skupaj tako ogromno, da sva nekaj časa samo strmela v stolpnice okrog naju. Studio je namreč skupina stolpnic, zgrajenih v krogu, vse skupaj pa je pokrito z ogromno streho. Dobili smo vodičko, ki nas je popeljala skozi glavno od stavb, kjer se dela program, ki ga potem pošljejo v svet. To je spet ogromen aparat, ki si ga je pri nas težko  sploh predstavljati. Tristo novinarjev, ki preko interneta brska za novicami , jih pošilja naslednjim stotim, teh sto prečiščen material pošlje naslednji skupini, itd, itd... Da ne govorimo, koliko je novinarjev, fotografov, snemalcev in kaj vem, kakšnih poročevalcev še po celem svetu, ki brskajo za novicami. Ni pa to edina taka zgradba. Po svetu je še kar nekaj podobnih stavb.
 Pokazali so nam enega od studiev, kjer se snemajo novice. Zaupali so nam tudi nekaj trikov, ki se jih poslužujejo napovedovalci, snemalci... In spet nekaj največjega na svetu. Tokrat so bile to tekoče stopnice. Težko si jih je predstavljati, dokler jih ne vidiš. 

Velik logotip pred vhodom.

Najdaljše tekoče stopnice na svetu

Vožnja proti vrhu.

Pogled z vrha, do kamor vodijo stopnice

Eden od studijev, kjer se snemajo dnevne novice.

Tako izgleda snemanje vremenske napovedi.

Pribljižno četrtina celotne zgradbe.

V tem prostoru dela hkrati kakih 300 novinarjev.

Stopnice še iz profila.

Ja, tudi naša visi...

Terensko vozilo, rahlo utrujeno...

Naravoslovni muzej

Muzej je bil v kompletu ogledov, ki sva jih kupila. Že takoj ob nakupu sva rekla, da bova ta ogled izpustila, ker se nama ni zdel nič posebnega. Ker pa nisva imela početi kaj pametnejšega sva se na koncu vseeno odpeljala do muzeja. Na koncu sploh ni bilo slabo. Velik del muzeja je namenjen dinozavrom. Življenje v naravi je zelo podobno našemu, edino kar se tiče morja in življenja v njem smo mi malo zadaj. Zanimiv mi je bil sprehod po gozdu, ki je bil tudi del muzeja. Veliko ljudi, ki se je sprehajalo po tem, recimo gozdu, verjetno nima veliko možnosti , da bi se sprehajali po pravem gozdu, tako kot se lahko mi. Pa še nekaj, mogoče kar malo banalnega, mi je ostalo v spominu iz tega gozda. Tja so preselili histotic wall iz leta 1930. Meni je šlo malo na smeh, ko sem pomislil na zgradbe, celo cela mesta po Evropi in pri nas doma, precej starejša od te stene.

Vhod v muzej

Samo trije dinozavri so na sliki

Zelo nazorno predstavljene divje živali v naravnem okolju.

Takih rib v našem morju še nisem videl.

Dinozavri v naravni velikosti v naravnem okolju.

Okostje dinozavra v lobiju muzejske zgradbe.

Primerjava...

Otroška igralnica v muzejskem vzdušju

Nič ni prepuščeno naključju.

"Zgodovinsko" obzidje. Tukaj ti postane jasno, zakaj si vsi želijo obiskati stara mesta v Evropi.

Tukaj je možno otipati različne reliefne odtise listja in plodov iz gozda.

Presenetila so me drevesa, ki rastejo tudi pri nas, so pa bila drevesa, ki sva jih videla v muzejskem gozdu zelo ravna, brez grč in precej višja kot pri nas. Verjetno je temu krivo podnebje in temu primerno boljši pogoji za rast.

Coca Cola world

Coca Cola je luč sveta zagledala v mestu Atlanta leta 1868. Farmacevt John Pemberton je preparat za pijačo zvaril v trinožnem kotlu. Recept za Coca Colo je še danes najbolj varovan recept na svetu. Pijača se je najprej razširila po ZDA, s časom pa po celem svetu. Logotip je narisal Pembertonov knjižničar, Steklenico pa je leta 1915 izdelal Earl R. Dean, leta 1916 pa je bila izbrana za najboljšo in še istega leta so jo začeli množično izdelovati. Danes je to najbolj poznana steklenica na svetu. Se pa pod blagovno znamko Coca Cola danes izdeluje preko 200 različnih osvežilnih pijač, ki se izdelujejo na različnih koncih sveta. Velik del teh pijač je možno v muzeju tudi poizkusiti.

V muzeju lahko vidimo razvoj embalaže, reklamiranje po različnih koncih sveta, načine in hitrost polnjenja steklenic v različnih časovnih obdobjih, način transporta, na splošno pa je obisk Coca Cola World velik spektakl po Ameriško.

Word Coca Cola, lahko tudi tovarna denarja...

On si je izmislil kokakolo, ...tisti na levi...

Zdaj se pa odloči, kaj bi pil...

Vhod v Coca Cola world

Tukaj se res ne morejo pritoževati glede obiska.

Naši turistični delavci bi se tukaj lahko marsikaj naučili.

V tem sefu naj bi bil zaklenjen skrivnostni recept. Recept je res zaklenjen v banki. Razdeljen je na dva dela in za celoten recept sta potrebna dva ključa.

Spreminjanje oblike steklenice do današnje oblike.

Zgodovina Coca Cole

V začetku je izgledalo tako.

Reklam je bilo in še jih je, nešteto.

Tako se je kokakola vozila na začetku.

Še kar reklame...

Težko uganiti, od kod bi bilo tole.

Coca Cola je velik sponzor olimpijskih iger.

Sorodnice Coca Cole po svetu.

Izdelki iz reciklirane embalaže.

Skoraj na koncu pa...

Coca Colini proizvodi iz petih celin.

Lahko degustiraš po mili volji. Saj je zanimivo... čez nekaj časa pa....uuuufff.

Na koncu lahko vse skupaj poplakneš z originalom.

Čisto na koncu pa, kot se konča vsak ogled, trgovina, ki ti da vedeti, da od tu pa res ne izgleda iti prazen...

Steklenica na nekaj nadstropij veliki steni se prazni...

...in spet do vrha napolni.

Hvala, da ste vztrajali do konca.V Ameriki je vse veliko, pa se je tudi moj zapis nekoliko raztegnil.
 Pripravljam še drugi del, upam, da se mi pridružite. Vesel bom tudi vsakega komentarja, pa lepo se imejte!