Rado na poti: Storžič 2132m

Zimska tura v hribe je že dolgo na spisku mojih želja, a mi kar nekako ni uspelo povezati vseh koncev. Zdaj pa se je vse skupaj končno poklopilo in že v prvem poizkusu je padel dvatisočak.
Gorniški klub Limberk je imel v svojem zborniku po planu razpisan zimski vzpon na Storžič. Ob sedmih zjutraj se nas je na parkirišču nad vasjo Mače zbralo 16 planincev, pretežno članov GK Limberk. Prav kmalu smo bili na poti proti Kališču. Razpoloženje je bilo odlično in še sama narava je poskrbela, da je tura že v dolini bila resnično zimska, saj je ponoči snežilo in lepo pobelilo velik del Slovenije. Malo nas je skrbelo, kako bo od Kališča naprej, saj nismo točno vedeli, koliko snega je zapadlo v višjih predelih. Tudi od planincev, ki smo jih srečevali, ko so se vračali s Kališča, nismo izvedeli nič drugega kot to, da je novega snega kar precej in da na vrh Storžiča ni šel še nihče.
Na Kališču je bilo kakih 15 cm novega snega, kar je pomenilo, da ga je na Storžiču lahko najmanj dvakrat toliko. Med malico na toplem sončku sta se hitro izoblikovala dva tabora. Eden, ki bi šel na vrh in drugi, ki ne bi šel na Storžič, ampak bi raje malo raziskovali okolico Kališča. Ko smo pojedli, je hitro padla komanda, da kdor želi na vrh, naj se pripravi, da gremo. Kljub nekaj dvomih, kateri skupini bi se priključil, sem se na koncu odločil za vrh. Konec koncev, sem se zato tudi odločil za to turo. Sam pri sebi pa sem tudi razčistil, če se na poti proti vrhu pojavi en sam pomislek, da vzponu nisem kos, obrnem nazaj.
Iz koče se nas je odpravilo osem. Sam sem bil med zadnjimi, saj sem bil najmanj izkušen, pa tudi toliko čudovitih motivov je bilo, da je bil moj fotoaparat ves čas v pogonu. Do vznožja tako ali tako ni bilo problemov, ko smo se začeli dvigati, pa je hitro začela rasti tudi višina snežne odeje, Tisti najizkušenejši so hitro izginili iz vidnega polja. Vzpenjali smo se po grebenu, ki je bil meja med meglo in jasnino in vsakih nekaj minut se je stanje spreminjalo. Enkrat smo bili v jasnem sončnem vremenu, po nekaj korakih pa v gosti megli in tako vse do vrha. Približno na sredini vzpona smo si nadeli dereze, čelade, palice pa zamenjali za cepine. Še preden sem se dobro zavedel smo bili nad globokimi prepadi, v strminah, da sem imel občutek, kot da se vzpenjam po lestvi, ne pa plezam po skalah in travnatih strminah. Poleti sem že bil na Storžiču, zato sem približno vedel, kaj me čaka. Ko sem že nekaj časa sopihal za drugimi in sem bil prepričan, da zdaj do vrha ne more biti več daleč, so se meglice razmaknile in pokazal se je. O, groza! Visoki križ tam gori je bil še vedno samo drobna pikica. Ampak, odločil sem se že zdavnaj, da bi rad gorske strmine preizkusil tudi v snegu, zdaj pa lepo pazi kaj počneš in pojdi naprej! Družbo sta mi delala še dva Janeza. Eden je bil približno na moji stopnji znanja, drugi pa je bil najin angel varuh. Malo smo se šalili, ko je bilo malo težje smo se zatopili vsak v svoje težave in prav hitro se je tik pred nami pojavil vrh z našimi prijatelji. Uspelo je. Prvi zimski dvatisočak je moj! Upam , da ne tudi zadnji.Na vrhu smo si stisnili roke in naredili še obvezni posnetek z našim "tičem" za našo internetno stran. Razgled je bil čudovit. Novega snega je bilo kakih 30 cm, sem se pa kar nekajkrat vdrl do j,,c, kot se reče v hribih. Pohvaliti moram ženski del naše odprave, ki je suvereno opravil z vrhom.
Vsega lepega je enkrat konec, zato smo se morali tudi mi počasi odpraviti v dolino. Tudi tu se je naša skupinica spet kar razpotegnila, saj je pot v dolino še težja, kot gor. Če nič drugega, zdaj vidiš vse prepade, police in vse ostalo okrog sebe. Ko sem lezel v hrib sem imel pred očmi samo tistih nekaj metrov strmine, ki je bila pred menoj. A nelagodje hitro mine in začneš uživati. Počasi smo splezali do tal, pospravili zimsko opremo in se sprehodili do Kališča, kjer so nas čakali ostali. Na hitro smo se še malo podprli in naredili še skupinski posnetek. Do avtomobilov je prevladovalo sproščeno vzdušje in kar nekajkrat smo se pošteno nasmejali. Po dolini je pobralo v glavnem ves novi sneg in videli smo kar nekaj teloha, ki že pogumno kuka iz listja.
Potrebno je bilo še analizirati turo. To se najlepše naredi v kakšnem prijetnem lokalu, za mizo, na kateri ne sme manjkati napitek, ki poskrbi za hidracijo. Tudi to smo uspešno opravili in se na koncu odpravili proti domu. Hvala vsem udeležencem za spodbujanje pri mojem podvigu in želim vam siguren in varen korak pri osvajanju novih poti. Upam, da tudi skupaj!